Članki

Nezavedno - podzavest

Podzavest - nezavedno je skladišče energije naših prepričanj, mnenj, vzorcev, verjetij, ugotovitev, dogodkov, navad … Na žalost tega skladišča ne moremo sistematično sproti urejati. Pojma nimamo, katera izkušnja, informacija s koliko energije se bo uskladiščila in katera bo šla mimo nas. Zgodi se, da rečemo: »Nisem vedel, da se me je to tako dotaknilo. Mislil sem, je šlo bolj mimo mene, zdaj pa kar ne morem naprej.« Nad nezavednim nimamo nadzora, ne moremo pospraviti, ne moremo zavreči, kar nima smisla ali nam celo škodi. Nezavedno samo shranjuje. Ne presoja, ne tehta, nima »pameti«, ki bi rekla: »Ej, tole nima smisla. Tole je škodljivo. Tega ne rabim.« V nezavedno gre vse. Pravzaprav je krivično, da na nezavedno nimamo vpliva, ker ravno nezavedno diktira naše mišljenje, sklepe, predvidevanja, reakcije, čustva, odločitve, dejanja … Pravzaprav smo marioneta nezavednega.

V podzavesti – nezavednem procesi tečejo neprestano, nezavedno ne miruje. Nima ure, ni preteklosti, je le zdaj. Ves čas je zdaj. Energije so ves čas aktivne in se med seboj združujejo, tvorijo nova prepričanja in neznaten in nepomemben dogodek preteklosti čez leta nakopiči veliko energije in postane pomemben in težaven za naše vsakodnevno življenje. V nezavednem se dogaja kot tukaj in zdaj. Življenje olajšajo obrambni mehanizmi, ki poskrbijo, da informacije iz nezavednega ostanejo tam ali jih predrugačijo in preslikajo na drugega …

Sporočila nezavednega se prevedejo v čustva. Vzrok, da čutimo, kakor čutimo, je v nas. Temeljni problem je varnost. A redkokdo reče: »Žalosten sem, ker se ne počutim dovolj varno, jezen sem zato, ker se bojim, ker nisem varen, izbruhnem takrat, ko se ne počutim varno, zahtevam, ker se ne počutim varno, prepirljiv sem, ker se ne počutim varno, jem, kupujem nepotrebne stvari, kopičim, pospravljam, ne pospravljam, ker mi to daje trenutno uteho, ker me je strah in groza, depresiven sem, ker se ne počutim varno, moškim in ženskam ne zaupam, ker nimam dovolj močnega občutka varnosti, ukazujem in komandiram, ker me je strah, groza v meni prevlada, nima kontrole nad besedami in dejanji, zato ranim druge, hočem jih prisiliti, da mi dajo to, kar mi manjka, česar ne morem dati sam sebi.« Z meseci in leti se v našem nezavednem vse premeša in zmeša in zato na dan prihaja zmešnjava. Iz zmešanega in premešanega ne more priti drugega kot zmešnjava. Zmešnjava je zmešnjava in ne nekaj jasnega. In ta zmešnjava ima lahko zelo močno energijo, ki nas prisili, da postavimo močne obrambne mehanizme. Um hoče odgovor, zato zaključi: »Ti si kriv. On je kriv. Oni so krivi.« Če je torej vzrok za naše slabo počutje zunaj, moramo spremiti to zunaj. In spreminjamo. Če ne gre zlepa, gre zgrda. Z agresijo ali pasivno agresijo. Čustvena manipulacija je pasivna agresija.

Učite otroke prepoznavanje in odstranjevanje čustvenih energij. Še ne desetletna deklica je v šolskem spisu z naslovom Moja mami prvi stavek napisala: »Rada te imam zato, ker me potolažiš, ko sem v stiski.« Najprej ji je to prišlo na misel. V nezavednem je to zanjo najpomembnejše. Deklica ve, da je na varnem, da je stiska normalen del življenja, da lahko spregovori, da zato ni slaba, da z njo ni nič narobe in da lahko svojo stisko delo z osebo, ki ji zaupa in ji daje varnost. Na ta način otrok polni prostorček varnosti in hkrati gradi dobro samopodobo. Občutek varnosti in dobra samopodoba pa sta temelj, da se z neprijetnimi čustvi upamo soočiti, se o njih pogovoriti, jih predelati. Negativnih čustev ni, čustva so le prijetna in manj prijetna.

Mnenje o nas samih je uskladiščeno v nezavednem. Samopodobo oblikujejo stavki, neverbalna sporočila, dejanja, stereotipi, izkušnje, dogodki … ki se v nezavednem nabirajo od otroštva dalje in so se zmešale in premešale in se še vedno mešajo in združujejo v nezavednem v naša prepričanja. Razuma v nezavednem ni, zato je vse skupaj ena čorba brez logike. In v nezavednem so ta temeljna prepričanja ukoreninjena in hkrati skrita. Tako smo vedno znova lahko presenečeni, kakšno je pravzaprav naše mnenje, prepričanje o nas samih. Marsikaj nas preseneti, osupne, če le uspemo zaznati in prepoznati sporočila notranjosti. Zato je pomembno, da se ukvarjamo s seboj in ne toliko z drugimi. Še mi ne vemo, kaj in kdo smo, kako bomo potem vedeli kaj in kdo so drugi.

Samozavest pogosto zamenjujemo s samopodobo. Lahko se zgodi, da smo samozavestni s slabo samopodobo. Samozavest nabildamo z motivacijskimi govori, nenehnim ponavljanjem pozitivnih stavkov. To je koristno edino v primeru, ko smo tik pred zdajci težko nalogo in rabimo umeten poriv, da speljemo, zmoremo, naredimo … Po koncu pa pogledamo, kaj se je z nami pravzaprav dogajalo in kje je vzrok. Bolj kot se boste prepričevali, bolj se boste oddaljevali od sebe, svojega srca, duše, svoje biti. Osredotočeni boste v glavi, um bo prevladal in vse težje boste prepoznali svoje čutenje, ki je pravo sporočilo, kaj se v nas dogaja. Tu se navadno zapletemo v zanko. Negativnih čustev ni, so neprijetna. Te neprijetnosti se hočemo znebiti. Ker ne vemo, kako se osredotočimo v glavo in si prigovarjamo karkoli že, da nam je lažje. Ker neprijetnih čustev ne predelamo, se energije kopičijo, še težje nam je, še bolj se pozitivno prepričujemo, še bolj potlačimo, še bolj se osredotočamo v glavi in potem enkrat poči. Tako ali drugače.

Zato težim: »Kaj čutite? Kaj čutite? Kaj čutite?«

Samopodoba je to, v kar smo mi globoko v sebi prepričani in ne to, kar mi o sebi v glavi mislimo. Na raznih predavanjih je na koncu vprašanje, ali ima kdo kakšno vprašanje. Vprašanje lahko imamo, pa ne vprašamo, ker nam je neprijetno vstati, oči drugih so uperjene v nas, lahko postavimo »neumno« vprašanje. Na izpitu kljub znanju zmrznemo. Vzrok za strah pred javnim nastopanjem je v naši samopodobi.

Slaba samopodoba – občutek manjvrednosti ali celo ničvrednosti vpliva na odnose. Ne upamo spregovoriti, ne upamo povedati, kaj si želimo, kaj rabimo, kaj čutimo, kaj nam je všeč. Nase jemljemo krivdo po nepotrebnem, opravičujemo se po nepotrebnem, trudimo in potrudimo se za vse in vsako malenkost, zmedemo se ob pohvali, ne znamo sprejeti komplimenta, neskončno hvaležni smo za najmanjšo pozornost, ne zapuščamo, ampak pustimo, da nas še naprej zlorabljajo – fizično, psihično lahko tudi spolno. Usmerimo se v to, da bomo uganili in ustregli, brali misli in želje … tako močno smo usmerjeni navzven, da ne zaznamo sporočil nezavednega, nekaj v nas nas neznosno sili, da smo tihi, ustrežljivi, nezahtevni, prijazni, skromni in ponižni. Ne zaslužim si ve, kot imam. Zato si težko privoščimo počitek, razvajanje, nakup nečesa, kar bi bilo samo za nas. »Ne zaslužim si. Ne rabim. Ne morem si privoščiti.« To je ena skrajnost.

Druga skrajnost je, da nam vse pripada. Glasni doma, v družbi in službi. Najbolj pametni, najbolj duhoviti, najbolj šarmantni, najbolj lepi, vedno imamo prav in ta prav je edini. Tako in nič drugače. Ves čas smo v drami. Ko jadramo na valu uspeha in sreče, hočemo še više in še več. Več odobravanja, več všečkov, več pozornosti, več oboževanja, višjo plačo in brezplačne usluge. To mi pripada.

V odnosih smo naporni. Ves čas nam nekaj manjka. »Premalo se potrudiš, nisi pozoren/pozorna. Samo jaz vlagam v odnos. Zakaj ne narediš tako, kot sem rekel/rekla? Kolikokrat moram še ponoviti? Ne poslušaš. A to je vse, kar si mi kupil? Pusti me na miru in ne gnjavi me. Kar naprej nekaj težiš s problemi. Rabim čas zase, za šport, za prijatelje. Za razliko od tebe jaz delam.« Nadaljujete lahko sami.

Nič ni dovolj in vse je premalo. Kupujemo in privoščimo stvari, ki si jih v tistem trenutku zaželimo, biti moramo v trendu in končno nam to pripada. Pripada nam vse na svetu in krivično je, da do vsega ne moremo. Bančni račun je že zdavnaj izdihnil. Imamo super avto, a nimamo denarja za žarnico, ki je pregorela. Imamo najdražji telefon, a nimamo denarja za plačilo porabe. Zmenjamo banko, dobimo nov limit, nov kredit, če je treba hipoteko. Bomo že. Samo enkrat se živi. Kdaj si bomo privoščili, če ne zdaj?

Prvi opis je opis nesamozavestne osebe, drug opis je opis samozavestne osebe. Skupna jima je slaba samopodoba. Večina nas se najde med obema skrajnostma.  Z opazovanjem svojih čustev, občutkov, reakcij, misli, zaključkov lahko najdemo kaj je v nas, kaj je v našem nezavednem, ki vpliva na naš vsakdan, na naše odnose. To lahko izboljšamo, popravimo, smo razumsko bolj pozorni na to. Ne gre čez noč, ker čez noč tudi ni nastalo, v nekaj tednih z nekaj dela pa že čutimo izboljšanje. Temelj za boljšo samopodoba je občutek varnosti. Graditi se začne od tu naprej. Občutek varnosti globoko v nas. Do tega globoko v nas postopoma pridemo z notranjim otrokom in ne s prepričevanje v glavi. V glavi se prepričujte samo takrat, ko morate nekaj speljati ali se počutiti bolje zdaj in takoj. Spremembe, ki se zgodijo globoko v nas, so trajne, ostanejo in zato lahko gradite. Nihče ne reče, da vlaga v dobro samopodobo, ampak da samopodobo gradi. Ko boste gradili samopodobo, se bodo gradili vaši odnosi. Marsikomu to ni všeč, ker je preveč dela in gre prepočasi. Zato se odločijo za drugo možnost. Ta druga možnost pa je, da se vedno znova in znova znajdejo v enaki situaciji. »Kar naprej se mi ponavlja eno in isto. Vedno naletim na točno enakega tipa, enako tipinjo. Joj, zakaj se mi to dogaja?« Saj veste kako gre: »Kakor znotraj, tako zunaj.«

Ko se učimo voziti, plesati, igrati na inštrument, ko menjamo službo in se učimo novih procesov,  miselno spremljamo vsak gib, mislimo na naslednji korak. Miselno spremljanje je utrujajoče, pravimo, da je naporno. Znanje osvojimo s ponavljanjem. Vaja, vaja, vaja in potem znamo. Potem delamo »avtomatsko« in nam je lažje. Naporno je, ko je znanje »v glavi«, manj naporno je, ko je znanje v nezavednem. Znanje, gibi, povezave procesov so uskladiščeni v nezavednem in pravimo: »To delam avtomatsko in ne razmišljam.« Npr. sklopko, plin, zavoro, smernike menjamo avtomatsko. Ko se naučimo voziti kolo, znamo to celo življenje, ne glede na to, koliko časa je preteklo od zadnje vožnje. Enako je s plavanjem, kuhanjem … Ustvarili smo navado.

Navada je dobro uskladiščena in zasidrana v nezavednem. Če jo hočemo spremeniti, to od nas zahteva veliko truda. Navada se zasidra, ukorenini v nezavedno z razliko od odločitve: »Tega ne bom več počel. Zdaj bom delal drugače. Shujšal bom. Več bom spal. Več bom telovadil. Opustil bom alkohol, cigarete, druge substance. Ne bom več kupoval stvari, ki jih ne rabim.« Navada je močno ukoreninjena, saj jo največkrat spremljajo kratkotrajno ugodje, odločitev kot lahek oblaček plava po nebu. Dodamo mu zaobljubo. Navadno za novo leto. Odločitev in zaobljuba skupaj imata več energije kot odločitev sama. S to energijo smo lahko ali pa ne kos energiji navade. Zato večine odločitev ali zaobljub ne uresničimo. Zmanjka »goriva«, zmanjka energije odločenosti, želje, popustimo pod težo energije vseh neprijetnih občutkov, ki spremljajo spreminjanje navade. Hkrati pa nam vsak manjši »uspeh« da zagon, da vztrajamo. Uspeh je energija, ki jo iz dneva v dan porabimo, da navada izgublja svojo moč. Zato se pohvalite, čestitajte si, bodite zadovoljni s seboj.

V nezavednem je shranjena energija naših izkušenj in dogodkov. Zavestno smo že zdavnaj pozabili. Večino stvari pozabimo. Še več. Precej se potrudimo, da potlačimo tudi boleče in neprijetne spomine. Saj nam slej ko prej uspe. Ampak nezavedno je svoj svet v nas. Tam nič ne miruje, ves čas je žur, zabava, parti. Kakšna je ta zabava, je odvisno od udeležencev. Več kot je ran, strahu, nezaupanja, slabe samopodobe, demonov večja je galama. Kot da so se Kingstoni naselili v nas. Vse skupaj bi bilo smešno, če ne bi bilo zelo resno. Vojska obrambnih mehanizmov se aktivira in s pomočjo prepričanj hoče preprečiti opustošenje in nevarnosti, ki nam grozijo. Tudi to je eden od vzrokov za naše slabo počutje, bolezni, slabe odnose. Čez dan še nekako gre, ponoči gremo spat, obrambni mehanizmi zaspijo in okrog dveh, treh se začne. Tu je nočna mora, panični napad v vsej svoji drami, galama je prišla na površje. Izmučeni nadledvični železi z zadnjimi močni oddajata hormone, poviša se srčni utrip, poveča se število vdihov, telo zasede smrtni strah. Razumu ni nič jasno, ne vidi nevarnosti, zato nič ne naredi. Um bezlja okoli kot nor. Dobrodošla galama. Statistično je največ srčnih napadov in srčnih in možganskih kapi v zgodnjih jutranjih urah.

Travme preteklosti predelate z notranjim otrokom. Notranji otrok ni samo nekaj srčkanega na travniku, je veliko več. A večina ljudi se zadovolji s tem. S srčkano deklico, ki se igra na travniku, ki skače, poje, pleše in se guga, ali z iskrivim fantkom, ki dela mlinčke in se igra z avtomobilčki. Samo notranji otrok ima dostop do pozabljenih ran. Z notranjim otrokom pridemo do najzgodnejše dobe, do aktivnih bolečih procesov, ki jih predelamo do konca. Ni jih več. Nimajo več moči, nimajo več vpliva na nas. Dogodki, izkušnje, ki se jih spomnimo, da ostanejo samo spomin. Spomin brez čustev. Spomin, ne da bi se še kaj zganilo v nas. Dokler se zgane, je aktivno. Ko se ne zgane, energije ni več.

Če želite spremeniti življenje, začnite znotraj sebe. To je prava pot.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

TESNOBA IN PANIČNI NAPAD
NOTRANJI DIALOG
ODPRAVA STISK IZ PRSNEGA KOŠA