Članki

Delo na sebi - otrok

Kako se počutite? Če je odgovor, da bolj tako – tako, se lahko vprašate, če ste morda v stiski. Stisko boste prej prepoznali kot stres. Zakaj ste v stiski? Kaj vas skrbi?

Če je težava rešljiva takoj in rešitev odvisna od vas, a se je iz neznanega razloga ne morete lotiti, ali po nepotrebnem odlašate, izpraznite prsni koš, glavo in potolažite notranjega otroka. Povejte mu, da zmore in da je na varnem. Da je vse v redu. Ker je. Samo um vam nagaja in vas straši. Odpravite strah. Ponovno zagotovite notranjemu otroku, da je na varnem, da zmorete, da je vse v redu. Ko postopek obvladate, za to rabite nekaj minut. Nato se lotite težave.

Če rešitev težave ni odvisna od vas, ste v stanju negotovosti. Ukrotite um. Ne delajte scenarijev katastrof. Pospravite v glavi. Scenarije katastrof spravite ven. Odpravite strah. Potolažite srce in notranjega otroka. Odleglo vam bo. In spustite. Vse bo v redu. Začutite olajšanje. Vse bo v redu. Čisto nič ne pomaga, če ste pretirano zaskrbljeni. Celo škodi, če čustvenih energij ne obvladate in vas ugrabijo. Ko ste enkrat ugrabljeni, se težko rešite ujetništva. Bistveno več časa in dela je potrebno. Zato preprečite, da do tega pride. Zato se usmerite vas. Postanite si pomembni. Trenirajte spuščanje skrbi. Ne kopičite jih.

Problem so težave, ki to sploh niso, a jih dojemamo kot take. Pomanjkanje občutka moči in vrednosti v nas sproži stisko. Občutek, da nismo dovolj dobri ali krivi, stisko poveča. Rešitev je odvisna od tega, ali si to priznamo ali zanikamo. Težave, pomanjkljivosti, ki se jih zavedamo, so dokaj preprosto rešljive, večji problem predstavljajo zapisi, prepričanja in manjki v nezavednem. Nezavedno pomeni, da se tega ne zavedamo. A še kako buta na dan. Prikrito in zamaskirano. Zatika se lahko povsod - doma, v službi in v družbi.

Družino sestavljata starša in otroci. Tudi starši so bili nekoč otroci in vsako odraščanje naredi nekaj ran, ki jih v odrasli dobi s trudom in delom lahko popravimo. Nikakor ne trdimo, da je vedno hitro in enostavno, včasih je že samo prepoznava težka in dolgotrajna.

Prav je, da imamo otroke radi bolj, kot imajo otroci radi starše. Starši smo dolžni ravnati tako, da otrok odraste s čim manj ranami v čim bolj psihofizično zdravega odraslega človeka. Otrok torej ne sme biti orodje ali orožje, s katerim blažimo svoje rane ali si dajemo duška, ker smo ranjeni in rabimo pozornost, ljubezen, ker ne upamo ali znamo biti sami ali ker smo jezni, užaljeni, maščevalni … Otrokove potrebe postavimo pred svoje potrebe. Zdaj sem verjeno marsikomu ustvarila stisko z zgornjimi stavki. Problem je, ker starši, ki dejansko otroke uporabljajo za blažitev lastnih stisk tega ne prepoznajo, zato si ne morejo priznati in zato tudi ne spremeniti. Staršem, ki se tega zavedate, pa sem morda sprožila dvom, ali ste dovolj dobri starši. Ste. Če se sprašujete, ali ste dovolj dobri starši, potem ste. To vprašanje se verjetno v vas pojavi večkrat. Pojavi pa se lahko tudi stiska – strah, da temu ni tako, da bo otrok imel zaradi tega posledice, da bo imel težave v odrasli dobi, da … Ocenite, kako močan je ta občutek, strah, dvom … Če je na lestvici od 1-10 (1 je najmanj, 10 največ) okrog 3, je v redu. Koristi vam, da ste pozorni na besede in dejanja. Pozorni ste in preudarni in veste kdaj popustiti in kdaj postaviti mejo. Močnejši občutek vas spravi iz ravnotežja. V vas ni več notranjega miru. Več kot je tega občutka, več možnosti je, da napačno ravnate. Ko občutek preseže št. 6, ste čustveno ugrabljeni. Takrat se v nezavednem sproži mehanizem, ki hoče ta občutek v vas odpraviti. Tu nastopi problem, ker v nezavednem ne deluje razum, ampak čustvene energije. Razum in logika sta utišana. Čustvene energije sodelujejo z umom in ta pobezlja. Dejanskega, zunanjega, otipljivega problema ni, je le nejasna grožnja, zato strah zaznamo kot tesnobo. »Zaščititi moram otroka!« kriči v nas. In zato se mame prepirajo na igriščih, pretirano opozarjajo na nevarnosti, zahtevajo dobre ocene v šoli, ne vključijo jih v običajna vsakdanja domača opravila, prevečkrat preusmerjajo pozornost, namesto da bi jasno povedali, da se nekaj ne sme … Nezavedno hoče, da je otrok na varnem, da je srečen in da nas ima rad. Ko to dosežemo, smo pomirjeni, pa četudi smo to dosegli na način, ki dolgoročno otroku ne prinaša koristi, s katerim mu morda sporočamo, da ni dovolj dober, da ne zmore, da je ogrožen, da nas rabi, da se zanj žrtvujemo, da nam je dolžan, da … Otroci so različni in kar nekomu koristi, drugemu lahko škoduje. Najmanj napačnih odločitev boste sprejeli, če boste notranje mirni. Takrat deluje in slišite razum in čutite, kaj vam veleva srce. Takrat boste odreagirali optimalno. Zato težim, da se usmerite vase, prepoznajte strahove, nemoč, prepoznajte, kdaj ste čustveno ugrabljeni, kdaj čustva prevladujejo tako močno, da pozneje obžalujete besede in dejanja. Odpravite, predelajte, znebite se vsega, kar škoduje vam in vašim najbližjim. Znate, zmorete, imate možnost.

Rojstvo otroka je stres. Utrujenost, podivjani hormoni, sprememba v ustaljenem življenju in navadah para, ko postane družina, sproži stisko pri obeh. Mlade mame se sprašujejo ali bom zmogla, ali bo vse v redu, svoje doda utrujenost, nočno zbujanje, naenkrat on ne razume nje in ona ne njega. Vsak ima svoja pričakovanja ali pa je eden psihično nepripravljen na spremembo in pride do nerazumevanja, prepirov, odtujenosti, obtoževanj, razočaranj … in včasih je tako hudo in težko, da se dva razideta. Namesto drugega nihče ne more narediti ničesar, vsak lahko naredi le na sebi. Pomagala sem številnim mladim mamicam, ki so se znašle v vrtincu tesnobe, nemoči in nerazumevanja. Postopek je znan. Sprazniti glavo in ukrotiti um, ker pobira moči in ne prinaša niti ene rešitve, vse le še bolj zaplete. Sprazniti prsni koš, da postane lažje, da sploh pride do sape in da lažje diha. Potolažiti srce, ker je navadno čisto stisnjeno in prestrašeno. S pomočjo notranjega otroka potem lahko znova in znova vnašate občutek varnosti, moči, zaupanja, vrednosti, sposobnosti. Na začetku bo treba večkrat ponoviti, a vsakič bodo ti občutki trajali dlje. Na ta način boste lažje prenašali zahteve dneva, manj boste v stresu, manj boste občutljivi, manj bo zamer, manj stresa. Več tednov traja, da se družina navadi na nov ritem, da vzpostavita novo dinamiko, da porazdelita vlogi in stiska pri čisto nič ne pomaga. Ne pomagajo razočaranja, zamere, občutki nerazumevanje. Zato čim bolj zmanjšajte to, kar ne pomaga in okrepite to, kar pomaga k boljšemu razumevanju, povezovanju in ljubezni.

Tako malo je včasih potrebno, da se dva ponovno povežeta, da sta si pripravljena prisluhniti, da razumeta drug drugega, da si spet postaneta in pokažeta drug drugemu, da sta si pomembna. Ženska ne more biti samo mama in oče ne more biti nebodigatreba, ki v hišo nosi denar ali pa še to ne. Večja verjetnost je, da se bosta v naslednjih mesecih še bolj odtujila, kot se zbližala zaradi ran, ki si jih bosta v tem času zadala. V nezavednem so zapisi, na katere z razumom nimamo vpliva. Pokažejo se v obliki čustev. Zato se obrnite vase in predelajte, pospravite, ponovno napolnite. Za vas, vaju, vaše otroke in vaš zakon. Američani pravijo: »Happy wife, happy life,« in to še kako drži.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

VLAGANJE V ODNOS
KO SMO V STISKI
POŠTENOST, ODKRITOST DO SEBE