Članki

Bodi priden. Bodi pridna.

Zrasli smo s stavki: »Pridna si. Priden si. Zakaj nisi priden/pridna? Poglej, kako so drugi pridni!«

Z besedami »priden/pridna« so nam sporočali, da smo ustrezni. Redko smo dobili razlago, zakaj to kar delamo, se obnašamo … ni v redu, niso popravljali našega obnašanja s sporočilom »Ti si v redu, obnašanje ni v redu,« ampak s sporočilom »Ti nisi v redu.« Če nisi priden, nisi v redu. Drugi so pridni in so v redu.

Kdaj nismo bili pridni? Takrat, ko nismo ustrezali merilom in pravilom naših staršev. Včasih zato:

  • ker so se želeli z nami postaviti pred drugimi in jih je bilo sram, če nismo bili »pridni«,
  • ker nismo naredili tako kot so oni pričakovali in zahtevali,
  • ker nismo znali brati njihovih misli,
  • ker so bili preutrujeni in se niso zmogli ali se jim ni dali ukvarjati z nami,
  • ker so preprosto imeli slab dan,
  • ker smo bili edini, nad katerimi so upali stresti frustracije običajnega dne,
  • ker je bilo »normalno«, da otrok mora ubogati brez besed, takoj in vse …

Ubogljiv, »nenaporen«, ustrežljiv, prijazen, nezahteven otrok je »priden«. Priden doma, v šoli in v družbi. Lepo se obnaša, brez besed uboga, ne izraža želja, še manj zahteva. »Ta otrok je tako priden,« so starši izrekli s ponosom, mehkobo in zadovoljstvom v glasu. Če nismo bili pridni, smo bili kaznovani, izolirani, neustrezni. Zato smo bili pridni.

Ko otroka od malega držiš v primežu »pridnosti« 15 ali več let, se to zažre v vsako njegovo celico. Odrastel še vedno nosi v sebi vrednost pridnosti. Pridnost zanj pomeni, da ne nasprotuje, da ustreže, drži besedo, odgovori na vsako vprašanje, da je resnicoljuben, delaven, prijazen, nevsiljiv, prijeten, skratka kot pravijo sedaj – pozitiven. Zato so ljudje okoli njega zadovoljni, ne boli jih srce, ne bo jih spravil v grob in zaradi njega ne bodo nesrečni. Ljudje od njega dobijo vse, kar rabijo – pozornost, pomoč, razumevanje, prijaznost … Delodajalec je zadovoljen. Tih, delaven, nezahteven … ni da ni. Vsi so zadovoljni, srečni, samo on/ona NI.

Od malega, odkar pomni, je življenje »pridne« osebe naporno. V njej je aktivna čustvena energija neustreznosti, ki ves čas grozi. Demon notranjega starša je živ, močan in aktiven, useka ob najmanjši »napaki«. »Pravila pridnosti«, ki jih nosi v sebi so številna in ne dopuščajo odstopanj. Ni manevrirnega prostora, »ni tako ali tako«, ampak samo »tako in nič drugače«. Zato skrbi, da so vsi zadovoljni, da ugane, kdo kaj misli in želi, da najde čas, da ustreže vsem pričakovanjem in zahtevam. Pridna doma, v službi in v družbi. Prosti čas, kolikor ga je, je namenjen nečemu, čemur lahko ona in drugi ovrednotijo kot pridnost. »Kako vse to zmoreš,« je stavek, ki jo za silo pomiri.

Jutro se začne z napetostjo in strahom, kako bo zmogla zahteve dneva, noč je čas za obračun, kaj vse je narobe naredila. »To nisem naredila prav. Ono sem naredila narobe. Kaj si misli? Morda sem jo prizadela, morda mi bo zamerila. Le kako sem bila lahko takšna. Otrok nič ne uboga. Ne miren je, naporen, joče, zahteva, kljub popuščanju ni nič bolje, slaba mama/oče sem. V službi se nisem postavila zase. Ne cenijo me dovolj. Nihče ne vidi, koliko delam, kako se trudim. Drugi ne delajo nič, pa jih nihče ne graja, še boljše delovno mesto dobijo ...« Iz dneva v dan in iz noči v noč. Zahtev je vse več, občutka neustreznosti tudi. 24 urna napetost - stres izstavi račun. Pojavi se jutranja tesnoba. Razpadajo zakoni. Otroci so nemirni in nesrečni. Vse v življenju ima svojo ceno. »Pa tako sem pridna, vse naredim! Zakaj?«

Slej ko prej pride v vlogo žrtve. Ne bom ponavljala, kaj vse to prinese s seboj, ker sem o tem napisala veliko. Notranji konflikt, postaviti se zase, postaviti mejo, dovoliti si oddahniti in demonom notranjega starša in čustvom neustreznosti, je neprenehoma prisoten. Večina se dogaja v nezavednem, oseba čuti le izčrpanost in obup. Po letih nenehnih notranjih pritiskov in zahtev pride do meje. Rabi nekaj, da se lahko oddahne. Rabi nekaj ustreznega, ne more se sredi dneva uleči na kavč in reči: »Pustite me eno uro na miru. Naj si oddahnem, ne morem več. Nehajte me cukati za rokav. Ne kličite me in ne obremenjujete me z vašimi težavami, ker še svojih ne zmorem. Rabim počitek. Rabim razumevanje. Naredite enkrat nekaj zame. Rabim, hočem, prosim.« Ne, tako ne gre. Raztrgalo bi jo od znotraj. Velikokrat ji okolica prigovarja, naj si oddahne, naj se ne sekira, naj se sprosti. Njen problem ni okolica, njen problem so procesi v nezavednem. Njem problem je: »Bodi pridna.«

Notranji konflikt in potreba po oddihu v nezavednem lahko sproži bolezen. Bolezen je približno ustrezno stanje, da lahko odloži vsakdanje obveznosti in se malo oddahne. Če je v osebi prepričanje, da ji v času bolezni pripada počitek brez slabe vesti, se bo slej ko prej spočila in okrevala. Če bolezen sproži še močnejše občutke neustreznosti, nevrednosti, krivde … bo okrevanje počasnejše in bolezen dolgotrajnejša in težja. Že tako se slabo počuti, že tako ji je težko, že tako divjajo v njej viharji, zato ne more slišati, da je bolezen psihosomatskega izvora. Posledica pridnosti so zahteve so sebe, ki lahko vodijo v izgorelost.

Ali se želite rešiti pridnosti? Ali jo želite obvladati? Pomagajte si z razumom. Zaradi pridnosti imate delovne navade. Težave rešujete sproti. Učinkoviti ste, sposobni in okolica vas občuduje, ker zmorete in naredite več, kot nekdo, ki občutka pridnosti nima v sebi. Samodisciplino vam marsikdo zavida. Vse našteto je dobro in olajša vam življenje. Pridnost spravite v ravnovesje, ravnotežje, harmonijo. Na lestvici od 0 – 10 naj bo na 5. Vprašajte se, kje je pri vas in dobili boste odgovor. Od 6 – 10 jo boste lažje spravili na 5, kot od 0 - 4.

Zazrite se vase. Namenite pozornost sebi, svojim čustvom pridnosti, slabe vesti, samoobtoževanja, pomanjkanja samopohvale in samozadovoljstva. Kako se počutim?

Najprej odstranite iz glave, prsnega koša, trebuha vse kar vas tišči, odločno spravite ven strah in demone. Ne spoprijateljite se s strahom, ker se tudi s ščurki v stanovanju ne bi. Strah in demoni so kot ščurki. Nadležni, a ne nevarni.

Poiščite nesposobne, krive, neustrezne, ne dovolj dobre, prepočasne, neuspešne, nedelavne, zmotljive, krivične, nesposobne … osebe v sebi, združite jih v eno, ker združujete energije neustreznosti, peljite jo na travnik in speljite proces, dokler ne bo vesela in brezskrbna. Otroku na travniku povejte, da je an varnem in da ga imate radi. Radi takšnega kot je, zato ker je. Ponavljajte. Znova in znova in znova. Tako spremenite čustvo in prepričanje pridnosti. Tako razrešite notranji konflikt.

Potem naredite scenarij in predelajte, kako bi bilo, če bi:

  • Popoldan ležali na kavču.
  • Posodo po kosilu  pospravili zvečer.
  • Ne bi vsem ustregli.
  • Rekli  NE, ne morem, nimam časa, ne utegnem, ne danes in takoj, ampak jutri ali čez en teden.
  • Ne odgovorili na vsako, še tako neprimerno vprašanje.
  • Zamudili.
  • Dobili obiske v nepospravljeno stanovanje.
  • Se zmotili.
  • Preslišali.
  • Spregledali.

Dopolnite seznam pri sebi. Jaz vas ne poznam. Vi poznate sebe. Veste, na kaj »trzate«. In to odpravite. Odpravite slabe in neprijetne občutke po znanih, večkrat napisanih navodilih. Osvojite proces, ker je potem enostavno, hitro in učinkovito. Razlika v počutju, odnosih, zdravju med »prej in potem« je neverjetna. Naredite to zase, splača se, vredno je in zaslužite si. 

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

NOTRANJI PROCESI
BESEDE, BESEDE, BESEDE
KARPMANOV TRIKOTNIK