Članki

Osebnostne motnje

V zadnjih letih se veliko piše in govori o čustvenih manipulatorjih, čustvenih pijavkah, psihopatih, sociopatih, osebnostnih motnjah, narcisih (NOM), mejno osebnostnih motnjah – borderline (MOM), lastnosti iščemo v drugih in v sebi. Pogosto se zgodi, da dobim vprašanje: »Ali imam jaz osebnostno motnjo?« V nadaljevanju bom poskušala pojasniti po najboljših močeh in v dobri veri, da pojasnjujem prav. Če bom kje zašla ali razložila narobe, bom vesela, če me popravite, da bo sporočilo pravo.

Včasih so osebne značilnosti delili na psihopatske in nevrotične. Rekli so: »Ta je psihopat in ta nevrotik.« Precejšnja posplošitev, vendar si hitro vedel, pri čem si. Za psihopata je bila značilna brezčutnost - neempatičnost, nezanimanje za druge, neprevzemanje odgovornosti, pretirana samovšečnost, laganje …  Za nevrotika pa je bil označen nekdo, ki je bil pesimističen, hitro in pogosto zaskrbljen, pretirano previden … Nevrotik je osrednji lik filmov Woody Allena.

Pred petindvajsetimi leti so psihopatske in nevrotične značilnosti podrobneje razčlenili in jih preimenovali v motnje osebnosti. Osebnost je skupek vsega, kar mi smo. Je skupek telesnih, vedenjskih in duševnih lastnosti.  Ta skupek, značilnosti so tako močno naša, tako globoko vpeta v nas, da jih le s trudom in težavo lahko delno spremenimo. Družba v kateri živimo, zahodna civilizacija določa, kaj je primerno, dopustno, sprejemljivo. Vsak človek je osebnost zase, s svojimi lastnimi značilnostmi in zato nas manjša odstopanja delajo zanimiva, enkratna, neponovljiva. Vsak od nas je v preteklosti, sedanjosti in bo tudi v prihodnosti kdaj zaznal in se odzval  napačno in neustrezno.

Za motnjo osebnosti je značilno močno neustrezno dojemanje in razumevanje sebe in okolice, neustrezni miselni procesi, napačno sklepanje, reševanje problemov in sprejemanje odločitev, neustrezno sporazumevanje in odzivanje na ljudi in stresne situacije, neobvladovanje čustev, vedenja … in povzročajo težave osebam z osebnostno motnjo in ljudem, ki so z njimi v stiku (posredno ali neposredno).

Motnje osebnosti so razdeljene v tri skupine:

1. skupina (čudaštvo – ekscentričnost)

- shizoidna motnja osebnosti (oseba s to motnjo je zadržana, nedostopna, brez prijateljev, samotarska …)

- shizotipska motnja osebnosti (pogosto jo označimo kot čudaka, socialno je nespretna, ima neobičajna prepričanja …)

- paranoidna motnja osebnosti (dvomi, ne zaupa, verjame v teorije zarot, nestrinjanje razume kot napad nase  …)

2. skupina (dramatičnost – impulzivnost)

- histrionična motnja osebnosti (z oblačenjem in obnašanjem hoče biti v središču pozornosti, izraža pretirana čustva, dramatizira, egocentrična, išče potrditve, ne prenese kritike …)

- narcistična motnja osebnosti (oseba ima pretiran občutek lastne pomembnosti, samovšečen, manipulativen, nesposobnost vživljanja v drugega, zahteva pozornost in občudovanje, pogosti so izbruhi jeze …)

- mejna (borderline) motnja osebnosti (ima nestabilne a intenzivne emocionalne odnose, pogosta nihanja med idealiziranjem in razvrednotenjem (vse ali nič, črno ali belo), strah pred zapuščanjem, izbruhe jeze in besa …)

- antisocialna motnja osebnosti ( je duhovit, zapade v odvisnosti, ne kaže obžalovanja ali občutkov krivde, odlično manipulira in laska, pogosto laže …)

3.skupina (tesnoba – strah)

- izmikajoča osebnostna motnja (oseba je pogosto napeta, nesproščena, boji se medosebnih odnosov, sramote, osamljenosti …)

- odvisnostna motnja osebnosti (pesimistična, težko je sama, tolerantna do zlorab, ki se ji dogajajo …)

- obsesivno kompulzivna motnja osebnosti (perfekcionistična, ekstremno predana delu, boji se napak)

Bolj podrobne opise najdete na spletu.

Največ se piše in govori o drugi skupini, ker je najbolj obrnjena navzven in posledice čutijo družinski člani, prijatelji, sodelavci in državljani in svet, če tak človek zaseda visok položaj v državi. Diagnozo lahko postavi samo zdravnik, mi pa lahko govorimo o večjem ali manjšem številu značilnosti in lastnosti, ki jih nekdo ima iz posamezne skupine oz. motnje.

Oseba z osebnostno motnjo druge skupine je v nenehni drami. Lahko je preganjalec, napada, obtožuje, maltretira, kritizira, zaničuje vse in vsakogar. »Ti si me pripravil do tega.« »Kaj pretiravaš, saj ni bilo nič takega,« reče, če mu povemo, kako hudo je bilo. Če so slučajno stisnjeni v kot, rečejo: »Ja, opravičujem se ti. A si zdaj zadovoljen?! A naj se ti tisočkrat opravičim???!!! Evo, OPROSTI, OPROSTI, OPROSTI!!!«

Lahko je žrtev, vsi ji nagajajo, mečejo polena pod noge, niso hvaležni, pa tako se trudi, žrtvuje, za vse je sama, najbolje bi bilo, če bi končala svoje življenje, saj nikomur ni zanjo in to jasno in dramatično vedno znova pove. »Boste že videli, ko me ne bo več.«

Lahko je rešitelj. Neprestano popravlja, nič ni dovolj hitro, dobro, prijetno. »To delam v tvoje dobro,« pravi in vas ponovno poniža in razvrednoti.

V eni vlogi lahko vztraja dlje časa, lahko pa jih bliskovita menja v nekaj sekundah. Iz brezobzirnega tirana z najbližjimi se v trenutku spremeni v najbolj očarljivo osebo, ko v bližino pride nekdo tretji. Ko so vrata doma zaprta, je popolnoma drugačen, kot v družbi. Preklop je tako hiter in neverjeten, da tretja oseba zazna le to, da so ostali družinski člani slabe volje nerazpoloženi in čemerni. Ni ji jasno, kaj je z njimi narobe. Življenje s tako prijetno, simpatično, zabavno sposobno in zrelo osebo mora biti vendar nekaj najboljšega, kar se lahko zgodi v življenju. Okolica vam zavida, bili bi na vašem mestu.

Ko beremo ​posamezne opise, se morda v nekaterih najdemo. Zgodi se nam, da odgovornost preložimo na drugega, da pričakujemo in zahtevamo popolnost, da nekontrolirano izbruhnemo, da smo premalo razumevajoči in sočutni, da si ne želimo družbe, ampak hočemo biti malo sami, življenje dojemamo kot črno-belo, smo ekstremno srečni ali nesrečni, tudi dramatiziramo, obtožujemo … Praktično se lahko bolj ali manj najdemo v vseh opisih.

Vzorcev razmišljanja, reagiranja, dojemanje okolice … se naučimo v otroštvu. Vidimo, kako reagirajo starši in ostali ljudje s katerimi smo v stiku in to ponotranjimo. »Ne bom kot moja mama,« si rečemo in potem z leti postajamo vse bolj podobni njej. Na živce nam gre, ker govorimo in razmišljamo tako, kot je to delala ona in nikoli nismo želeli biti takšni. Mama je le primer, izberete lahko katerokoli drugo osebo. Ali smo torej vsi osebnostno moteni?

Razlika je v tem, da tudi če/ali odreagiramo neustrezno, se tega zavemo. Bolj kot v sebi čutimo občutek strahu, ogroženost in nevrednost, močnejša je reakcija. A ko se pomirimo, smo sposobni uvida, sposobni smo priznati, preburno sem odreagiral, motil sem se, nisem te hotel prizadeti … Sposobni smo uvida, da bežanje in zapiranje vase in v stanovanje ne reši problema, ne sanjarimo in smo se sposobni soočiti z resnično težavo. Zavedamo se, da smo dobri, a hkrati zmotljivi, da neuspeh pomeni, da poskušamo ponovno na drugačen način, da naše vrednost ni odvisna od mnenja drugih ljudi, da nam drama ne koristi … Sposobni smo uvida v lastno mišljenje, reagiranje, zavedamo se, da je za marsikaj vzrok v nas in ne v drugih. Nemalokrat nam je žal, se slabo počutimo, znamo se iskreno opravičiti, potrudimo se, da naslednjič drugače reagiramo … Če ste se vprašali, ali imam osebnostno motnjo, potem je odgovor NE. Nimate, ker se oseba z osebnostno motnjo tega nikoli ne vpraša. V njej ni »tistega«, ki bi sprožilo dvom, vprašanje, zavedanje, da morda sama vsaj delno prispeva k neustreznemu obnašanju, čustvovanju, ne podvomi, da so njena prepričanja napačna. Popolna je in take vsebine je ne zanimajo, se je ne tičejo, za njih je to golo nakladanje in nesmiselno besedičenje.

Odrasla oseba slej ko prej zna presoditi kaj je res in kaj ne, kaj je še v mejah normale in kaj ne in  lahko odide, se umakne. Otroci imajo manj možnosti. Največji problem je, če imata oba starša številne znake osebnostne motnje in sta večinoma v drami, se večinoma časa ukvarjata drug z drugim z menjavo vlog in v to potegneta tudi otroke. Otrok v tem primeru razvije močan občutek, da mora vsaj enega od staršev rešiti, ali biti bolj priden, da ne bo prepira, bolj tih, bolj ustrežljiv, brez želja … ali pa se že v rani mladosti začne obnašati kot tiran, ker je le na ta način kos čustvenim pretresom. Oba se zgodaj odcepita od svoje duše, da jima je lažje in manj čutita. Manjka jima občutek varnosti in ne moreta razviti lastne vrednosti.

Pri prvem se lahko že v otroštvu pokažejo prve psihosomatske motnje in fobije. Odcepljen od svoje duše bolj ali manj išče in tava tudi v odraslem svetu. Ne glede na to, kako se trudi, se mu vedno izmakne, boli ga, razžira, se samoobtožuje. Brez občutka varnosti in s slabo samopodobo želi najti človeka, ki mu bo življenje olajšal. Odloči se za to, kar pozna, zato otroci alkoholikov pristanejo z alkoholiki … v odrasli dobi se odločijo za nekoga, ki z njim ravna, kot so ravnali starši. Šele ko se odloči, da bo predelal rane otroštva ima možnost drugačne izbire. Ko delam s takšnimi otroci, je njihovo srce črno, v njem je plesen in v njihovem prsnem košu in telesu so pošasti. Razveseljiva novica je, da otroci nimajo predsodkov in zelo hitro lahko odstranimo, popravimo in prečistimo. Takrat otrok zaživi, neverjetne spremembe se pokažejo čez noč ali v parih dneh.

Drugemu uspe zgraditi močan zid, ki ga ne more porušiti niti v odrasli dobi in nadaljuje življenje svojih staršev.

Dobra novica je, da je za otroka dovolj, da se vsaj eden od staršev zaveda situacije in sproti pozdravi rane, ki jih otrok dobiva od drugega roditelja. Zato se ne zapletajte v neskončne vojne, izbirajte bitke,  posvetite se sebi in otrokom.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

LJUBITI MANIPULATORJA
RDEČE LUČI
RAZLAGA BEAM METODE