Članki

Domišljija

Domišljija je notranja predstava. Knjige, skladbe, slike so najprej »narejene« v domišljiji in potem napisane ali naslikane. Načrti in želje so najprej zamišljeni v domišljiji in šele potem jih realiziramo in izpolnimo. Domneve se kreirajo v domišljiji. Domišljija deluje na naše počutje in domišljija je močno povezana z našim nezavednim v katerem je vrsta takšnih in drugačnih prepričanj, izkušenj, vzorcev, pravil in še vse ostale uporabne in manj uporabne šare in nujno potrebnih informacij za preživetje. Ne podcenjujte nezavednega, ne podcenjujte domišljije, raje jo začnimo uporabljati v dobro vas in v dobro ljudi, ki jih imate radi, ki so vam pomembni, za katere bi naredili vse, brez katerih si ne predstavljate življenja. Ja, tudi to je sporočilo domišljije.

Domišljija slika lepo življenje, pride princ, poroči princeso in srečno živita do konca svojih dni. Tam, kje se pravljica konča, se življenje v dvoje šele dobro začne. Z domišljijo sanjarimo in z domišljijo slikamo nevarnosti, to se bo zgodilo, tisto se bo zgodilo … Domišljija ustvarja iluzijo, da vemo, kaj druga oseba misli, kaj naklepa, kako nam želi škoditi, kako grozna je, kako nalašč nagaja, kako … nadaljujte po želji … Domišljija je brezmejna in zaradi domišljije se zgodi veliko lepega in veliko hudega. A to je odvisno od nas. Mi smo tisti, ki imamo domišljijo lahko pod nadzorom.

Sanjarjenje je odklop, pobeg iz realnega življenja. Namesto, da bi vklopili razum, poiskali notranjo moč, naredili in delali tudi stvari, ki so težke in neprijetne, pobegnemo v domišljijo. Sanjarimo in naše življenje teče kot teče. Bolj kot smo odklopljeni, bolj teče v napačno smer. Ne more drugače, ker nismo aktivni. Spustili in prepustili smo. Zatečemo se v domišljijo, sanjarimo, kako bo vse v redu in s pomočjo domišljije se počutimo bolje. Domišljija ustvarja naša čustva in občutja. Čustva in občutja niso vedno prava in realna. Tu spet nastopi naša aktivnost. Mi smo tisti, mi sproti preverjamo, ali je realno ali ne. Da to lahko naredimo, rabimo občutje notranje moči, varnosti, sposobnost umirjanja, ko so čustva preburna, in z razumom, z razumom in ne z umom, presodimo, si »ogledamo«, preverimo situacijo, problem, težavo. Ko je lepo, je lepo, takrat ni kaj preverjati. Preverjamo, ko ni lepo, ko so težave, ko ni prijetno. Sanjarjenje je odklop in sanjarite pred spanjem. Tistih nekaj minut preden zaspite sanjarite, kolikor vam srce poželi. Brez meja, brez omejitev. Spustite domišljijo iz verige. Sanjarite, ker se bo celo vaše telo sprostilo in um se bo umiril.

Nadaljevanke, filmi, knjige, stripi … so domišljija nekoga drugega. Potopimo se v zgodbo, vsebimo. Čutimo, občutimo, podoživljamo neresnično. To je odklop namenjen sprostitvi, da lažje zmoremo realno življenje. Včasih dobro razpoloženi gledamo film, mi nas spravi v slabo voljo. Lahko čutimo stisko, žalost, jezo … trilerji in grozljivke sprožijo stresne obrambne mehanizme. Preverite, kako vsebine vplivajo na vas in če vas pahnejo v stisko, glejte kaj drugega. Ne obremenjujte se po nepotrebnem, naj vas ne obremenjujejo zgodbe nekoga drugega, zgodbe, ki se niso zgodile, so pa vseeno lahko približek realnemu življenju. Ali vam to koristi? Ali karkoli prispeva vašemu kvalitetnejšemu življenju? Ali ste zato mirnejši, tolerantnejši? Ali zato bolj razumete otroke in partnerja? Ali zato bolj zaupate življenju? Ali je zgodba spodbuda, vam da moč, zagon? Če e odgovor DA, odlično, če je odgovor NE, se vprašajte, zakaj maltretirate sami sebe? Od kod ta mazohizem? Zakaj se hočete, morate slabo počutiti? Zakaj si ne dovoliti biti mirnejši, lahkotnejši, uravnovešeni? Zakaj rabite dramo in zakaj se bojite miru?

Razočaranje je posledica neuresničene domišljije. Ni tako, kot sem hotel, kot sem si zamislil. Življenje na vasi ni takšno kot v filmu. Ni glasbe, ni rožnatega kolesa s košaro, z rožami obrasle hišice, ni idile. Življenje v mestu ni sprehajanje po ulicah v čudovitih oblekah z visoko peto in brezhibno pričesko. Božič doma ni tako romantičen kot v filmu, zmenek ni tako dražljiv in brezhiben, fant ali dekle ni tako popoln/a. Realnost je drugačna, realnost je celota in ne kader filma. In to razočaranje kroji naše življenje. Zakaj ni tako? Zakaj ni popolno? Zakaj ni brezhibno? Zakaj je zjutraj ves skuštran in krmežljav? Zakaj se zjutraj ne zbudim kot lepotica, ampak vsa povaljana in skuštrana? Zakaj nima izklesanega telesa in zakaj imam celulit? Ja, s takimi stvarmi se obremenjujemo. Redko zavedno, pogosteje nezavedno. Ne podcenjujte nezavednega.

Razočaranje prinese slabo voljo in vprašanja. »Zakaj sem sploh z njim/njo?« Ne vemo, največkrat ne vemo, da je vzrok v domišljiji, v predstavi brezhibnosti, popolnosti s katero smo vsak dan obdani. Pojma nimamo, da imamo notranje okvirje, zemljevid življenja, pravila, predstave, iluzije, ki so nezdružljivi z realnim življenjem. Razočarani smo nad tem, pa nad onim, pa nad tretjim. Naredite črtico vsakokrat, ko boste razočarani in zvečer jih preštejte. Razočaranja so posledica pričakovanja. Nekaj pričakujemo od sebe, od drugih, od življenja. Ali to pomeni, da ne smem nič več pričakovati? Ne, absolutno ne, samo tudi pričakovanja morajo biti uravnovešena, biti morajo realna in smiselna. Razočarani smo, ker ne dobimo parkirnega prostor pred vrati trgovine, ker čakamo na prodajalca, ker se nekdo ne odzove na klic, ker ne dobimo dovolj pozornosti in še cel kup malenkosti lahko naštejem. Ampak, resno? A je to vredno, da smo razočarani? Razočaranja se navadimo, razumsko ga ne zaznamo več, pozna se na razpoloženju. »Otrok me je razočaral.« Resno? Zrelo, odraslo osebo razočara otrok? Ali sta morda zamenjala vlogi?

Vsak avto ima svojega mehanika in ne katerega koli, ampak najboljšega. Kolo peljemo k nekomu, ki se na kolesa res razume. Kako nepogrešljivi so frizerji, maserji, kozmetičarke smo spoznali med karanteno. Imamo svojega osebnega trenerja za oblikovanje telesa, tek, plavanje, kolesarjenje, smučanje, tenis in še in še. Ali imamo svetovalca, trenerja za osebnostno rast, za prepoznavo napačnih in škodljivih vzorcev in prepričanj? Za celjenje preteklih ran? Za odpravo notranje bolečine? Za krepitev samopodobe? Ne, večinoma ne, ker to rabijo samo tisti, s katerimi je nekaj narobe. »Jaz nisem zmešan. Je že dobro. Jaz to znam sam.«

Frizura, umetni nohti, masaža dajo zadovoljstvo, dokler ne zrastejo, prerastejo in dokler stres spet ne zakrči telesa. Mir v duši, mir v srcu, harmonija telesa in psihe bistveno celoviteje vpliva na naše življenje. Tu domišljija odpove. Ne zna pričarati, prikazati, pokazati, kako se življenje, odnosi, počutje spremeni, ko imamo pod nadzorom svoja čustva. Ko odstranimo preganjalce. Ko potolažimo srce. Ko se znebimo tesnobe. Ko postavimo ustrezna pričakovanja. Ko nismo več žrtev, napadalec ali rešitelj. Ko nismo več ujetniki preteklosti. Ko izboljšamo samopodobo. Ko dobimo občutje varnosti in vrednosti.

Stigma, da je s tabo nekaj narobe, če skrbiš za svoje psihično zdravje in počutje je še vedno velika. Osebno dobim veliko pisem zahval, opisov, kako se je vse spremenilo,  kako so odnosi prijetnejši, kako se družinski člani povezujejo, kako je v službi mirneje, lažje in še in še. Vem, da ves čas hodim po tanki linijo sporočil in prepričevanj. Tokrat prepričujem. In zdaj zaključujem.

BEAM metoda temelji na domišljiji. Z domišljijo odstranimo, kar nam dela težave in dodamo, kar nam manjka, česar nismo dobili kot otroci. Domišljije na ta način ne znamo uporabljati. Celo več, prepričani smo, da ne deluje, da ni rezultatov. Ne more biti tako enostavno.

Zakon privlačnosti se je hitro prijel. Predstavljaj si in boš dobil. Deluje, ko vržeš ven prepričanja, da nisi vreden, da denar pokvari ljudi, da si zaslužiš, da zato ne bo nihče prikrajaš, ko odstraniš zavidanje in zaničevanje, kar imajo drugi in jaz ne, ko … ja, ko predelaš napačne predstave, prepričanja, iluzije. Zakon privlačnosti deluje ves čas. Kreiramo ga s čustvi in domišljijo ne glede na to, ali o tem kaj vemo ali ne.

To vas jaz učim, spodbujam, bodite aktivni, potopite se vase, spoznajte se. Spoznajte kako čudovita oseba ste, spoznajte in začutite svojo moč, svojo vrednost. Uporabljajte čudovite načine, ki nam jih je dala narava, razum, domišljija, čustva, občutja naj služijo vam in ne vi njim. Tako kot vi upravljate avto, tako upravljate z naštetim. Par ur šole vožnje in znate. Rabite izpit za avto, potrdilo, da znate dovolj, da ne boste ogrožali sebe in drugih. In enako rabite par ur, da spoznate sebe, svojo notranjost, procese, da jih ukrotite in spravite pod kontrolo, ker ste lahko brez tega nevarni sebi in drugim. Če ne obvladamo čustev, čustva obvladajo nas. Nimamo živcev za otroke, prepiramo se s partnerjem, spravljamo se na sodelavce in ostale ljudi in obratno, vsi ti se lahko spravljajo na nas in eni in drugi so, smo, si v stiski.

Tole sem napisala goreče, z veliko čustvene energije. Veliko prepričevanja je. Morda preveč berem o stiskah, ki jih ljudje doživljajo. Ne morem pomagati, dokler se sami ne odločijo. Morda je moja želja po lepšem, mirnejšem, prijetnejšem sobivanju prevelika. OK. Grem nazaj v harmonijo. Imejte se radi. Pomislite, kaj vam koristi in kaj ne. Premislite, kaj in koliko ste pripravljeni za to storiti. In vprašajte se, kaj, če imam prav.

Domišljija naj ne bo beg, domišljija naj bo orodje za samoaktualizacijo. To je sedma stopnja v hierarhiji potreb po Maslowu. Potreba po uresničitvi potencialov - človek naj bi postal to, kar lahko postane. Ta biser je v vsakem človeku, samo pokrit je z neskončno šaro nepotrebnih prepričanj, zamer, jeze, zavidanja, manjvrednosti, nemoči, strahov, preigravamo vloge, se borimo, jezimo, obupujemo, sanjarimo in se prepričujemo, da je že dobro.

Biser je v vas, očistite pot do njega.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

OSEBNA DRAMA
ČUSTVA NE ČAKAJO
ČUSTVENA ODRASLOST