Članki

tesnoba

Tesnoba je neprijeten občutek v prsnem košu. Začne se z rahlim tiščanje in lahko se stopnjuje do občutka, da ne moremo več priti do zraka. Temu sledi panični napad. Tesnoba je posledica čustvenega neravnovesja v našem telesu. Premalo je čustvene energije varnosti, moči, čustvene energije, da čutimo, da zmoremo in preveč energije strahu in nemoči. Ko to uravnamo, tesnoba izgine. Tako preprosto to gre, ne da pa se to uravnati v enem uri ali enem dnevu. Zato je pomembno, da to znate uravnati sami. Zato je pomembno, da osvojite tehnike, načine, s katerimi vedno znova čustvene energije tesnobe odpravite. En način vam ponujam jaz, to je vse, kar lahko naredim.

Ena od možnosti je, da vzamete pomirjevalo. Pomaga nekaj ur in pomaga prebroditi najtežje. Zdravila proti anksioznosti se jemlje več mesecev ali let. Pomagajo vzdrževati relativno ugodno počutje, a brez odprave vzroka se občutek tesnobe po prenehanju ob prvem večjem stresu spet pojavi.

Tesnobo lahko predihate. Večina ljudi to zna. Pomaga. A predihavanje je samo gašenje požara. Odstranite najhujše, da lažje zadihate in da preprečite panični napad. Predihavanje ne odpravlja vzrokov. Vzroke sem opisala zgoraj.

Ljudje se s tesnobo »spoprijateljijo«. Sprejmejo jo kot del življenja. Celo poimenujejo jo »prijateljica Tesnoba« ali »gospa Tesnoba«. To mi je od vsega najmanj jasno. Če lahko tesnobo sprejmete kot »osebo«, potem jo še toliko lažje vržete ven iz svojega telesa. Koga vabite na obisk? Ljudi, ki so vam blizu, jih imate radi in vam je z njimi prijetno, ali ljudi, ki vam neprestano delajo težave, vam nagajajo, škodujejo? Koga? Zakaj bi bilo s tesnobo drugače?

Sprožilci tesnobe - odnosi

Tesnobo lahko sprožijo različni sprožilci. V odnosu je to največkrat pretirano hrepenenje po ljubljeni osebi, negotovost, nerazumevanje, premalo pozornosti in bližine, hladnost in odmaknjenost, nesramnosti in neprimerne besede partnerja/partnerke, ignoriranje …

V osebi to lahko sproži jezo ali užaljenost, ki se lahko pokaže ali zakrije. Notranji mehanizmi so neverjetni in to se zgodi tako hitro in globoko v nas, da morda tega niti ne zaznamo. Za vsem tem tiči strah. Strah pred izgubo, strah pred biti sam, strah, kako bom zmogel, kaj bodo rekli, strah pred ponovnim občutkom nevrednosti, osamljenosti, strah pred občutkom zavrženosti … Če ta strah čutimo, ga občutimo kot tesnobo. Včasih pa ga tako močno potlačimo, da se le neprijetno počutimo in/ali se prepričujemo, da bo vse v redu, da ni panike, da zmoremo, da mu/ji bomo že dokazali, da brez nas ne bo nikoli več ljubljen/a, da bo uvidel/a … 

Sprožilci tesnobe – rojstvo otroka

Rojstvo, prihod novega družinskega člana je najlepši dogodek v življenju, ki je hkrati izredno stresen za oba starša. Dinamika odnosa se spremeni, nista več dva, zdaj so trije ali celo štirje. Mati je z otrokom drugače povezana kot oče, saj se je otrok v njej razvijal, oče je to le spremljal od zunaj. V ženski je zmešnjava hormonov, ki vpliva na njeno psihično razpoloženje. Čuti srečo, vzhičenost, neskončno ljubezen do otroka, pa tudi strah ali bom zmogla, bom dovolj dobra mama, bo z otrokom vse v redu … Pravila so trdno postavljena in pričakovanja so velika. Skupaj bomo in vse bo dobro. Utrujenosti po porodu se nadaljuje z celodnevno zaposlitvijo z otrokom. Previjanje, dojenje, podiranje kupčka, spanje, pa spet previjanje … dan gre, kot bi mignil in traja nekaj časa, da se otrok in mati navadita na ritem. Spanja je manj, otroci so različni, nekateri ponoči spijo nekaj ur v kosu, drugi se zbujajo vsako uro.

Oče mora stik z otrokom šele vzpostaviti. Osnova je povezanost med partnerjema. Če sta bila pred rojstvom povezana, če sta si bila pomembna, če sta si znala prisluhniti, če sta se trudila razumeti drug drugega, če sta znala rešiti problem tako, da ju je ta še bolj povezal, če sta se skupaj odločila za otroka, potem večjih težav ne bo. Ona zaupa njemu in on zaupa njej. On razume njo in ona razume njega. Ne glede na to, kako se oba veselita, koliko ljubezni čutita do malega bitjeca, sta občasno oba v stiski zaradi spremembe, odgovornosti, negotovosti, utrujenosti …

Včasih pa ni tako. Starša imata vsak svoja pričakovanja, neusklajen zemljevid življenja, upanja, ki se ne uresničijo … Otrok naju bo povezal, zaradi otroka bo drugačen/drugačna, ko bo otrok, se bo zresnil, z otrokom bom doživljala samo srečo … Ni več časa zase, ki sta ga imela prej, lahko pride do občutka odpovedovanja, krivice, ki jo razumsko ne znamo razložiti, razočaranje in utrujenost povzročita stisko. Stiska lahko preraste v tesnobo ali poporodno depresijo.

Sprožilci tesnobe – širša družina

V družini ima vsak družinski član svoj »prostor«. Če nas odnos drugih družinskih članov pomirja, nam polni čustveno posodo in obratno, pravimo, da imamo ljubečo družino in harmonične odnose. Če temu ni tako, nastajajo trenja med družinskimi člani. Največkrat gre za občutek vrednosti, vidnosti, slišanosti in pomembnosti. V primarni družini prihaja do konfliktov, pomiritev, ponovnih razočaranj, umika, borbe, dokazovanja, prepričevanja, pretirane pridnosti in ustrežljivosti … naše nezavedno išče načine, da napolni prazno čustveno posodo, izpraznjene prostorčke.

Če gremo tako izpraznjeni v partnerski odnos, vse to iščemo in hočemo dobiti od človeka, ki ga ljubimo in ki pravi, ali samo upamo, da ljubi nas. Spoznamo njegovo/njeno družino in najti moramo svoj prostor tudi v njegovi/njeni družini. Od izpraznjene čustvene posode in neustvarjenih ali praznih prostorčkov je odvisno, kako močno si želimo sprejetosti, potrditve, pozornosti, njihovega dobrega mnenja o nas. Potrudimo se in hočemo, da nam dajo to in tisto, kar rabimo. Gre tudi v obratni smeri. Tudi njegovi/njeni družinski člani imajo svoje čustvene potrebe, stiske, strahove … Če je čustveno dajanje in prejemanje usklajeno, če dobimo to, kar rabimo in če damo to, kar rabijo oni, se odlično razumemo. Res se imamo radi.

Lahko se zgodi, da nismo usklajeni. Vzrok je lahko v nas, ker rabimo preveč, ker nimamo kam dati, ker nam ne znajo dati, ker ne vedo, kaj rabimo. Enako se lahko dogaja na drugi strani.

»Tvoja mama, oče, sestra, brat, svakinja, svak … niso prijazni z mano. Ne upoštevajo me. Ne pritrdijo mi, ampak nasprotujejo vsemu, kar rečem. Neprestano imajo pripombe. Karkoli naredim, jim ni všeč. Naredijo po svoje, čeprav sem rekel/rekla, da tega ne maram. Slišal/a sem, da me opravljajo. Ne marajo me in nikoli me niso marali. Kar pridejo, kadarkoli se jim zahoče ali pričakujejo, da bova/bomo hodili tja, ker oni to hočejo. Ti vsakokrat skočiš in tečeš, ko rečejo. Postavi se zame, za naju. Povej jim, kar jim gre. Povej, da sva sedaj midva, da imava družino. Samo tiho si in nič ne rečeš. Sploh me nimaš rad/a in ne briga te najina družina. Razmišljam, da bi se ločila. Nima smisla, da sva še skupaj.« Tako nekako gre pogovor mesece, morda leta.

On ne razume nje, ona ne razume njega, oba premalo poznata tudi samega sebe, da bi našla in odkrila pravi vzrok. Krivdo prelagata drug na drugega. Precej se prepirata in vse bolj ranita. Vse bolj sta vsak na svojem bregu, ne gradita, ampak podirata. Njuna stiska postane tesnoba.

Sprožilci tesnobe - negotovost

Spremembe prinašajo negotovost. Negotovost lahko obvladamo z dovolj zaupanja vase in v življenje. V tem primeru negotovost koristi, zavedamo se je, bolj pozorni smo na to, kaj lahko morda še storimo, kako naj reagiramo, pozorni smo pri odločitvah … imamo dovolj moči, da čakamo na izid in bomo prenesli tudi to, da se morda ne bo izšlo tako, kot si želimo. Notranja moč, občutek vrednosti, zaupanje vase nam omogočajo, da stres relativno obvladujemo in obvladamo, in s tem zmanjšamo škodo, ki jo stres povzroči.

Če negotovosti ne obvladamo, obvlada ona nas. Negotovost je kot gnezdo, iz katerega lezejo vsiljive, grozljive misli. Gnezdo, iz katerega lezejo strahovi in scenariji in na tisoče skrbi. Nastane notranji boj, ker se telo in nezavedno želi rešiti stresa in zato producira svoje rešitve, ki so posledica negotovosti, in ne trezne, zdrave presoje. Takrat delamo napake. Notranji vzvodi, mehanizmi silijo in kričijo po rešitvi. Absolutno delamo v dobri veri, da se iz situacije izkopljemo, vendar v stresu in stiski navadno vse samo poslabšamo. Tako smo v začaranem krogu, ko ima »hudič mlade«. Hudiča ni, so le čustvene energije, ki so povozile razum, in sedaj kot furije norijo sem in tja, da se človeku skoraj zmeša. Ne dajo miru podnevi, ne dajo miru ponoči. Oseba čuti le to, da je vse bolj na majavih tleh, fizično izčrpana, psihično na tleh, preobčutljiva, ranljiva, ranjena … ne ve več, kaj naj naredi in še vedno dela in navadno je še slabše. Vse to vodi v tesnobo.

Sprožilci tesnobe – služba

Služba je zaradi sprememb in negotovosti pogosto sprožilec tesnobe. Nimamo vpliva, ni odvisno samo od nas. Imeti delo ni samo odvisno od nas. Z meseci in leti se nabere. Niti ne zaznamo, dokler ne ugotovimo, da z nami nekaj ni v redu, da smo utrujeni, pa ne vemo zakaj, razdražljivi, pa ne vemo zakaj, da nas kar nekaj boli, enkrat to, drugič drugo, pa ne vemo zakaj. Malo so leta, še več je stres, strahovi in pomanjkanje zaupanja vase, pomanjkanja občutka moči, pomanjkanja varnosti.

Trudimo se, hočemo biti dobri, nepogrešljivi, pohvaljeni. In nismo, izpostavljeno je le, kar ni v redu. Z delom pridejo tudi napake. Napake ne naredi samo nekdo, ki ničesar ne dela. Vse bolj smo lahko fizično in psihično izčrpani. Nesporazumi s sodelavci in nadrejenimi se stopnjujejo, vse bolj nas prizadenejo, vse težje gremo v službi, vse težje delamo in vse težje postane vse skupaj. Težave iz službe nosimo domov in težave od doma nosimo v službo.

Vse skupaj nastane koktajl slabega počutja, utrujenosti, razdražljivosti, jeze, nemoči, užaljenosti … Ne vemo več, kaj je pravi vzrok, kje in kako začeti, da odvozlamo klopčič, v katerega smo se nevede in nehote zamotali.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

TESNOBA 2
DELO NA SEBI - NAVODILA
LJUBITI MANIPULATORJA