Članki

Čustvena odraslost

Odraslost v grobem pomeni, da smo sposobni skrbeti zase, da smo se sposobni odločati, da smo odgovorni za svoja dejanja. Naloga in dolžnost staršev je otroka pripraviti na samostojno življenje. Idealnega otroštva ni, že optimalno je zaradi različnih potreb otrok in zunanjih dejavnikov relativno težko omogočiti.

Odraščanje je proces, ko nemočen, dišeč, srčkan dojenček postane samostojna, zrela, odgovorna odrasla oseba. Otrok spremlja, gleda, doživlja odraslega kot nekoga, ki zmore in zna in ob katerem se počuti varno. Vse več in več si upa in zmore tudi sam, doživlja uspehe in poraze, prestopa meje, ponavlja, da osvoji veščine ali znanje, dobiva pohvale in tudi graje in na ta način gradi svoj notranji svet. Zunanjost in notranjost morata biti usklajena. Enako pomemben kot telesni razvoj je tudi duševni, čustveni razvoj odraščajoče osebe. Ker pa v notranjost ne vidimo, ne vemo, kaj se v otroku dogaja in zato včasih telesno odrastemo, v sebi pa na določenih področjih ostanemo otroci. To se kaže v različnih življenjskih situacijah, ko se v sebi počutimo kot nemočen, neuspešen, grajan, neustrezen otrok. Tako se počutimo, ne da bi to ozavestili. In ta »otrok v nas, ki ni potešil svoji potreb in zato ni odrastel«, še vedno terja svoje. Še vedno se trudi od staršev dobiti to, česar mu v realnem otroštvu niso znali ali zmogli dati. Od staršev želi slišati, dobiti priznanje in dokaz, da ga imajo radi, da jim je pomemben, da je dovolj dober, da so ponosni nanj, da je ustrezen. Želi njihovo pozornost in ljubezen. A če starši tega v otroštvu niso znali dati, tega ne znajo in ne zmorejo niti v odrasli dobi. Prosi, sili, jezi se in vrti v krogu. Želi dobiti to, kar mu manjka in ne ve na kakšen način naj še poskusi.

Če kot otrok ni razvil občutka moči, se kot odrasel počuti nemočno. V njem je otrok, ki ni kos življenju. Svet ga ogroža in zato se svetu začne umikati. Strah ga je, kot bi bilo strah otroka, od katerega bi zahtevali, naj sam poskrbi zase. Občutek moči otrok lahko razvije ob starših, ki nanj ne prelagajo svojih skrbi in težav, ki od otroka ne zahtevajo, da jih reši, ampak ga njihova moč spodbudi, da si upa, ker ve, da ga bodo starši ujeli, če mu zdrsne.

Dobro samopodobo otrok razvije, ko čuti, da ga starši sprejemajo in imajo radi takšnega kot je in ne samo zaradi njegovih dosežkov. Če je samopodoba vezana na uspehe, se taka odrasla oseba ne more nikoli oddahniti. Ne zna uživati v svojih dosežkih, ker jo je ves čas strah, ali ji bo v prihodnosti še uspevalo. Žene in žene se do izgorelosti. V odrasli osebi je otrok, ki ni nikoli dovolj dober in se še vedno trudi. Prepričana je, da mora ustreči, da ljudi ne sme zavrniti, da bo šele z pridnostjo, dokazovanjem, nezmotljivostjo … dovolj dobra za sprejetost in ljubezen.

Včasih odrasla oseba čuti in ve, da ni imela otroštva, kot bi ji pripadalo. Takrat je ta otrok v njej užaljen in terja svoje. Kot odrasla oseba zahteva od staršev vse mogoče – največkrat pa materialne dobrine. V kolikor ji ne ugodijo, se na njih zvrne ves gnev in jeza, da le popustijo. Takšna oseba ima tudi v odnosu z drugimi ljudmi težave, ker je v sebi prepričana, da ji stvari pripadajo. Kakor hitro ni po njeno, se začne obnašati kot razvajen in cepetajoč otrok. Otrok v njej sili in cepeta in niti ne ve, da ga mora umiriti, še manj pa to zna narediti.

Napisala sem le nekaj najbolj splošnih in očitnih težav, ki so posledica neustreznega otroštva. Naši starši so, kakršni pač so. Ne bomo jih spremenili. Ali smo si jih kot inkarnirana duša izbrali sami, nam ne pomaga kaj dosti. Tudi to, da nam starši omogočijo lekcije, ki jih moramo osvojiti, ne. Težko je s tem opravičiti hude zlorabe otrok, ki jih povzročijo starši in reči, da to duša otroka rabi.

Razumsko nam je marsikaj jasno, a čutimo drugače. Počutimo se še vedno kot otrok, ki rabi svoje starše, rabi odraslega, ki ve, zna in ga bo zaščitil.  Kaj torej lahko storimo?

S polnoletnostjo dobimo pravice, dolžnosti in odgovornost. Nekje do tridesetega leta se še lovimo, potem pa je čas, da vzamemo stvari v svoje roke. Odrasli smo, morda imamo že svoje otroke in sposobni smo predelati rane otroštva in dati sebi to, česar nam starši pri najboljši volji niso znali ali zmogli dati. Čas je, da se nehamo izgovarjati na neustrezno otroštvo, ker to ne koristi nikomur.

Z zazrtjem vase lahko poiščemo čustveno nepotešene »otroke«. Jaz, odrasla oseba, postanem starš temu otroku in mu dam in povem vse kar rabi, hoče in potrebuje. Znova in znova. Na ta način popravimo to, kar nam zaradi neustreznega otroštva sedaj dela težave v življenju, v odnosih, v razmišljanju, v reakcijah, v odločitvah … Trdim in zagotavljam, da je to edini način, ki tem »otrokom« v nas pomaga, da »odrastejo« tako, kot smo fizično odrasli sami. Načinov, kako to naredimo, je več, jaz vam ponujam enega od mnogih, ki preverjeno deluje.

Nihče nas ne more rešiti. Nikogar ni in ne bo, ki bi prišel in rekel: »Čira-čara, hokus-pokus zdaj bo vse drugače, bolje, vse kar si želiš, po čemer hrepeniš, kar rabiš, si dobil. Vse negativnosti so odpravljene in sedaj si pozitiven.« K otroku prideta oče in mama in rečeta: »Ne skrbi, vse bo v redu.« Odrasli poskrbimo za to sami. Zavemo se problema, ugotovimo, ali smo mu kos sami, drugače poiščemo pomoč nekoga, ki to zna in ve. Če se boste zanašali na rešitelje, boste vedno ostajali v vlogi žrtve, ker rešitelj drugače ostane brez dela in je nezadovoljen. Cilj rešitelja je reševati, ne pa rešiti. Cilj je, da nalovi ribe, ne pa nauči, kako si jih človek lahko ulovi sam. Ni vrat, skozi katera bi vstopili taki in izstopili drugačni.

Zdravila niso čudežna. Omogočajo, da začnemo migati, da se lažje soočimo s čustvi, bolečinami, ranami. Ublažijo jih v tolikšni meri, da nas spet ne premagajo in dotolčejo. Iščemo in popravljamo v sebi vsako dan sproti, malo po malo in gre in še bolj in lažje bo šlo.

S postavljanjem vprašanj pridete do pravega problema. Problem nista tesnoba in depresija, problem niso vsiljive misli, panični napadi, bolečine po celem telesu, takšne in drugačne stiske in fobije, vrtoglavice, palpitacije … to so posledice izčrpanosti čustvenega, duševnega stanja, posledica stiske in stresa, ki ju ne obvladamo. Vse vemo, ker ubesedimo, če le hočemo slišati. »Zabodel mi je nož v hrbet. Z mano govoriš, kot da sem smrklja. V službi me ne jemljejo resno …« Vse vemo, če le začnemo poslušati sebe. Poslušajte sebe, ne druge, ugodite sebi, ne drugim, potolažite sebe, ne tolažite drugih, ukrotite ego in znebite se napačnih prepričanja, ne nalagajte skrbi na srce. Strah je velikokrat pretiran, zato višek odstranite in končno, poiščite vse tiste otroke in jih po že znanem postopku potolažite. Vaš notranji otrok je eden, veste kje je, čutite ga, najdete ga z odprtimi očmi in omogočite mu, naredite vse, da bo srečen in brezskrben.

Videli in občutili boste razliko, ko se boste nehali zaganjati v druge ljudi z željo, da vam dajo to, kar rabite, kar potrebujete. Ne vedo, ne razumejo, kaj hočete od njih, ker se morda sami ukvarjajo s podobnimi hrepenenji in potrebami kot vi. Obrnite se vase in posvetite se sebi. Sami vi to lahko naredite. Samo od vas je odvisno, kako močan, trden, zdrav, uravnotežen bo vaš čustveni svet. Edini ste, ki to lahko in zmore narediti. Naj vam ne bo škoda časa, če že hočete kam vlagati, vlagajte vase.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

ČUSTVENA POSODA
KAKO SE IMETI RAD?
KO SMO V STISKI