Članki

Ko bi ga utopili v žlici vode

Se zgodi. Da bi ga najraje utopili v žlici vode. Ko ni po naše ali ker se ni držal dogovora. Slaba volja, prepir ali tišina so na vidiku. Ali to karkoli reši? Bo drugače? Bo naslednjič »ubogal«? Ali res hočem, da uboga? Pa naj gre zanj ali zanjo. En trdi, da sta se zmenila drugače, drug trdi, da se lahko premisli, če pridejo vmes takšne ali drugačne stvari. Tu se kaže odnos med dvema osebama – koliko se razumeta in koliko sta si pomembna.

Razumevanje in pomembnost gradita, ko je lepo, ko je mirno. Preživita del dneva skupaj, samo bežno srečanje med vrati kopalnice zjutraj in zvečer je premalo. Spreminjamo se, vsak dan, malo po malo. Če se ne pogovarjamo, se izgubimo. Čez čas se skoraj ne poznamo več. Preveč smo bili vpeti v vsakdanje zahteve življenja, da nam je zmanjkalo časa drug za drugega. Tu gre za lestvico vrednot. Kaj je meni važno, kaj je meni pomembno? Temu namenimo čas, delo, denar. Kakšna je moja lestvica? Ali vem? Ali sem sploh kdaj na to pomisli?

Ali svoj prosti čas porabim tako si želim, kot se mi zdi pametno ali kar naprej delam stvari, ki me pravzaprav ne veselijo, jih pa moram, ker me žene občutek dolžnosti, skrbi, slabe vesti, krivde? Ker me preganjajo demoni in strah? Kje je meja, kdaj lahko rečem da ali ne? Ali imam to možnost? Ali dajem sebi to možnost?

Potem se nabira in nabere. In izbruhnemo ali utihnemo zaradi malenkosti vse za nazaj. V drami smo, ki spet ne koristi. In morda celo ne moremo ven. Potem se drame navadimo. Ne vemo več, kako je živeti v miru, brez stresa in pretresov. Utrujeni smo. Vsak dan bolj. Stiska, strahovi, slaba volja, razočaranja, skrbi … to poznamo vsi. Iz meseca v mesec, iz leta v leto. Potem ne zmoremo več tempa in popustimo. Popustimo tam, kjer je najmanj primerno. V družini. Bo že kako. In kako potem tudi je. Ta potem navdano prinese še več skrbi, slabe vesti, stresa. Iz enega kroga gremo v drugi krog.

Tisoče nasvetov je, kako si pomagati, ampak največja ovira smo mi sami sebi. Oklepamo se prepričanj, delamo enako, ne upamo spustiti, bojimo se sprememb, ker nismo prepričani, da bo potem bolje. In vztrajamo. Upamo, obupujemo, se jezimo, kuhamo mulo, bentimo v sebi, pritiskamo, izsiljujemo, poskušamo na lep način, obljubljamo … to in še več, samo zato, da bi se drug spremenil. Da bi se nekega dne zbudili in bi bilo vse drugače – bolje, lepo in brez problemov. Pa ne gre. Ker je stanje, v katerem smo, posledica naših, mojih, tvojih, njenih, njegovi dejanj ali nedejanj. Občutja v nas odločajo, kaj bomo naredili in česa ne, koliko bomo vztrajni in koliko bomo popustili. Ali bomo spregovorili, ali čakali, da bo nekdo uganil naše misli. Bistveno več je odvisno od nas, kot bi si včasih želeli. Nočemo tolikšne odgovornosti, ker to potegne sabo občutje krivde. »Jaz tega ne morem,« pravi. V resnici ne more, ker je preveč negotovosti, strahu in premalo občutka varnosti in moči. Ujetniki podzavesti, ujetniki preteklosti, ki se je niti ne spominjamo več.

Pomoči, tehnik in načinov je veliko, ampak nihče ne bo naredil nič namesto nas. Ob samospoznavanju se odpirajo trdno zaklenjene skrinje in včasih kar buta na dan. Iz dneva v dan gasimo samo požare in se nam zdi, da se nikamor ne premaknemo, ker je iz dneva v dan težko. Sproti predelujemo in v resnici je to najbolj fantastičen čas. To je darilo življenja, ker je že čez nekaj tednov drugače, lažje in lepše in to lahko marsikdo potrdi. V tem času največ predelamo, spoznamo, ozavestimo, popredalčamo in vržemo stran, kar nam ne koristi in negujemo to, kar izboljša naše počutje in odnose. Res je, največkrat rabimo samo nekoga, da posluša, potem nam je lažje. Ampak s tem ublažimo samo trenutno stanje, spremenimo pa ne veliko. Še vedno smo enako občutljivi, če ne še bolj, ker se samo nalaga, enako razmišljamo, enako delujemo in slej ko prej bomo spet v enaki situaciji z enakimi ali še hujšimi občutki. Naj vas nekdo posluša, potožite, ampak potem v sebi to predelajte. Razlika bo in to velika. Tako velika, da ljudje skoraj ne verjamejo, da je res. »Ne vem sicer, kaj je vzrok, ampak …« ne upajo, ne verjamejo, da je vzrok v spremembi v njih.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

VZEMI ALI PUSTI
MOČ MISLI
SLUŽBA, ŠTALCA IN KRAVCA