Članki

Tokrat o meni

»Naglas razmišljam. Zanima pa me, kako vi terapevti, vse to "življenje" obvladujete/uravnovešate? A tudi vi kdaj potrebujete pomoč?  Kajti moje misli so, kako je to krasno, ko obvladuješ življenje, ga živiš in uživaš, brez nepotrebne krame, katero si hote ali nehote nalagamo! Kot npr. "prioritete", ki ti ne dajo dihati! Iskrenost do sebe je težka, boleča in kruta! Zakaj je biti tako težko pošten in pravičen???!«

Tole razmišljanjem zasluži daljši odgovor.

Domišljam si in če pogledam svoje življenje, je res tako, da nimam veliko čustvene krame v sebi. Živim mirno in če me že kaj vrže iz tira, zaznam dovolj hitro, da se znam ustaviti prej, preden me čustva »ugrabijo«, prevzamejo, zameglijo razum ali kakorkoli že imenujemo vzrok reagiranja, ki ga pozneje ali obžalujemo ali je vzrok za napačno odločitev. Na kratko povedano, hitro se pomirim brez drame, analiziranja, ugotavljanja, jeze, užaljenosti, ranjenosti …

Precej sem delala »na sebi, v sebi, s sabo«, več kot 40 let dela je za mano, ker sem vedno hotela nekaj več. Hotela res rešitev, ne tolažbe v smislu »bo že, tako pač je, drugim je še težje, slabše, ne da se pomagati …« To mi ni nikoli sedlo. Hotela sem rešitev. In sem jo našla. In ker je v meni precej socialnega čuta, sem to želela deliti tudi z drugimi. Hotela sem, da bi bilo tudi drugim lažje, da bi si lahko slej ko prej pomagali tudi sami. In to, kar si želimo, največkrat v taki ali drugačni obliki tudi dobimo. Zato si je treba želeti prav v širši sliki in ne v občutju trenutne stiske. Zakon privlačnosti je resna zadeva in ne instant varianta »hočem zdaj, takoj, to in to« in samo lepljenje slikic še zdaleč ni dovolj.

Z današnjega vidika moje odraščanje ni bilo idealno, je bilo pa povprečno za tiste čase življenja na vasi. In to, kar ni bilo idealno, sem morala predelati v odrasli dobi sama. Moje reakcije niso bile vedno prave, nekatere moje odločitve so bile napačne, lahko bi bila boljša mama, lahko bi bila bolj pametna, bolj preudarna, bolj mirna, manj bojevita, ampak ravno to mi je na drugi strani omogočilo, da sem se ukvarjala s sabo. Moja nevrotičnost je bila ves čas avtomatsko aktivna in to je naporno. Hotela sem živeti lažje in zato sem začela delati določene vaje, ko nisem niti vedela, kaj delam. Delala sem vse, kar me je pomirjalo, ker sem instinktivno vedela, da moram biti mirna, ker je prav le takrat, ko sem mirna. Od mirnosti v sebi pa sem bila oddaljena še 20 let. 20 let je dolga doba, ampak glede na to, da nisem imela nobenih navodil, da sem se vedno znova spraševala, kaj naj naredim, kako naj naredim, kako naj se rešim, kako naj spremenim, kako naj reagiram drugače, kako, kako, kako … je šlo zelo hitro. Danes mi je jasno, vse svoje znanje sem smiselno združila v BEAM metodo, zato so tudi rezultati hitrejši.

Spoznavanje sebe ni prijetno. Ne pomaga, če smo »pozitivni«, če se prej ne soočimo in ne predelamo temnega dela sebe. Zato so vaje, zato gremo postopoma, zato vodim, pomagam, pišem, odgovarjam, pojasnjujem, res ponujam veliko možnosti. Moje delo je, da najdem rešitev, da metodo prilagodim vsakemu posamezniku, ki se obrne name. Vedno znova povem: »Jaz sem tukaj zate in ne ti zame. Jaz sem tista, ki mora narediti vse, da ti bo lažje, da najdem optimalno rešitev zate s čim manj dela in čim večjim in najhitrejšim rezultatom.« Zato proces ni pasiven, zato zahteva delo, angažiranost, vztrajnost, tudi disciplino in včasih tudi odrekanje. Gre za prioritete, ali mi je bolj pomemben trenutni užitek, ali bom stisnila zobe in šla čez to. Ta metoda je za garače, za ljudi, ki hočejo v življenju nekaj več, ki se odločijo, ki imajo dovolj, ki ne čakajo, da se bo zgodilo, ampak gredo, delajo, naredijo. Soočanje z notranjimi demoni, obžalovanjem, krivdo, samoodpuščanjem ni luštno, ni nekaj, kar bi rekel: »Joj, komaj čakam, ker bo tako lepo.« Ne, daleč od tega, ampak potem je pa neopisljivo. In zato ljudje vaj ne opustijo, ampak jih ponotranjijo in slej ko prej postanejo avtomatski odzivi in zato ne rabijo več časa, denarja, moči.

Da se vrnem na začetno razmišljanje. Moje življenje teče v smislu tega, kar je v meni. Mirna sem in moje življenje je mirno. To ne pomeni, da se nič ne dogaja. O, se in to veliko. Večinoma je prijetno, so izzivi, so načrti, so prepreke, ni pa dolgotrajnega strahu, stike, drame in stresa. Pride vihar, na stres nismo imuni, saj je stres opozorilo na nevarnost in reakcija na stres je avtomatska. A zaznam jo skoraj takoj. Takrat se najprej umirim. Ta »najprej« pa vem, da je odvisen od velikosti stresa. Večji kot je stres, dlje traja do miru. Lestvico stresa sem v preteklosti že objavila in v povprečju deluje na vse ljudi v približno enakem obsegu stresa. Ali bomo stres »hranili« ali ne in kako dolgo bomo v stresu,  je odvisno od naših notranjih vsebin, se pravi od tega, kako dobro poznamo sebe oz. kako poznamo in obvladamo svoj čustveni svet, v kakšni kondiciji je …

Mene ne zanima, kako dolgo se bom ob silovitem stresu ukvarjala s sabo. Zanima me samo to, da pridem nazaj do notranjega miru. Ni važno, pol minute ali 14 dni. Ne rešujem, ne dramatiziram, nisem scenarist, igralec, režiser, sodnik in žrtev. Obrnem se vase in se ukvarjam s sabo. Ne kričim, ne bežim, ne zmrznem. Ne zanima me, kako težko bo, ne zanima me, ali bom zmogla, vem le to, da je edina rešitev zame notranji mir. Imam nadzor nad sabo. Disciplina in trening, ko ni čas za šalo in »bom že«. Na ta način ne izgubljam po nepotrebnem energije. Ko bom notranje mirna, bom pogledala in ocenila situacijo. Prej ne, ker prej razlaga, pogled nista pravilna. Bistvena razlika je med tem, ali ocenjujemo na podlagi nemira, strahu, krivde ali na podlagi miru.

Da pridemo do notranjega miru, je v mirnejšem času treba nekaj vložit. Tu se res vlaga, saj notranji mir blagodejno vpliva na našo psiho, na našo duševnost. Ne obremenjujemo je po nepotrebnem, miruje, se ne matra in zato je manj možnosti za številne psihosomatske težave. Bolj zdravi smo, prej se pozdravimo, če že zbolimo. Telo ni preplavljeno s stresnimi hormoni, manj je prostih radikalov, torej rabimo manj super živil. Odnosi so prijetnejši, brez nepotrebne drame in še in še bi lahko naštevala. Če bi pred leti imela možnosti, ki so danes na razpolago, bi šlo hitreje, lažje in v mojem življenju bi bilo marsikaj drugače. Ali bi bilo bolje ali slabše, ne vem. Nikoli ne bom vedela, ker nimamo vzporednega življenja, da bi primerjali. Zato v tem primeru ostane stavek: »Naredim v dobri veri vse, kar mislim, verjamem, čutim, da je prav, ne dokazujem, ne prepričujem, ne igram, ampak spustim in zaupam, česar ne vem, kar ni moje, na kar nimam vpliva.« Zanimivo in vedno znova neverjetno je, kako se vedno znova in znova stvari v življenju postavijo na svoje mesto. Na pravo mesto. Takrat osupnem in me gane. Gane me do solz. Še vedno. In sem hvaležna spontano, preplavi me energija hvaležnosti, ki se razširi navzven.

In do tega bi rada in lahko pripeljem ljudi, ki živijo težko, ki jih je strah, ki imajo tesnobe, težavne odnose, ki izgorevajo. Ampak jaz lahko samo čakam, da bo nekdo pripravljen, imel željo, pripravljen garati in imel dovolj zaupanja vase in vame.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

LABIRINT ŽIVLJENJA
DOMIŠLJIJA
ČUSTVENA POSODA