Članki

Skupni začetek

Največ parov se razide v prvih treh mesecih. Navdušenje prvih dni lahko hitro mine, ko se nam sprazni čustvena posoda ali ko gre po našem občutku vse prehitro in občutimo nelagodje in pritisk. Preskok je silovit in na dan pride ponovno osamljenost, želja po pozornosti ali strah pred ujetostjo.

Ljudje rabimo različno dozo pozornosti, signalov, da smo nekomu všeč, da mu postajamo pomembni. Rabimo tudi čas, da pri sebi ugotovimo, ali si to osebo želimo bolje spoznati in z njo zaživeti. Nastopi tudi strah ali se nam bo tik pred zdajci izmuznilo ali da se bomo ujeli in živeli monotonost vsakdana. In pri tem nastopi cela vrsta prepričanj, nepredelane rane preteklih razmerij, vzorci družine, mnenja prijateljev … in nekontroliran um.

Ko je naša čustvena posoda polna, se počutimo prijetno in varno. Godi, sploh če je minilo že kar nekaj časa, odkar smo zadnjič dobili toliko pozornosti. Takrat lahko pride na dan prepričanje: »Če bom pokazal/a, da mi je to všeč, bo odnehal/a,« in obnašamo se, kot da je to nekaj samoumevnega, ali kot da nismo opazili, ali kot da nam je bolj ali manj vseeno. Odgovarjamo bolj hladno, kot si želimo, obnašamo se bolj hladno, kot si želimo in cel kup dejavnosti in ostalih ljudi postavljamo na prvo mesto. »Veš, danes nimam časa, ker sem zmenjena s prijateljem/prijateljico, grem športat, grem v kino, zvečer si želim biti sam/a, ker sem utrujen/a …« Naj se trudi in potrudi. Gremo se igro lovec in plen. Če druga oseba ni lovec, bo hitro odnehal. In razočaranje je tu. »Vsi so isti, noben se ne potrudi.« Če je druga oseba lovec, bo v igro vstopila in jo igrala tako dolgo, dokler boste igrali plen. Dobili boste lažen občutek, da mu/ji je res veliko do vas, da se res trudi in ko se boste prepustili, ne boste več zanimivi, posledično razočarani in utrdilo se bo gornje prepričanje. Naslednjič boste še bolj zaigrali in razočaranje bo še večje. Zato se zgodi, da je vsak naslednji ali naslednja slabši, slabša. Ob tem pa ne prevzamemo odgovornosti, da smo polovice igre igrali sami.

Če so rane preteklosti velike in odprte se v nezavednem želimo naslednjemu ali naslednji maščevati. »Naj se plazi in prosi. Naj čaka. Naj bo negotov.« Ceno plača oseba, ki z vašo preteklostjo nima nobene povezave. Ker se ne plazi in ne prosi, je razočaranje tu. Če se plazi in prosi, vam je všeč, hkrati pa začnete osebo prezirati. Ne cenite, kar vam daje, ne spoštujete, nič vam ne pomeni, vaš ego triumfira, vi pa ste kljub vsemu nezadovoljni in nesrečni. Ko odneha, ste pa spet najbolj nesrečen človek na svetu. Na koncu največjo ceno plačate vi.

Če pozornosti ne dobimo dovolj, nastane hrepenenje, ki ga na različne načine skušamo odstraniti. Iščemo bolj ali manj inovativne načine, da napolnimo našo skoraj prazno čustveno posodo. Namesto, da bi drugi oseb poslali sporočilo, lepo bi te bilo slišati, se še takrat, ko kliče, ne oglasimo. Jezni, užaljeni, prizadeti želimo, da občuti isto. Ko se končno oglasimo, smo lahko zajedljivi, obtožujemo, zagotavljamo, da nam je vseeno in da lahko kar gre, da nima smisla, lahko očitamo … Nam je jasno vse, njemu ali njej na drugi strani nič. Že na samem začetku tako zakompliciramo, da se človek na drugi strani res vpraša: »Ali mi je tega treba?« Še preden sta v kakršnikoli vezi, je že kup stvari narobe.

Primerov je toliko kot parov. Skupni imenovalec težav pa so nepredelane rane preteklosti – slabe izkušnje, napačna prepričanja, neobvladovanje ega in uma, nepoznavanje čustvenih potreb …

Najprej se pogovorimo sami s sabo. Skupaj smo zato, da nam je lažje in lepše.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

DRAMA LOTI IN TOMAŽ
RAZMERJA
ALI ME IMA RAD?