Članki

Notranji dialog

Če hočemo skuhati kosilo, se moramo lotiti kuhe. Če kuhati ne znamo, je težko. Lahko si rečemo: »Ok, kuha je delo, torej če zdaj nekaj delam, bo kosilo narejeno.« In gremo pomiti kuhinjske omarice. Kosila še vedno ni. Pomijemo kopalnico, posesamo, pomijemo po tleh, zlikamo, pobrišemo prah, damo prat perilo … in še in še, a kosila še vedno ni. »Delam in nič se ne spremeni. Ne rata mi. Nimam sreče. Odprem FB in kup slik kosil, jaz pa lačna in meni ne rata. Uboga jaz. VSI imajo kosilo, samo jaz NIKOLI. Pa toliko delam.« Prispodoba ni najboljša, vem pa, da razumete.

Nima smisla razčiščevati s starši. Če vam niso znali, mogli, bili pripravljeni določene stvari dati v svojih najboljših letih, vam tudi zdaj, ko so ostareli tega ne bodo znali. Tudi oni se hočejo počutiti dobro in ne bodo priznali. Odrasli ste in zdaj lahko sami sebi daste vse, kar vam manjka. Res se da. Ne v glavi, z notranjim otrokom. Ampak smo spet pri nezavednem. Nezavedno hoče, da ga pustimo pri miru. Skozi um sporoča: »To ne gre tako enostavno. Ti nimaš te sreče. Saj ti pravzaprav nič ne manjka. Poleg tega je to veliko dela. Daj, raje povej ostalim, naj se obnašajo drugače. Spremeni jih.«

Potem dnevno trčimo ob sprožilce in privrejo na dan vsi neprijetni občutki s temelji v otroštvu. »Nekaj moram narediti,« si rečete.

In um se oglasi: »Ne bodi neumna, čisto dobro ti gre. Poglej naokrog, drugim gre še slabše. Nimaš časa, škoda denarja, pa še po računalniku gre vse skupaj. Veš, da tebi veliko pomeni pristen osebni stik.«

Potolažite se za nekaj časa. Ta nekaj časa ne traja dolgo. Um se ponovno oglasi, zgodba se ponovi, tisoči stavki in misli v glavi, naporen šef in sodelavci, siten otrok in mož, ki ne vidi dela doma, in ki mu je treba s prstom pokazati vsako stvar, kaj naj naredi. Ali pa tip, ki ga kar ni, ki je raje s prijatelji, pri katerem ste na petem mestu, ampak se pogovarjata, kdaj bosta imela otroka in družino.

»Zakaj se boš ukvarjala s seboj, če je z vsemi drugimi narobe?« se oglasi um. »Ko bosta imela otroka, bo drugače. Zresnil se bo in bo najboljši oče. Zdaj si že toliko vložila v odnos, pa ja ne boš pustila vse skupaj.«

»Ali misliš, da je kje kakšen boljši?« se oglasijo strahovi. »Poleg tega več sploh nisi vredna. Še dobro, da te ta sploh hoče. Daj malo se poglej. Primerjaj se malo, pa boš videla, kakšna izguba si. Nesposobna in ne zmoreš sama. Predebela, prelena, nesposobna, nevredna …« se oglasijo demoni. »Daj mir in pojdi raje malo v šoping, s frendicami na hrib, zaženi se v šport, objavi slikco na FB in boš dobila lajke. To je dovolj.«

In tako teče življenje. In naenkrat ne vemo kako in zakaj, se znajdemo v kaosu slabo plačane službe, s partnerjem, s katerim se le še prepirava ali sploh ne govoriva, dvema otrokoma, s taščo ali mamo, ki še nikoli ni slišala, da se da jezik držati tudi za zobmi, in ne moremo več. Vse nas boli, vse tišči, na trenutke se zdi, da se nam bo zmešalo. Prišli smo na dno. Ko nimamo več kaj izgubiti, se resetiramo. V naši notranjosti se nekaj pretrese. Nič več ni tako, kot je bilo. Postavimo nova lestvico vrednost, kup ljudi odpade, imamo čas in denar, počasi gremo navzgor. Ne čakajte tako dolgo, pretežko, predolgo in preboleče je. Zamujenega časa ne moremo nadomestiti, je pa še vedno bolje kadarkoli kot nikoli. Posvetite se sebi, ne bo vedno lahko, bo pa vsakokrat prišlo olajšanje, nova spoznanja, novo delo, pa ponavljaje in spet olajšanje. Ustavite um, odstranite strahove in demone, nevtralizirajte boleče spomine, potolažite srce, otroku na travniku povejte, da je na varnem … Naredite to zase.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

POSPRAVLJENJE
MASKA
MOČ MISLI