Članki

Navezanost

Navezanost je občutje povezanosti, je čustveno doživljanje oseb in predmetov. Navezani smo lahko na posest, hišo, stanovanje, kraj, v katerem živimo … navezani smo na spomine in spominke, predmete, ki nas spominjajo na preteklost, darila, ki nas spomnijo na prijetna doživetja … Navezani smo na vsakodnevne predmete, ki logično nimajo nobene čustvene vrednosti, a jih vseeno ne zavržemo. Ljudje shranjujejo predmete, ki so že neuporabni, v skrajnem primeru shranjujejo vse. Ne morejo se ločiti niti od smeti in tako njihov dom postane do vrha natrpan s kramo, smetmi in je za bivanje neprimerno.

Pravimo: »Ta je čudak. Fuj, kako lahko živi v takšnem. Vse smrdi.« In se zgražamo. Obsojamo. »Ogabno. Morali bi ga odpeljati v norišnico. Ali pa nekam, kamorkoli že, da ga ne bi videl nikoli več in ne bi vedel zanj.«

A to je le viden del skrajne navezanosti na predmete. Navezanost, ki je v nezavednem povezana z varnostjo. Razumsko, logično: »V takem se na da živeti. Ni primerno.« V nezavednem: »Na varnem si, vse je v redu. Ničesar ne vrži stran, ker je to del tebe. Če vržeš stran, boš vrgel stran del sebe. Izgubil boš. To je tvoje. To si ti. Več kot imaš, boljši si, varnejši si …«

To je podzavest. Teh stavkov ne slišimo, take stavke čutimo. Takoj, ko je pomislimo ali nam nekdo predlaga, da bi nekaj vrgli stran, se podzavest odzove. Čutimo in občutimo nelagodje, strah, včasih paniko … skratka neugodje, zato se upremo. Z vso silo. Zato so ti ljudje nasilni. Branijo svojo varnost. Branijo svoj obstoj. Branijo svoje življenje. Branijo se. In mi ne razumemo.

Ne razumemo, ker je naš svet drugačen. Mi pospravljamo in imamo pospravljeno. A smo morda navezani na druge stvari ali ljudi.

Navezani smo na zemljo, na hišo. To je moje, to je naše. To je naše že 300 let, to je dediščina mojih prednikov. In potem sosedova hruška zraste in njene veje segajo na našo stran. »Posekaj! Odstrani! Posegaš na mojo posest!!!«

»Ne bom prodal/a hiše, v njej so moji žulji.« In ljudje zaradi sten težko živijo, skrbi jih, ne spijo, prepirajo se, v stiski so. Varnost so vezali na stene. V nezavednem. Navezani so. Navezanost je varnost.

»Ne morem prodati hiše mojih staršev. Izdal bi jih.« Navezanost povezana z dolžnostjo, neustreznostjo izdaje, prevare, nespoštovanja do staršev,  cela zmešnjava v nezavednem, ko partner/ka reče: »Prodaj, propada, samo stroški so.«

»Ne razumeš, ne ceniš, nehaj, ne bom se pogovarjal/a o tem. Raje grem od tebe, kot da bi se ločil/a od rojstne hiše.«

Navežemo se lahko pravzaprav na vse. Navezanost ocenjujemo subjektivno. »Zame je to normalno. Kaj  je s tabo narobe, da tega ne razumeš?«

Psihologija opisuje štiri različne stile navezanosti, ki se oblikujejo v otroštvu in nas spremljajo v odraslo dobo. Za samo razumevanje je pomembno, kako določiti, kaj je še »normalno« in kaj je odstopanje. Kako določiti, ko je na navezanost vezana varnost, vrednost, včasih celo samopodoba?

Splošni opis je enostaven in jasen. Varna navezanost je, ko dve osebi povezuje želja in ne potreba po pripadnosti, kjer lahko razvijata svoje potenciale, sta skupaj, ker želita in ne kar morata, dopuščata osebni prostor, spoštujeta in razumeta druga drugo. Sva jaz in ti, ki sva lahko midva, pa naj gre za katerikoli odnos.

Plašljiva navezanost je stil navezanosti, kjer si z osebo želimo biti, hkrati pa nas to plaši. Ker se to dogaja v nezavednem, pride no notranjega konflikta, ki ga sami redko prepoznamo. Želimo biti z osebo, hkrati pa delamo stvari, se odločamo, da odnos miniramo ali izberemo osebo, kjer je že na začetku jasno, da do varne navezave ne bo nikoli prišlo. Na primer: ko je vse v redu, ko je v odnosu mirno in osebi čutita bližino, bo oseba s plašljivo navezanostjo našla vzrok za dramo, ker ji je druga oseba čustveno prišla preblizu. Ko se druga oseba malo odmakne, ker ji enostavno ni nič jasno, pa bo v prvi osebi na površje priplava vsa ljubezen in hrepenenje in karmična povezanost in različne druge epske razsežnosti ljubezenskih izlivov. Tako se ponavlja vzorec približevanja in oddaljevanja – vroče hladen odnos, ki lahko traja leta in leta.

Izogibajoča navezanost pravzaprav ni navezanost, ampak nezmožnost navezanosti. Strah pred navezanostjo je tako velik, da oseba ustvari bolj ali manj samozadosten svet, kamor lahko vstopijo znanci in številni prijatelji. Družijo jih skupni interesi, hobiji, način življenja in ne čustva. Na zunaj izgleda zelo površinski odnos, ki pa obema ustreza in traja lahko dolgo časa.

Preokupirana navezanost je navezanost, ki je najnapornejša, najbolj dramatična, najbolj boleča. Že beseda sama pove, da smo z drugo osebo preokupirani. Vse se vrti okoli nje, pravzaprav je tako, da bi se ta oseba morala ves čas vrteti okoli nas. Punca, žena hoče, da se ji fant, mož posveča 25 ur na dan, da noč in dan misli nanjo, takoj odgovori na sporočilo in ima splaniran ves mesec vnaprej kam bosta šla, kaj bosta delala, kako se bosta imela lepo, kako jo bo razvajal, kako … skratka recept za razočaranje že samo zato, ker v življenju ne moremo ves čas tiščati skupaj in ker moški večinoma živi v sedanjosti za razliko preokupirano navezane osebe. Preokupirano navezan moški ne more brez punce, brez žene, kje je, kdaj pride, s kom je … Moja je in samo moja.

Preokupirana navezanost je lahko tudi manj izrazita. Do izraza lahko pride po določenem času ločenosti. V osebi nastopi nemir. V knjigi 8 moških – zakaj ne? sem to opisala kot čustveno posodo. Bolj ko je čustvena posoda prazna, močnejši je odziv. Um se zbudi. Ne samo zbudi, um podivja. Reakcija na notranje dogajanje je različno dramatična – očitki, številni smsi, neskončni pogovori, precejšnja drama do zapuščanja odnos, groženj s samomorom, ker nikomur ni mar, ker se neprestano dogaja enako, ker …

V osebi s preokupirano navezanostjo je neke vrste praznina. Ne glede na to, kaj ima, kaj dobi, koliko dobi, je slej ko prej spet prazno. Ne more se ločiti od predmetov, kako naj se loči od ljudi? Kako, ko pa je ta praznina je neopisljivo boleča, neobvladljiva, brezupna, grozljiva, je eno najhujših izkustev, kar jih človek lahko občuti.

Ta praznina boli. Spodnese tla, vrtinec brez dna, samo brezno. Strah pred tem breznom je tako močan, da raje pristane na vse, samo da ne bo sama, da ne bo zapuščena, zavržena.

Kljub temu, da se stil navezanosti oblikuje v otroštvu, se v odrasli dobi v primeru preokupirane, plašljive ali zavračajoče navezanosti, lahko približamo stilu varne navezanosti. Varna navezanost je tista, ki nam v odnosu daje dovolj varnosti, svobode, možnost sprejemanja drugačnosti, izražanja sebe, osebnostne rasti. Varna navezanost ni burna, ampak mirna. To marsikomu povzroča težavo, ker v drami doživlja popestritev odnosa zaradi stresa, andrenalina in vseh ostalih hormonov, ki se ob tem sproščajo. Pravijo, da je odnos živ, ker čutijo. Čutijo strah, nejevoljo, nezadovoljstvo, negotovost, ljubosumje, brezbrižnost do odnosa, sprožijo prepir, ignoranco, odidejo, loputajo z vrati … in s tem pripeljejo odnos do roba. Ko se strasti pomirijo nastopi veliko olajšanje, ko spet čutita, da se imata tako rada, da drug brez drugega ne morete. To čutita kot ljubezen. Problem je, ker na ta način vedno znova ranita drug drugega. Rabita dramo, da čutita ljubezen ne glede na to, ali gre za preokupirano ali plašljivo navezanost. Ob vsaki drami v njiju nekaj umre in po nepotrebnem pahneta odnos čez rob. Rob je tanek in se to kaj hitro lahko zgodi, ker se zamere, rane, obtožbe nabirajo. Potreba po drami je v nas in veliko dramo sproži lahko najmanjša misel ali nepomemben dogodek. Zato se zazrimo vase. Kaj je v meni? Ali to hočem? Ali to rabim? Ali mi to koristi? Ali to lahko spremenim?

Vse lahko spremenimo. Čisto vse. Bolj vprašanje je, ali to hočemo.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

DELO NA SEBI – PARTNERSTVO
ZAPUŠČENOST
OSAMLJENOST SODOBNE DRUŽBE