Članki

varnost

Strah začutimo, ko se ne počutimo varno. Varnost je osnova in tudi v Maslowi lestvici je takoj za osnovnimi potrebami (dihanje, hrana, spolnost …). Občutek varnosti je v nas, ko imamo dovolj dobro samopodobo. To pomeni, da zaupamo vase, da ne glede na to, kaj v življenju pride, vemo, da bomo rešili, čeprav ne bo vedno prijetno, da čutimo svojo moč. Čutimo jo globoko v sebi. Občutek varnosti nam dajejo ljudje okoli nas. Pradavno obliko bivanja v plemenu smo zamenjali z družino in prijatelji. Občutek varnosti nam daje naše zdravje in zdravje oseb, ki so nam blizu. Včasih so se selili na rodovitna in s hrano bogata področja, danes nam to zagotavlja denar. Denar je varnost. Morala družbe so pravila družbe, kaj je dobro in kaj je slabo, kaj je pravilno in kaj je napačno pri človekovi osebnosti in njegovem delovanju. In če se vsi obnašamo po teh pravilih smo in bomo varni. S posedovanjem stanovanja, hiše, zemlje, potrebnih in manj potrebnih stvari občutimo varnost. Nezavedno našteto različno močno ovrednoti, zato so nam nekatere stvari pomembnejše od drugih. Nekomu družina v nezavednem pomeni več od denarja, drugemu zemlja pomeni več od preživljanja skupnega časa z družinskimi člani, nekomu so moralne vrednote tako pomembne, da ne odstopa za milimeter, sodi in obsoja, ne da bi poznal ali bi ga zanimale okoliščine … Osnova, temelj je občutek varnosti v nas. V meni, v tebi, v nas.

Občutek varnosti je globoko v nas. Če je občutka varnosti premalo, ali če nam trenutne okoliščine zamajejo občutek varnosti, se aktivira strah. Strah je obrambni mehanizem, da ne pride do katastrofe. Sprožijo se prepričanja. Cilj prepričanj je zagotavljanje varnosti. A sporočilo nezavednega ni jasno. Sporočilo ni: »Nisi varen,« ampak: »Spremeni to, naredi ono, kriv/a je ta, biti mora tako in ne drugače.« Manjši kot je občutek varnosti, bolj smo ranljivi in nemočni. Zato se usmerimo na okolico. Želimo, hočemo, rabimo rešitev. Strah je prevzel nadzor, smo le lutka v njegovih rokah. In strah je drama, ki skupaj z umom uživa in nori. Problem je, ker se takega stanja, takšnih občutkov, takšnega razpoloženje navadimo in ne vemo več, da ni »normalno«, da ni ustrezno, da ni smiselno. Potem nekdo reče: »Daj spremeni, strah te je, povečaj občutek varnosti, to kar delaš ni v redu, na ta način se bo samo poslabšalo, spusti, zmoreš …« A mi slišimo samo: »Kolk si ti zanič, nesposoben, neumen, nič ni s tabo, tebi ni pomoči.« In prepričanja se samo okrepijo: »Ne verjemi, to se ne da, dober si tak kot si, ne spreminjaj se, bodi ponosen nase, delaj tako naprej, slej ko prej ti bo uspelo, kriv je nekdo drug …« Zid preko katerega trenutno ne moremo. Ta zid včasih pade šele, ko nimamo več kaj izgubiti. Ko smo na dnu. Ko smo se razleteli na koščke. Če imamo vsaj še malo preživetvenega nagona, so koščki ostali celi in se lahko sestavimo, če imamo vsaj še malo moči, se od dna odrinemo navzgor.

Ko smo umirjeni, lahko iz čustev in reakcij zaslutimo, kaj vse je v nezavednem. Ampak čustva nas vznemirijo in razburkajo notranjost, zato takrat ne vidimo pravega vzroka problema in iz muhe naredimo slona. Slon je slon, simpatična žival, v prispodobi pa neroden, okoren, počasen, zavzame veliko prostora in stvari ruši. Slon in trgovina s porcelanom ne gresta skupaj. Slon so prepričanja, ki se aktivirajo zaradi čustvenih energij in mi smo trgovina s porcelanom. In potem je kar je in to je lahko burno, naporno, boleče, uničujoče.

Prepričane je orodje, ki nam pomaga preživeti, optimalno razumeti sebe in svet. Prepričanje je lahko tudi orožje s katerim bijemo bitke. V vojni ni zmagovalca, v vojni so samo poraženci. Ampak se ne damo. Bitke bijemo vsak dan, z vsem in vsakim, kar ni po naše, kar je v nasprotju z našimi prepričanji, namesto muh imamo polno slonov. Muhe se je lahko znebiti. Res je, da jo težko ujamemo, ampak ko jo, jo skozi okno z lahkoto spustimo na svobodo, prostost. S slonom je bistveno težje. Zlepa ga ne premaknemo. Če se že premakne gre točno tja, kjer je najmanj treba in je štala še večja. Tko da, prosim, imejte muhe. Prvi cilj naj bodo muhe. Ustavite se in ustavite um. Muhe naj ostanejo muhe.

Vsak dan se znajdemo v večjem ali manjšem roju muh. Zoprno, nadležno ampak obvladljivo. Če te muhe spremenimo v slone, je po nas. Gotovi smo. Samo še na tla se lahko uležemo in se zjočemo. Preveč je, pretežko in potem se čudimo, zakaj smo izgoreli. Niso krivi drugi, mi smo tisti, ki največkrat ustvarjamo slone po nepotrebnem.

»Pridem v službo, pozdravim in mi sploh ne odzdravi. Dovolj jo imam. Kdo pa misli, da je. Ko me rabi, pa pride vsa sladka do mene. In vedno znova ji pomagam, namesto da bi ji kaj zabrusila. Tako sem jezna nase …« Situacijo in osebo spremenite po želji. Če se zgodi enkrat, dvakrat ni problem. Če se zgodi večkrat, naše nezavedno postane pozorno. Intenzivneje začnemo to osebo spremljati, ne da bi se tega sploh zavedali, ne da bi to hoteli. Opazimo, da se z drugimi več pogovarja kot z nami, da nekam manj dela, mi smo z delom zasuti, potem pove, kako čudovito in enkratno je preživela konec tedna, začnemo pregledovati njen FB profil in vse bolj nam gre na živce. V nezavednem je potreba po točno njeni pozornosti vse večja. V glavi je misel, da je ta oseba neznosno zoprna in komaj čakamo, da je ne vidimo. To je notranji konflikt. Eno v nezavednem, drugo v glavi. Tako nastane iz muhe slon.

Vzrok je v naši potrebi po pozitivni pozornosti. Večja pozornost je varnost. Rabimo določeno količino pozitivne pozornosti in ta oseba je nevede poslala signal, da nismo dovolj dobri, ali dovolj pomembni, ali dovolj ustrezni, ali dovolj zanimivi .... Tako se v nezavednem aktivira čustvena energija, ki se samo še kopiči. Ko se je dovolj nakopiči, nismo več sposobni od te osebe sprejeti, ko je z nami prijazna, ampak nalagamo in iščemo samo še neustrezno. Zapletemo se v začaran krog, vse bolj in bolj nam gre na živce, ne prenesemo je več, strese nas že, ko nanjo pomislimo, neskončno dolgo se v mislih in besedah ukvarjamo z njo, zaradi nje ne spimo, slabo nam je ob misli na službo, premlevamo, vsakomur razlagamo, dokler mu ne uspe uiti od nas. Nihče nas ne razume. Čisto zares. Nihče. In nismo varni, ne počutimo se varno. Sami smo in nerazumljeni.

Vzrok ni v tej osebi, vzrok je v nas. Zato pravim, da se obrnite navznoter. Ne bijte bitk in ne začenjajte vojn, ker boste izgubili. Če uspete pravočasno zaznati notranje procese, ustaviti um in prepričanja, se vprašajte, kako se počutite. Odgovor bo, da se počutite nevredni, ne videni, nezanimivi, nepomembni … Če greste naprej, se lahko vprašate, kaj to zame pomeni? Kaj zame pomeni, če sem takšen? Kako se počutim, če sem takšen in prišli boste do prestrašenosti. Ja, prestrašeni smo, zamajejo se tla pod nogami. Potem se lahko vprašate, zakaj sem prestrašen, kaj mi manjka. Tako pridete do občutka varnosti. Občutite. V tem je težava. Odlično. To hitro lahko spremenite, če se za trenutek osredotočite na notranjega otroka na travniku (naj bo odrasla oseba) in ji poveste, naj ne skrbi, na varnem je. Na varnem je in vse je v redu. Začutili boste olajšanje, popustilo bo. Nakopičena energija se bo sprostila, ne bo več napeto in ta oseba za vas ne bo več pomembna. Preprečili ste, da iz muhe nastane slon. Tako enostavno gre to.

Stres poveča potrebo po varnosti. Če imamo premalo lastnega občutka varnosti, ga iščemo zunaj sebe, v okolici. Precej velik stresni dogodek je rojstvo otroka. Prihod novega člana družine je čudovit dogodek, ki ga spremlja neskončna količina veselja, sreče, vzhičenosti, ljubezni … hkrati pa je v mamici tornado, cunami, potres, poplava hormonov, cel kup pričakovanj o skladnem, razumevajočem, prijetnem starševstvu, o sodelovanju, pomoči, razumevanju, pozornosti, ljubezni med staršema. Vprašanja, ali bova zmogla, ali bova dobra starša, ali bo z otrokom vse v redu poveča okolica z nešteto nasveti, popravljanjem, črno – belim pogledom na to, kaj je prav in kaj narobe.

Prvi dnevi so naporni, navaditi se morajo drug na drugega, na nov ritem, prioriteta je otrok in lahko se prva pričakovanja ne izpolnijo. Če sta bila starša pred rojstvom dobro povezana, če med njima ni bilo prevelikih nesoglasij, če si znata prisluhniti, bosta ta čas bistveno lažje speljala kot par, ki je že pred rojstvom imel določene težave, a jih nista hotela, upala, želela videti in urediti. Upanje in um naumita, ko bo otrok, bo bolje, družina bomo, vse bo v redu. A včasih na žalost ni. Ni zato, ker se vedno potencira »tisto« kar je v nas, kar je med nama, in ne kar nekaj čudežno drugega. Pričakovanje, da bo otrok »zresnil«, največkrat očeta, je napačno.

Porušeno hormonsko ravnovesje ob pomanjkanju varnosti in razumevanja sproži hudo stisko mame. Mamica lahko pogosto joče, je tesnobna, žalostna, nerazumljena, obletavajo jo slabe, črne misli, depresija in/ali panični napad nista več daleč. Če sta partnerja povezana, če vesta, čutita, da se lahko drug na drugega zaneseta, da se trudita razumeti drug drugega, zgoraj našteti znaki ne bodo hudi in bodo hitro izzveneli. Lahko pa se poslabša do te mere, da se partnerja še bolj odtujita, prepiri in očitki so na dnevnem redu, v srce letijo besede, ki bolijo, ranijo in zmanjšujejo občutek varnosti. Ne moremo zaupati. Ne morem zaupati človeku, s katerim imam otroka, s katerim zaspim in se zjutraj zbujam, ki bi moral biti prvi ob katerem se res na varnem. To velja za oba.

Ves čas je vpletena še okolica. Babici vesta vse in delata po svoje. Imata pravico. Tako pravita, tako mislita, tako sta prepričani. Dolgo sta čakali vnuka. Imata pravico do njega. Pa ga nimata. Otrok ima pravico do starih staršev in ne obratno. Če sta starša povezana, bosta postavila mejo. Ne na silo, v miru, ker je v njiju mir, ker povezanost pomeni varnost, zaupata si. Meja se vedno postavlja v miru in ne v prepiru ali na silo.

Če starša nista povezana, ostajata vsak na svojem bregu, nerazumljena, neenotna. V obeh divja vihar. Večina tega viharja je v nezavednem, na dan pride, ko se ne znamo mami ali tašči postaviti po robu, ko nam ena ali druga ali pa kar obe gresta že tako na živce, da ne zapuščamo stanovanja, če živimo v isti hiši. Vsakodnevne obveznosti brez konca, nikoli dokončana zgodba, ko ves dan delaš, skrbiš, urejaš, previjaš, crkljaš, umirjaš jok, se v minuti stuširaš, ješ in spiš stoje in zvečer ni kaj pokazati, utruja in situacijo poslabšuje.

Vsaka družina ima svoje odtenke dinamike, nemogoče je vse opisati. In zdaj je že čas za rešitev. In rešitev večini ni všeč. Zaključimo z iskanje krivde. Zaključimo s prepiri. Zaključimo z vlogami. Če hočemo biti dobri starši, je zdaj zadnji čas, da se resno pomenimo s seboj, spraznimo glavo raznih stavkov, ki ne koristijo, natolcevanj, črno – belih scenarijev. Um zapremo v kletko. Naj da mir. Odpravimo strahove in demone. Cilj je, da se najprej poskušamo umiriti. Z notranjim mirom po nepotrebnem ne izgubljamo energije, ki nam jo že tako manjka. Začnemo zdraviti rane. Ko so pozdravljene, nimajo več moči. Odstranimo energijo bolečih spominov, da ne ponavljamo klasičnega in stokrat prežvečenega  repertuarja. S tem krepimo občutek varnosti. Najprej sami poskrbimo za to.

Rezultati so vidni v nekaj dneh. Še zdaleč ni popolno, tudi padci bodo, a ste na poti navzgor. Če jemljete antidepresive, način razmišljanja, delovanja ostaja enak in to je treba spremeniti. Antidepresivi pomagajo, da to lažje spreminjate, ne delajo pa čudežev. Ko ste približno umirjeni, se umiri tudi domača dinamika. Otrok je mirnejši, več spi, za odtenek ste bolj spočiti in če se ne odzovete na prepir, imate veliko možnosti, da se začneta povezovati. Kolikor je ljudi, toliko je odtenkov poti. Ne odnehajte prehitro.

Hrana in varnost sta tesno povezani. S hrano umirimo pomanjkanje varnosti. Hrana umirja in pomirja, ogljikovi hidrati in maščoba spodbudita izločanje hormonov ugodja in sreče. Če nikakor ne morete shujšati, je vzrok lahko v vašem občutku varnosti. Odpravlja strahove, prinaša ugodje in maščoba vas varuje pred svetom.

Najlepše je gledati otroka, ki z veseljem jé. Pogost vzrok otrok s prekomerno težo je mamino pomanjkanje varnosti. Osnovni vzrok za motnje hranjenja je pomanjkanje varnosti.

Obsesivno-kompulzivna motnjo (OKM) ublažite ali celo odpravite z občutkom varnosti.

Tesnobo, panične napade, depresijo ublažite in pozdravite z intenzivnim občutkom varnosti.

To je le nekaj najočitnejših primerov, kako pomemben je občutek varnosti. Problem je, ker se vsi ti procesi odvijajo v nezavednem, mi pa smo v glavi nabildani z dobro in močno samozavestjo.

Močni smo, sploh ženske so v zadnjem času močne. Tako močne, da ni moškega, ki bi jim bil kos. Tem ženskam manjka temeljni občutek varnosti. Ne prepričanje v glavi, občutek globoko v njih. Ženska, ki nima občutka varnosti, izziva moškega naj ji dokaže, da je zanjo dovolj močan. Rabi močnega moškega, ker sama ni dovolj močna. Rabi nekoga, ob katerem bo varna. In ker ni močna, rabi »dokaz«. Ker je v glavi prepričana, da točno ve, kaj hoče, mu to jasno že na začetku pove. Pričakujem to in to in to, in ne maram tega in tega in tega, obnašati se moraš tako. Že na začetku ga zasuje s pričakovanji, zahtevami, pravili, jasno izraženimi stališči in se ni pripravljena premakniti niti za milimeter, hkrati pa zagotavlja, da moškega niti ne rabi. Normalen moški se umakne. In takrat ga ne spusti, ne reče, OK, ni dovolj močan. Ne, globoko je razočarana, prosi ga za ponoven pogovor, pošlje mu tisoč sporočil, ker mu mora razložiti, pojasniti, dokler jo ne blokira na vseh omrežjih, ne odgovarja ji, mrkne, uzela ga magla. »Vsi moški so isti, rabim močnega moškega,« in po tipu s katerim še niti nista bila v razmerju, se pobira mesece in mesece. V nezavednem je potreba po varnosti še večja in tako postane le še bolj »močna« s še manj možnosti, da spozna nekoga, ki jo bo imel rad, ki jo bo ljubil, ki mu bo pomembna, s katerim bi lahko bila srečna. Če obrnemo situacijo, če bi moški tako jasno izražal svoja stališča, ki bi imel toliko pravil, bi se mu na daleč izognili.

Naštela sem le nekaj najočitnejših primerov. Varnost je vpeta v vsako našo misel, v odločitve, samorazlage sveta, dogodkov, prepričanj … Ne glede na to, kaj smo mi v glavi prepričani, v nezavednem tečejo procesi po svoje. In do teh procesov pridemo, ko prisluhnemo sebi. Sebi lahko prisluhnemo, ko spraznimo telo navlake, strahov in demonov. Ko je srce srečno, brezskrbno in brez ran. Ko z notranjim otrokom spreminjamo občutke in čustva in šele takrat smo sposobni prepoznavati sporočila nezavednega. To vam BEAM metoda omogoča. Enostavna je, dostopna, le malo časa rabite, da se naučite.

Jaz se lahko odločim samo zase. In sem se. Vi imate najmanj dve možnosti. Izberite za vas najboljšo.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

BREME OTROŠTVA
PRETEKLOST
DIVJA ŽENSKA