Članki

Rešite, kar se rešiti da

»Kaj je ljubezen?« se je verjetno vprašal že vsak izmed nas. Vsi vemo, kaj je žalost. Ko nekdo reče, da je žalosten, vemo, kaj to pomeni. Vemo, kaj je jeza, kako se takrat počutimo, vemo, kaj je veselje, strah, presenečenje. To so jasna, enostavna čustva. Ljubezen je sestavljeno čustvo. In pri vsakem izmed nas ljubezen sestavljajo drugačni elementi. Zato, ko nekdo reče, ljubim to osebo, vemo, da mu je pri srcu, da jo ima rad, da želi biti z njo, ne vemo pa, kateri elementi sestavljajo njegovo ljubezen. Ko je lepo, je lepo. Takrat ni kaj spreminjati, ker par drug drugemu daje to, kar globoko v sebi rabita, da čutita ljubezen ali srečo, ali pomirjenost, ali zadovoljstvo ali varnost ali karkoli že njima pomeni, da čutita ljubezen. Tako pridemo do tega, da v ljubezni vsak išče in rabi nekaj drugega. Ko je lepo, je lepo, ne spreminjajte in nadaljujte in še naprej dajajta drug drugemu to, kar poglablja vajino ljubezen. Ko pa ni več lepo, ko je vse večkrat težko kot lepo, takrat se začnemo pritoževati, spreminjati, očitati, se jeziti, utihnemo, vzgajamo, se maščujemo, težimo, prosimo, jočemo, se prepiramo, sitnarimo, poskusimo zlepa, pa zgrda in odhajamo in se vračamo in je bolje in spet pademo v črno luknjo brez dna in padamo in padamo in naenkrat smo spet na vrhu, polni upanja in vere v naju. In tako nas vrtinči gor in dol in levo in desno in vsepovsod. Vmes se raniva, se oddaljujeva in vse več zamer je med nama, ne moreva biti skupaj, ne moreva biti narazen.

»Ljubim, tako ga/jo ljubim,« odmeva v nas. Čustvene energije vihrajo, um in ego imata najboljši party ever, nihče ju nima pod kontrolo, strahovi se množijo, kritik udriha, zasmehovalec se razbohoti, celo telo je v stresu, stresni hormoni divjajo, nevarnost tu, nevarnost tam, preveč jemo, premalo jemo, ne spimo, in meljemo, meljemo, meljemo in poči. Greva narazen. Grem. Pojdi.

Marsikateri zakon, razmerje bi se dalo rešiti, če bi le pravočasno ukrotila čustvene energije. Dejanje v afektu ni rešitev, čisto zares ne. Ugotoviti, kaj je moje in kaj njegovo/njeno. Kaj so moje potrebe, pričakovanja, želje… Kakšen je moj okvir pravil, prepričanj, zahtev … Preusmeritev od njega/nje nase in vase. In potem ugotovimo, da pojma nimamo. Ne vemo, vse je ena sama zmešnjava. Samo: »Ljubim ga/jo,« največkrat ni dovolj. Narazen gredo pari, ki imajo s čisto malo samozavedanja fantastične možnosti za res enkraten zakon ali razmerja, in skupaj ostajajo pari, ki bi za vse bilo dobro, da gresta narazen, da si vsi z otroci vred oddahnejo in končno zaživijo. Kdaj ostati in kdaj ostati je odločitev, kjer odgovor iščemo različno dolgo. Prvo pravilo, ki ga ob tem svetujem je, da kakorkoli se odločite, se prej zmenite s seboj, ko ste mirni, ko ste v harmoniji s seboj, ko čutite pomirjenost v sebi. Kadarkoli v prihodnosti pomislite na odločitev, je ne boste obžalovali. Najslabše odločitve sprejmemo v afektu in potem obžalujemo. Preteklosti se ne da spremeniti in zaradi obžalovanja lahko obstanete na mestu, se zataknete v preteklosti, življenje gre naprej in vi ostajate na mestu. »Glede na to, kaj zdaj vem, koliko sem premišljeval/a, poskušal/a, sem se odloči/a…« Za nazaj je lahko vsak pameten. Težko je biti pameten zdaj. Zato premislite, pretehtajte, vzemite si čas, in ko/če se odločite, greste lahko naprej brez obžalovanja skupaj ali sami.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

ZAKAJ LJUDJE TAKO TEŽKO RAZUMEMO DRUG DRUGEGA?
VLAGANJE V ODNOS
RDEČE LUČI