Članki

Živali imajo bistveno bolj izostreno čutilo za zaznavanje energije kot ljudje. Zaznajo naš strah, veselje, razburjenost, vznemirjenost, jezo, dvom, razočaranje...  Njihovo obnašanje je odvisno od energije, ki jo začutijo. Razumsko ne morejo razčleniti oz. razumeti, kaj se z njimi dogaja. Če na njih delujemo vznemirjeno, se ne znajo in ne morejo odločiti: "Tega se ne grem, naj ta okoli mene nori, jaz bom pa miren."
Psi so naši najboljši prijatelji, in ko se odločimo za psa, prevzamemo odgovornost, da bomo zanj skrbeli, ga hranili, vodili na sprehode, se igrali. Večkrat pa pozabljamo, da smo odgovorni tudi za to, kako se bo "energijsko" počutil.

Že pri samem nakupu psa lahko premislimo, zakaj si psa želimo. Zato,

• da bo naš sopotnik – enakopravnost in skrb.
• da ne bomo sami – obupanost.
• da nam zapolni dan - izpolnjevanje želja.
• da bomo imeli vsaj enega, ki ga bomo lahko gnjavili – pomemben sem.
• ker vsaka hiša rabi psa – tam naj bo in to je to.
• da bomo "pomembnejši" v svetu – pokažem vam, kakšen mačo sem.

Premislimo in se pogovorimo s sabo, kar je navadno težko. Naše ravnanje s psom je odvisno od "vzroka" odločitve. Nekaj primerov:

• Če je pes naš sopotnik, zanj skrbimo, ni nam težko zjutraj vstati, da ga peljemo ven, čeprav bi še spali, igramo se z njim, čeprav se nam včasih ne da, skrbimo za njegovo počutje in zdravje... V tem primeru je to neke vrste partnerstvo, kje se izmenično izpolnjujejo želje in potrebe.
• Če se odločimo za psa, da ne bomo sami, to potegne s seboj nekaj pričakovanj, ki morajo biti izpolnjena. Pes nam "mora" s svojim vedenjem "dati" to, kar želimo. Ko se želimo crkljati, nam mora biti na voljo, čeprav bi se raje igral, željno nas mora gledati, da dobimo občutek, da smo nekomu pomembni, začutiti moramo, da nas ima rad in to mora oddajati na pravi način. Tako, da mi to razumemo. Če nam pes ne daje tega, kar pričakujemo, v nas sproži čustven odziv, razočaranje in posledično kaznovanje z ignoranco, užaljenostjo, siljenjem določenega vedenja.... 
• Če se odločimo, da nam bo pes izpolnjeval dneve, je verjetno nekaj časa čisto OK, dokler ne najdemo nečesa drugega, zanimivejšega ali v naše življenje stopi oseba, kateri posvetimo ves čas in misli. Takrat naenkrat pes postane odveč, zanj si ne vzamemo več časa, ne posvečamo se mu z ljubeznijo, ker od njega ničesar več ne potrebujemo. Naše potrebe izpolnjuje nekaj in nekdo drug. 
• Če se odločimo za psa zato, da bomo vsaj nekoga lahko gnjavili, vedno znova iščemo stvari, ki nam niso všeč, vedno znova zahtevamo nekaj drugega, kar je bilo včeraj dovoljeno, je danes prepovedano, ker je naše nezadovoljstvo z življenjem različno čustveno intenzivno, to različno čustveno intenzivnost prenašamo na psa in pes postane popolnoma zmeden.
• Če se odločimo za psa zato, ker vsaka hiša potrebuje psa, ga imamo navadno na verigi, njegovih potreb, razen po hrani ne izpolnjujemo in z njim imamo vse več težav. Če nam pobegne, nam povzroči veliko težav in ga kaznujemo, ko ga najdemo. Začaran krog nezadovoljstva je ustvarjen.
• Če se za psa odločimo zato, da pokažemo svojo pomembnost svetu, navadno izberemo močnega, velikega in naredimo agresivnega psa. Svetu sporočamo, če me že ne spoštuješ, me boš sedaj spoštoval zaradi psa.

To je nekaj posplošenih in zelo črno-belih opisov. Življenje s psom nikakor ni tako črno-belo in verjamem, da marsikdo kategorično zanika kakšnokoli podobnost z opisi. Lahko pa se vprašate, kaj od svojega psa pričakujem? Kako se počutim, ko greva v pasjo šolo?

Sem silno ponosen, ker je bil najbolj priden, ubogljiv in oh in sploh, daleč najboljši? Kaj pa, če kakšen dan ne gre? Me naslednjič postane strah, da spet ne bo ubogal, ga primerjam z drugimi, si želim, da bi bil najboljši, čez čas postane ta pasja šola nekaj, česar ne potrebujeva... Postanem nemiren, nezadovoljen, pridem domov ves živčen in pod stresom? Svoje nezadovoljstvo znesem nad psom?

Kaj se z nami dogaja? Kako se počutimo, ko nas pes ne uboga, ko vsi ostali pridno delajo in ubogajo, moj pa dela nekaj po svoje ali sploh ničesar? Kako se počutite? Postanete jezni, užaljeni, se počutite ponižani, manjvredni? Zakaj?

Preko pasje ubogljivosti lahko ocenjujemo sebe. Če nas pes uboga, mi občutimo, da smo uspešni, če nas ne uboga, mi občutimo, da smo ponižani, razvrednoteni, da nas nihče ne upošteva, še pes ne. Svoje zadovoljstvo in/ali nezadovoljstvo preko bioenergije posredujemo psu, ki se temu ustrezno obnaša. Krog je sklenjen, mi smo nezadovoljni, naš pes nesrečen in neuravnotežen. Ravno tako, kot imajo nesrečni starši nesrečne otroke, imajo nesrečni lastniki nesrečne pse.

Pes torej ne more osmisliti našega življenja in nas narediti srečne. Mi smo se dolžni pogovoriti s sabo, mi smo dolžni razčleniti, si priznati in razrešiti napačne vzorce mišljenja in vedenja, ozavestiti občutke in čustva in ugotoviti od kod izhajajo. Dela je veliko in ni enostavno. Raje spreminjamo ljudi in pse okoli nas kot sebe. A ko oz. če to naredimo, najdemo v psu izvrstnega uravnoteženega sopotnika, ki ima lahko tudi "slab" dan, pa zato nismo nezadovoljni, ne začutimo, da smo nesposobni, nepomembni oz. karkoli drugega. Pes tako ni več le naš sopotnik ampak izvrsten učitelj, ki ne sodi, nam vedno odpusti, nam zvesto sledi in poglejte njegove oči, verjame v nas.