Članki

Spusti, samo spusti

O moči besede sem že kar nekaj napisala. Besede, ki jih uporabljamo, določajo naše misli, reakcije, razpoloženje in prihodnost. Kakšno prihodnost si želite? Imamo možnost izbire.

O dvojnosti življenja sem tudi že pisala. Vsaka medalja ima dve plati, pravi stara modrost. Lahko se odločimo, za katero plat medalje bomo skrbeli. Koliko je ta odločitev zavestna, je tudi odvisno od nas. In tu trčimo na odgovornost. Odgovornosti se bojimo. Odločitev pozneje lahko čutimo kot krivdo, hkrati pa naj je ravno z možnostjo odločitve dana moč. Kar sta spet dve plati. Nezaupanje vase, pomanjkanje občutka moči in varnosti nas prisilijo, da odgovornost raje preložimo na drugega, na usodo, zvezde, sreče in manj srečne zvezde. Res je, da se dogajajo stvari, na katere nimamo vpliva. Vplivamo pa lahko na to, kako bomo to sprejeli.

Na svetu je preveč vojn. Svet smo jaz, ti, mi. V kolektivni zavesti je preveč energije vojne. V nas je preveč vojn. Kar naprej se borimo, pogosto uporabljamo besedo vojna, borba, sovražnik. V službi se borimo za obstoj, borimo se za zakon, borimo se s tesnobo in depresijo, borimo se s kilogrami, borimo se za ljubezen, borimo se za lepši jutri, borimo se za zdravje, borimo v športu, borimo se za lastni prav, borimo se z otroci, borimo se že skoraj z vsem in vsakim. Borci smo. Borbamo, borbamo dalje, zborbali bomo so nove besede, ki se pojavljajo nekaj zadnjih let. Borba je del vojne, borba je napor in za borbo morata vedno biti najmanj dva. Dva, ki vlagata energijo, vlečeta vsak na svojo stran in ne popustita. Spet imamo dve plati. V borbi ni ljubezni, ni razumevanja, ni sočutja, empatije in z vsako borbo se od tega samo še bolj oddaljujemo. Eno si želimo, drugo delamo. Spet dve plati.

Vse v življenju ima svojo ceno. Cena je energija, ki jo v nekaj vložimo, cena je notranji mir, cena so notranje rane, ceno plačujemo z zdravjem, ceno plačujejo naši otroci in šele daleč, daleč zadaj ceno plačamo z denarjem. Ampak za nas edino ceno predstavlja denar. Verjemite mi, da je do denarja bistveno lažje priti kot do notranjega miru, zdravja, dobrih odnosov … Zato v borbi in vojni ni zmagovalcev. Vsi izgubimo. In izgubimo veliko.

Res je, če na zemlji hočemo kaj imeti, moramo delati, delovati, ustvarjati. To je ena plat. Druga plat je, da ko vse naredimo, je čas da spustimo, se prepustimo in zaupamo. Delovanje in nedelovanje. Dve plati. Izpustiti ne znamo, ker nas tega ni nihče naučil. »Bori se do zadnje kaplje krvi, do zadnjega diha in nikoli ne obupaj,« je lahko vodilo v izgorelost, če že ne v kaj hujšega. Ego in demoni dodajo svoje z nabijanjem krivde in manjvrednosti, strahovi praznijo prostorček varnosti in vse bolj grozno postaja vse skupaj. Vse skupaj je ena sama drama, v kateri vsi izgubljamo.

Borimo se proti slabim občutkom. Bolj kot se borimo, več jih je. Kakšen dan je bolje, potem spet pridejo. Vsakič jih je več. Več strahov, več samoobtoževanja, več občutka osamljenosti. Borimo se proti tesnobi in depresiji in ravno borba jih krepi. Vemo, da se moramo boriti in po glavi se motajo stavki: »Kdaj se bom spet slabo počutil? Ali bom zmogel? Kaj je z mano narobe?« Te čustvene energije ves čas hranimo.

Z besedami in dejanji se borimo z otroci, partnerjem, sorodniki, prijatelji, sodelavci, znanci. Z vsako borbo je slabše, z vsakim prepirom je več ran, ki sprožijo um. Um naredi dramo. Ko smo v drami, smo izgubili na celi črti. Kopičimo energijo zamere, jeze, kopiči se energija nemoči ali maščevanja. »Hočem, da boli tudi tebe,« če si priznamo ali ne.

Spustite, ustavite um. Vrzite ven dramo z vsemi stavki. To znate. Znate sprostiti jezo v sebi. Znate pomiriti srce. Na travnik odpeljite ranjene, nesrečne, nevidne, nepomembne, nevredne osebe, ki pridejo na dan. Dajte jim možnost. Potolažite notranjega otroka, na varnem je. Začutite, kako je lažje, kako se sprošča vaše telo, kako se umirja in zdaj končno lahko slišite razum. In razum naj odloči, kaj je pametno, kaj je smiselno in kaj je vredno oz. se splača narediti. Pogosto stvari sploh niso tako hude, kot je to z dramo napumpal um. Kaj je za vas res pomembno? Ali je to res vredno zapravljati čas in življenjsko energijo? Ne vem, odgovor je v vas.

Mislimo, da moramo biti ves čas srečni. Za to srečo rabimo več in še več. Več energije, več druženja, več izletov in potovanj, več oblek, več kozmetike, boljši avto …  Sreče ne moremo ves čas čutiti, ker je to nasprotni pol nesreče. Vmes je zadovoljstvo, notranji mir. Dovolj imate in spustite, samo spustite potrebo po še in še več in po vsem. Vse je v redu, na varnem ste. Ne borite se, ne obremenjujte se, samo spustite. Začutite mir v sebi, začutite obilje, s katerim ste obdani. Imate veliko, z notranjim mirom boste imeli boste še več.

Druge osebe ne moremo prisiliti, da nas ima rada. Nikogar ne moremo prisiliti, da nas ljubi. Ampak mi tiščimo in se borimo in vztrajamo. Ljubezen je podobna vodi. Ko jo želimo stisniti, obdržati, nam spolzi med prsti. Razpnite dlan in voda bo ostala. Spustite in ljubezen bo ostala ali prišla. Ampak ne. Za ljubezen se je treba boriti. Hočemo njega/njo, čeprav nam ljubezni ne more, ne zna, noče dati. »Ne morem živeti brez njega/nje,« vibrira v vsaki celici. Spustite. Spustite ven to vibracijo. Speljite vse postopke, do notranjega miru. Ljubezen ni bolečina, nesreča ali žalost. To delamo mi. Dela naš um, ego, strahovi, napačna prepričanja, občutek nevrednosti in vse je ena sama velika drama. In tako se zataknemo v razmerje. In tonemo in okoli nas tonejo ljudje, ki jih imamo radi. Ne borbajte, spustite. Notranji mir je temelj vsega. In ko s tem temeljem vse 3-krat poveste, ko ste vse 3-krat poskusite, spustite. Na varnem ste, vse je v redu, zaupajte vase in v življenje.

Spustite skrbi. Ali vam pomagajo? Ali karkoli spremenijo? Odpravite jih, vrzite jih ven. Na varnem ste, vse je v redu.

Ne dovolite si drame. Ali vam pomaga? Ali ste do sedaj v drami karkoli izboljšali? Niste, verjemite mi, da niste.

Jeza, spustite jo, ne bodite jezni. Predelajte jo in spustite.

Maščevanje – spustite ga. Ljudje pravijo, da niso maščevalni, a v istem stavku rečejo, da ima palica dva konca, da bo karma naredila svoje. To je želja po maščevanju, to je maščevanje. Spustite in ne ukvarjajte se s tem.

Spustite željo in potrebo po priznanju, vrednosti, ljubezni – ne rabite tega, to je že v vas. Poskrbite, da bo v vas v zadostni količini. Napolnite, vi sami napolnite svojo čustveno posodo.

Krivda – izpustite jo. Ne obtožujte se, ne pomaga. Karkoli ste naredili, ste naredili v dobri veri, da je tako prav ali zato, ker so vas ugrabile čustvene energije in si enostavno niste mogli pomagati.

Spustite žalost. Žalost ni merilo. Pogosto se krivda veže na žalost in zato tako dolgo in po nepotrebnem ostaja v nas. Spustite jo. To ne pomeni, da ste malo ljubili, da vam nekdo ni bil pomemben, da vam ni mar. Žalost ni merilo. Žalost vas samo uničuje.

Hrepenenje – spustite ga. Zaradi hrepenenja ne vidite obilja, ki vas obdaja, ne zaznate, ni vredno, nič ne pomeni. Spregledate in spustite možnosti, ki vam jih življenje vsak dan ponuja. Spustite, da boste lahko videli in prejeli.

Globoko vdihnite in izdihnite in recite: »Naj gre. Dovoljujem, da gre. Spuščam. Ničesar pomembnega ne bom izgubil. Dovolj sem. Na varnem sem. Zaupam.« Uporabite svoje besede, besede ob katerih začutite olajšanje.

Ko smo popolnoma na tleh, takrat smo največkrat sposobni spustiti. To je notranji avtomatski proces. Kot da se resetira naša notranjost. A zakaj bi čakali tako dolgo? Zakaj bi čakali, da pridemo do dna? Pot do dna je dolga, težka in naporna. Prihranite si jo. Zato spustite, ko je to potrebno. Postanite si pomembni in važno naj vam postane vaše notranje dogajanje, čutenje, misli, drama, strahovi in demoni, sporočila nezavednega. Da vse to lahko čutimo, zaznamo in slišimo, moramo biti v sebi mirni, brez tubulenc, vsiljivih misli, drame. Tudi pot do notranjega miru včasih ni kratka niti lahka.  Je pa vredna. Ta pot je vredna časa in energije.

Vse zgoraj napisano pa je zajeto v enem samem stavku Frančiška Asiškega: »O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!«

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

DRAMA LOTI IN TOMAŽ
POT DO SRCA
BESEDE, BESEDE, BESEDE