Članki

Ne varno otroštvo in posledice

Možgani imajo številne funkcije. Ena od funkcij je prepoznavanje nevarnosti in varnosti. Amigdala je center, ki prepoznava nevarnost. Hipokampus je center, ki prepoznava varnost. Informacija teče med amigdalo in hipokampusom. Amigdala vznemirja, hipokampus pomirja. Povedano enostavno, če amigdala prepozna nevarnost in jo hipokampus »potrdi« pomeni, da nevarnost dejansko obstaja, če je ne prepozna, se amigdala pomiri. Problem nastane, če je amigdala prepogosto vznemirjena in hipokampus premalo močan, da bi jo umiril.

Če vidimo kačo, reče amigdala: »Beži,« in hipokampus potrdi, da je kača. Nadledvičnima žlezama pošljeta signal, da smo v nevarnosti. Nadledvični žlezi sprostita stresne hormone, ki telesu pomagajo v večji aktivnosti in v tem primeru k begu.

Če amigdala vrv prepozna kot kačo in sporoči: »Beži,« hipokampus pa prepozna vrv, se ne bomo vznemirili.

V primeru, da je amigdala aktivnejša in močnejša in hipokampus oslabljen in manj aktiven, bo v primeru zgornjega primera signal prišel do nadledvičnih žlez, a bo ustavljen in bomo vznemirjeno rekli: »Joj, kako sem se ustrašil.«

Če pa je hipokampus zelo oslabljen, bomo stekli stran in trdili, da je bila kaša in se ne bomo pustili prepričati v nasprotno. »Jaz vem, da je bila kača in ne laži mi, da ni bila. JAZ VEM!« Prepričani smo v to in nič nas ne more prepričati v nasprotno.

»Poglej, ta vrv je bila.«

»Ne, ni bila. To vrv si od nekje prinesel in me hočeš narediti samo neumno.« Tako izgleda močno prepričanje.

Če se amigdala – center za prepoznavo nevarnosti in hipokampus – center za varnost in pomiritev ne razvijeta ustrezno, v odrasli dobi amigdala prepoznava nevarnost, če nekdo ni dovolj prijazen z nami, če dobimo premalo pozornosti, če pravočasno ne dobimo odgovora na sms, če moramo v trgovino ali med ljudi in v številnih in neskončnih miselnih procesih in scenarijih, ki z realnostjo nimajo veliko skupnega, za amigdalo pa so resnično in realno nevarni.

V prefrontalni skorji so »spravljene« izkušnje. To je skladišče izkušenj in na podlagi teh izkušenj  hipokampus dobi informacijo in »odloči« kakšen signal bo poslal. Amigdala deluje od rojstva dalje, hipokampus pa se razvije nekje od drugega leta dalje. Zato novorojenček in dojenček rabi veliko varnosti, ker nima mehanizma, ki bi pomirjal amigdalo. Zato rabi skrbne, čustveno stabilne starše. Za nevtralizacijo ene slabe izkušnje rabimo 10 do 20 dobrih izkušenj. Če torej dojenček joka in mama ne priteče takoj, ga pa v kratkem času potolaži, se odziva, nikakor ni usodno za njegov razvoj. Če pa je dojenček staršem odveč, se jim zdi prenaporen, ga puščajo, samega, ga ne potolažijo, ko to rabi, da o hujših zlorabah ne govorim, se amigdala ne pomiri, ampak ostaja vznemirjena. To vznemirjenje je vedno večje in hipokampus se zaradi velike vznemirjenosti amigdale in zaradi premalo dobrih izkušenj ne more pravilno razviti.

Otroku manjka občutje varnosti in s tem pomanjkanjem občutja varnosti odraste. Amigdala je še vedno preveč aktivna in hipokampus premalo aktiven. Temu pravimo čustvena preobčutljivost in kronični stres, saj signal ves čas potuje do nadledvičnih žlez, ki izločata stresne hormone.

Oseba nima občutja moči in lastne vrednosti, ker je kot otrok ni mogla razviti. Že kot otrok je bila pogosto zaskrbljena, prestrašena in se je prilagajala staršem. Ko starši otroku prisluhnejo, ga objamejo, potolažijo, mu povedo in pokažejo, da ga imajo radi, da jim je pomemben tak kot je, to otroka pomiri, lahko gredi dobro samopodobo, mu daje občutje varnosti in vrednosti. Radi ga imajo takšnega kot je, zato ker je, in ne zato, ker je dobil v šoli petico, pospravil posodo iz stroja ali katerekoli druge njegove dosežke. Radi imajo njega. Ker je. Tak kot je. Skupaj z njim se veselijo njegovih dosežkov in ga spodbujajo. Ne odrivajo, ne odtegujejo mu ljubezni ob napakah, ki so del razvoja, ob slabi oceni, ki je posledica neučenja ali čustvene blokade, trmoglavljenju, ki je del odraščanja …

Čustveno manj zreli starši so pogosto v drami, njihovo razpoloženje se hitro menjava, zato otrok nikoli ne ve, kaj ga čaka. Kar je bilo včeraj prav ali nepomembno, je danes lahko prava katastrofa in posledično kričanje, kaznovanje, ignoriranje …

Če so starši preokupirani sami s sabo, ne morejo, ne zmorejo prisluhniti otroku in otrok dobi izkušnjo, da ni varen, vreden, zaželen.

Če morajo ubogati vse in takoj – to so t.i. pridni otroci, se otrok ves čas prilagaja staršem, da jih zadovolji, da ne bo kaznovan.

Če starši pretirano vežejo otroka nase, otrok občuti krivdo, če se želi igrati s sovrstniki, gre s šolo na izlet, ker bo mama sama, žalostna, ker ga ima tako rada in se mu ne zdi prav, da zaradi njega trpi. Občuti krivdo.

Če eden ali celo oba starša prekomerno uživata alkohol ali droge, je stanje v družini nestabilno. Nikoli ne ve, kaj bo. Nasilje ustvari strah, negotovost. Če pa oče ali mama zaradi opojnih substanc obležita, otrok prevzame vlogo starša in zanj začne skrbeti. Vidi, kako se opoteka, jeclja, govori nesmisle, bruha, obleži … Otrok rabi odraslega ob katerem bo varen in ne obratno.

Če so starši prestrašeni, omejujejo otroka in svoj strah prenašajo nanj. Ne čuti se varnega in v tem občutju nevarnosti odraste.

Idealnega otroštva ni in starši delamo napake. Ampak pomembno je, kako pogoste in kako velike so te napake. Kot odrasli imamo možnost popraviti napačne informacije, ki smo jih dobili v otroštvu.

Na začetku sem pisala o amigdali in hipokampusu. Če je amigdala večinoma časa vznemirjena, smo večino časa vznemirjeni. Večino časa smo v stresu, a tega niti ne prepoznamo. Napisala sem enostavno in če sem se kje zmotila, bom vesela, če me popravite, ker bi rada dala pravilno informacijo. Procesi v možganih so bistveno kompleksnejši, ampak bolj bistveno je, da vemo, da lahko na tak ali drugačen način določene stvari omilimo ali celo popravimo. K umiritvi amigdale pripomore notranji mir, ki ga dosežemo z afirmacijami, meditacijo, jogo, tai či-jem, BEAM metodo ... Zato težim – cilj naj vam bo notranji mir.

Izgorelost, tesnobo, depresijo, OKM, fobije, panične epizode so posledice pretirano zaznane nevarnosti, ki se jih z delom in spoznavanjem sebe da umiriti in odpraviti. Nekaj, kar se je zgradilo v zgodnjem otroštvu in gradilo 30 ali več let, se ne da spremeniti v eni ali dveh urah. Da pa se v letu, dveh ali treh.

Kako se navezujemo na druge ljudi, se zgradi na podlagi informacij zgodnjega otroštva. Preokupirana navezanost, navezanost, kjer ne moremo živeti brez druge osebe, kjer ne obstajamo brez druge osebe ali izogibajoča navezanost, ko bežimo iz odnosa, ko bi lahko ostali in bi bilo lahko prijetno in lepo, otežuje naše življenje in z delom na sebi, razumevanjem, samospoznavanjem lahko zaživimo v varnem odnosu, varno navezani. Ampak brez nič ni nič. Je treba migat in delat.

Ohranjanje drame, igranje vlog, od žrtve, preganjalca do rešitelja pogosto ne prepoznamo. Če smo v tem odrasli, je to normalno razmišljanje in delovanje. Vrtimo se v enakem krogu razmišljanja, razlage, delovanja in rezultat je enak.

Toksične osebe so najbolj rušilne za čustveno občutljive osebe. Notranji konflikt v čustveno ranljivi osebi je, da hoče oditi, a jo je strah, ker je preokupirano navezana, zato mora ostati, ker hoče dokazati in počakati, da toksična oseba uvidi, da se moti, da spozna, da se nekega dne zbudi in uvidi, kako močno jo čustveno občutljiva oseba ljubi.

Tu si potem še prepričanja in iluzije. O tem sem v preteklosti že precej pisala. Dokler ste prepričani v neko stvar, ni človeka, ni dokaza, ki bi vas prepričal v nasprotno. Zakaj? Ker imamo od prepričanja ali iluzije korist. Korist še zdaleč ni samo materialna, korist je lahko, da nam ni treba videti stvari v drugi luči, ker bi preveč bolelo, ker bi morali priznati, da se motimo, ker bi izgubili upanje, ker bi ostali sami, pa si tega ne predstavljamo, ker bi … karkoli že. Odgovor dobimo vedno, čisto vedno. Vprašanje je, če hočemo videti, slišati, vedeti.

Pomagamo si lahko takrat, ko si to sami želimo in ne, ko si to želi nekdo drug. Ne glede na to, kako si jaz želim, da bi ljudje živeli lažje, se ne spremeni nič. Ko si oseba zaželi in je pripravljena za to tudi nekaj narediti, pride do sprememb. Sprememba je v kratkem času tako velika in tako močna, da skoraj ne more verjeti. To je tako kot pri hujšanju. V prvem tednu izgubimo največ kilogramov. Potem gre iz meseca v mesec težje. A samo na videz. Ko shujšamo je naš videz iz meseca v mesec boljši. Pa ne gre samo za videz. Gre za splošno počutje, zdravje, samopodobo in samozaupanje. Popolnoma enako je pri delu na sebi. Gre za dobre izkušnje, prijetne odnose, dobro počutje. Ponujam vam orodje, znanje, vodenje, svetovanje, pomoč in podporo. Več od tega ne morem.

Če se vrnem na začetek. Vrv je samo vrv in ne kača. Kako dolgo bomo  vztrajali v prepričanju, da je kača, je kot vedno moja, tvoja, vaša odločitev. Spremeniti se ali ne – to je vprašanje.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

OSEBNA DRAMA
ČUSTVA NE ČAKAJO
STISKA