Članki

Utrujenost in stres

Utrujenost in stres gresta z roko v roki. Drug drugega podpirata, hranita, dopolnjujeta in zato skupaj rasteta in tako smo vse bolj utrujeni in vse bolj v stresu. Oba sta postala del našega vsakdana. Sprijaznimo se z njima in rečemo: »Tako pač je. Saj ni tako hudo.« Navadimo se, kot se sčasoma navadimo na vse. Ampak …

Kaj, če bi se navadili na življenje z manj utrujenosti in manj stresa? Kaj, če bi rekli, dovolj imam utrujenosti in nenehnega stresa? Tu se postavi vprašanje, kako? Kako do manj utrujenosti in manj stresa, če pa je življenje naporno in tempo hiter in vsi zahtevajo vse od mene?

Prva stvar, ki jo lahko rešimo je vprašanje, ali drugi zahtevajo od nas, ali zahtevamo sami od sebe. Naše nezavedno s pomočjo uma ustvari scenarij, trditev, da drugi.

Druga stvar, ki jo lahko rešimo je, zakaj mi ta vloga nemočne žrtve ustreza?

Tretja stvar, če kaj spremenim, kaj bo potem z menoj?

Prva točka

Če je nenehno delo, nenehna dejavnost na vaši vrednostni lestvici na visokem mestu, potem je zahteva v vas in ne v drugem. (Čisto mimogrede, kako dobro poznate svojo lestvico vrednosti in prioritet, kdaj ste jo nazadnje pogledali in popravili?) Je čas za delo in aktivnost, in čas za počitek. Ko je to dvoje v ravnovesju, uravnoteženo, potem ni težav. Težava nastane, ker se mi kar zaganjamo, delamo, se obremenjujemo, skrbimo in delamo po nekem mehanizmu, za katerega ne vemo, kdo ga je postavil, kdaj zagnal in ali je sploh smiseln. Važno je, da delamo in da smo v gibanju.

V življenju naj bi delovali nekje na 80% svojih optimalnih zmogljivosti. Ko pridejo obdobja, stisnemo do 100% in potem gremo nazaj na 80%. Več kot 100% ne zmore nihče. Res je, da z leti postanemo malo počasnejši, vendar je to še vedno 100% naših zmogljivosti.

Poglejmo drugače. Primerjajmo življenje s tekom. Kakšno razdaljo boste dosegli, če se gibljete s 80% svojih moči in koliko, če ves čas gibljete s 100% moči? Prvo je hoja, drugo je tek. Res boste v prvem primeru rabili več časa, a razdalja bo daljša. Se pravi, več ste naredili. Naslednji dan boste pripravljeni na novo razdaljo in nov rezultat.

Zdaj pa poglejmo, kako je, če ves čas tečete. Slej ko prej boste padli dol in nekaj časa ne bo prav veliko od vas. Tečemo na avtobus (ali pa še to ne), in ko se res mudi in je nujno. Ko je res nujno doma in v službi »tečemo« in smo aktivni, ko je res nekaj nujnega. Če v »mirnem in normalnem« času tečete, nimate čisto nič rezerve za takrat, ko je treba stisniti zobe in narediti. Nenehen stres, kaj vse je treba »že včeraj« in kaj vse bo še treba »že predvčerajšnjih« telo zazna kot nevarnost. Telo je v stresu in mehanizem stresa je aktiven. Stres škodi bolj, kot se zavedamo. Pride še utrujenost in smo tam, kjer najmanj želimo biti. Da pa se s tem ne bomo ukvarjali, poskrbi naš um s preganjalcem in kritikom: »Tako pač je. Ne da se spremeniti. Drugi delajo več, hitreje in bolj uspešni so. Stisni zobe in pojdi naprej.« Nimamo več živcev za moža/ženo, otroke … in smo v začaranem krogu.

Druga točka

Druga stvar, ki jo lahko rešimo je, zakaj mi ta vloga nemočne žrtve ustreza?

Tu pridemo do poštenosti oz. odkritosti do sebe. Ali čutim, da se mi godi krivica, da me ne razumejo, so brezbrižni, mi ne pomagajo, mi celo nagajajo ali nalašč škodujejo? Če smo v to prepričani, smo v vlogi žrtve in v drami. Nekaj v nas to hoče, zahteva, brez tega noče in ne more. To je v nezavednem in iz tega razumsko ne moremo spremeniti. Ja, lahko zanikamo, se odločimo, da ne bomo žrtev, ne priznamo, ker z nami res ne ravnajo lepo in pika. Tako nastane še notranji konflikt, kjer se med seboj vojskujejo čustvene energije iz nezavednega in energije ega in uma, ki to zanikata. Tako življenjsko energijo trošimo še za nepotrebne notranje procese in smo še bolj brez moči, še bolj v stresu in še bolj utrujeni.

Spremenimo lahko, ko razumemo, ko najdemo povezavo in smisel. Zakaj je tako težko priznati, da se počutimo žrtev in/ali da smo v drami. Gre za krivdo. Občutek krivde, ki je popolnoma odveč. Če smo v drami in igramo vlogo, zato še nismo krivi, ampak nevedni. Celo drugače, v dobri veri delamo stvari, za katere mislimo, da so pravilne. Zavedeni smo od samega sebe, od nezavednih prepričanj, od napačnih sporočil v preteklosti. Niste krivi in če vam pomaga, si lahko rečete: »Jana je rekla, da zato nisem kriv/a!« Na ta način izgine ena pregrada, ki vam preprečuje vpogled v nezavedno.

Vloga žrtve nam ustreza zato, ker nam ni treba prevzeti odgovornosti. Kakor hitro prevzamemo odgovornost, je to novo breme. Že tako izčrpani ne moremo vzeti še to nase. »Preveč in pretežko je. Ne morem več.« To je samo novo delo, nove zahteve, nova krivda, dodaten občutek manjvrednosti … Krivdo prevalimo na druge. Kratkoročno pomaga, dolgoročno škoduje.

Tretja točka

Če izstopimo iz drame, kaj nam ostane. Ostane nam zavedanje, ki morda ni prijetno, krivda, občutek manjvrednosti, pomanjkanje občutka moči in zato planejo na dan strahovi in demoni, spoznanje, da smo se motili, da smo sami, neustrezni in še in še. Zato je pomembno, važno, potrebno, da si v takšnih trenutkih znamo pomagati sami. Teh slabih občutkov in čustev nam ni treba več prenašati. Zato pišem, vodim tečaje in delavnice, delam individualno, kjer lahko obravnavamo in odstranimo ali spremenimo točno določeno težavo. Ampak cilj vsega je, da se naučite. Da znate. Da imate pri roki takoj, ko rabite in ne, da ste od nekoga odvisni. Odvisnost je nemoč.

Življenje brez drame.  Presenečeni spoznamo, da se svet vrti naprej. Da si lahko pomagam sami. Da nam ni treba biti poln. Da sploh ni tako težko in hudo. Lahko se zazremo vase. Kaj to pomeni? Lahko se soočimo s svojimi prepričanji brez slabih, težkih in bolečih občutkov in čustev. Zakaj sem bil neprestano utrujen in  v stresu? Ne vem, do kakšnih spoznanj boste prišli, makrame je v vsakem drugačen.

Spoznanja

Najverjetneje boste spoznali:

  • Da je v vas prepričanje, da je delo vrednota in počitek lenoba.
  • Da je le s 100 odstotkov dovolj dobro in ustrezno.
  • Da ste bili kot otrok nagrajeni za delo, da so bili starši samo ali šele takrat ponosni na vas in ste takrat nekaj veljali. Torej ste svojo vrednost vezali na delo. Če je vaša vrednost vezana na delo in aktivnost, ste v nenehni tekmi z drugimi. Primerjate se z drugimi in kot sem že neštetokrat napisala, vedno je in bo nekdo, ki bo boljši, hitrejši, močnejši, učinkovitejši … preprosto zato, ker smo osredotočeni samo na eno področje. To se nadaljuje se s tem, kaj bodo drugi mislili o meni.
  • Da lahko izgubimo službo in bo ogrožena naša varnost, eksistenca in naša vrednost.
  • Da je treba biti vedno najboljši.

To je le nekaj najpogostejših in najhitrejših spoznanj, do katerih pridemo. Sčasoma se lahko razkrije še kaj bolj zapletenega in smo presenečeni, ker tega razumsko ne bi nikoli pričakovali.

Nato to začnemo predelovati. Več kot predelamo, več se odkrije, ni pa več tako čustveno naporno. Čez nekaj časa postane prav prijetno.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

IZGORELOST
ČUSTVA NE ČAKAJO
DELO NA SEBI - NAVODILA