Članki

Notranji procesi

Telo se avtomatsko, brez naše volje, odzove bolečino. Če se zbodemo ali opečemo, avtomatsko umaknemo roko prej, preden smo razumsko sploh dojeli, kaj se je zgodilo. Živčni končiči sporočijo in telo ukrepa. To je avtomatska obramba na dražljaj za preprečitev hujše poškodbe. Ko se znajdemo v nevarnosti, avtomatsko vemo, da pred poplavo zbežimo na visoko, da tečemo stran od ognja in ne proti njemu, bežimo stran od nevarnosti in ne proti nevarnosti. Če nas kdo napade, se branimo z večjo močjo, kot smo si kadarkoli lahko predstavljali, da jo imamo. Vsi ti odzivi so avtomatski na sprožilec ali stresor. Vegetativno živčevje omogoči, da telo odreagira v trenutku z izločanjem stresnih hormonov, ki povzročijo hitrejši utrip srca in globlje in hitrejše dihanje, da v celice pride čim več kisika. Na ta način mišice zmorejo več in dlje časa. Stres sproži avtomatski odziv, zato da nevarnosti ubežimo oz. se je rešimo.  S telesno aktivnostjo tako telo razbremenimo stresnih hormonov. Na čustveni stres telo reagira enako.

Vzdražni prag je meja, ko telo začuti stres. Višina vzdražnega praga je pri ljudeh različna. Na vzdražnem pragu je stresa ravno toliko, da nam da zagon, vztrajnost, porajajo se ideje in smo aktivni. Na koncu čutimo zadovoljstvo, izziv http://www.studio-heliantha.si/news/118/17/izziv je bil ravno pravšnji. Temu rečemo pozitivni stres. Ne škodi nam.

Bolečino, obisk pri zobozdravniku, injekcijo, višino, srečanja z različnimi živalmi … ljudje različno doživljamo. Pravimo, da ima nekdo nizek prag, se pravi, da prej zazna, prej reagira, nekdo drug pa ima ta prag višji. Merimo po sebi, zato včasih drugega težko razumemo. »Kaj vse sem že dal jaz skozi, ti pa še tega ne zmoreš in samo jamraš!« Stres pa ni vedno tako zaznaven, saj si sami in nam drugi »dajejo korajžo«. Znani so primeri, ko je osebi, po rutinski operaciji, oslabela trebušna slinavka do te mere, da si je krvni sladkor morala uravnavati z zdravili inzulina.

Če je izziv prezahteven, če gre čez vzdražni prag, pride do čustvenega stresa. Čustveni stres lahko imenujemo tudi stiska. Razlika je v tem, da fizične, realne, vidne, otipljive nevarnosti ni in zato se stresni hormoni ne porabljajo, ampak v našem telesu ostajajo.  Večina procesov se dogaja v našem nezavednem, mi pa se le slabo počutimo.

V nezavednem steče proces, ki oceni, ali smo situaciji kos ali ne. Na ta avtomatski proces zavestno nimamo vpliva. Nezavedno nam preko čustva sporoči, kaj se tam dogaja. Čustvo je samo sporočilo. Neprijetna sporočila bi morali vzeti resno. Sporočajo nam, da nekaj ni v redu, da je treba popraviti. Ko v avtu zasveti rdeča luč, ustavimo in ne gremo naprej, dokler ne rešimo težave. Ko v nas zagori rdeča luč, gremo naprej. Zakaj nam je avto pomembnejši od nas samih?

Tako se začne nalagati. Nalaga se leta in leta. Samoobtoževanje, primerjanje z drugimi, občutek krivde in neustreznosti. Dovolimo in včasih še pomagamo, da se to razbohoti. Občutek moči, občutek, da zmoremo, postaja manjši. Strah postaja vse večji. Preganjalci, kontrolorji, obtoževalci, ukazovalci, zastraševalci, karajoči starši – vse to je v nas dan in noč, in noč in dan. Z eno besedo jih ljudje imenujejo demoni. Bežimo pred demoni. Hočemo jih utišati, se jih znebiti. A te neprestane grožnje, ukaze, zasmehovanja, poniževanja … nesemo sabo, kamorkoli gremo. S trudom jih uspemo potlačiti, zanikati, se sprenevedati, da jih ni. To je delo. Za delo rabimo energijo. Če energijo porabimo za to, nam jo začne zmanjkovati za vsakdanje zahteve življenja. Ker smo utrujeni, izzivi življenja postanejo težji. Vzdražni prag je nižji. Še prej pride občutimo novo stisko. Nimamo več občutka, da bomo zmogli. Že ob misli se pojavi nova stiska.  Jutranjo tesnobo lahko zaznamo kot tesnobo, lahko pa kot nemir, razdraženost, utrujenost, brezvoljnost, slabo počutje, občutek, da se nam godi krivica. Na začetku čez čas popusti, ko pa postane telo še bolj utrujeno, se nadaljuje v dan in potem v noč. Tesnoba, stiska izčrpa telo kako, kot bi pretekli maraton. Zdaj pa poskušajte vsak dan preteči 4 maratone in hkrati z nasmeškom na obrazu narediti še vse ostale dnevne obveznosti. Kdo to zmore? Nihče. Telo se utrudi, organi ne delujejo več optimalno in pride do bolezni. Svetimo kot novoletna jelka v rdečih lučeh, a mi teramo dalje. Namesto vase, se usmerimo v okolico. Nesporazumi so na dnevnem redu, ne razumemo sebe, ne razumemo drugih. Občutek imamo, da se drugi spravljajo na nas, nam nalašč nagajajo, ne pomagajo, otroci so nemirni, neubogljivi, ker jih mi iritiramo s svojo energijo. Pogovor ni pogovor, ampak obtoževanje. »To mi ni všeč, tisto mi ni všeč, tega nisi naredil/a, onega nisi naredil/a, to moraš tako in ono mora biti tako«. Slej ko prej poči. Ljudje se nam umikajo, nihče več nas ne vpraša, kako si, kako ti pomagam. Celo več, začutijo, da smo v stiski in zato lastne frustracije stresajo na nas. S tem naši demoni dobijo svojo hrano. Klonimo, spet smo tiho, še bolj ustrežljivi, še bolj se potrudimo, še več zahtevamo od sebe. Zbujamo se v bolečinah, imunski sistem peša, bolezen na bolezen nas plaši in dodatno jemlje moči. V vse večji stiski smo. Stres je vse večji. Bitka doma in bitka v službi. Red delamo zunaj, namesto da bi ga naredili v sebi. Pravijo, da je izgorelost posledica slabih odnosov. Slabi odnosi so posledica nepoznavanja sebe, nemoči, napačnih razlag in napačnih zato odločitev.

Ko se dlje časa slabo počutimo, se to pozna na naših čustvenih odzivih in telesu. Telesni znaki stresa so se povišan srčni utrip in krvni tlak, potenje, hladna koža, bledica ali zardevanje, napete mišice, lahko pride celo do vrtoglavice, glavobola ali migrene. Če vzrok, stresor ostane, ostane tudi stres. Telo se poskuša do neke mere prilagoditi, je pa še vedno napeto, zato smo hitreje utrujeni, težko se zberemo, pozabljamo, težko zaspimo, pogosto se prebujamo ali pa bi samo spali in sploh ne vstali, razdražljivi smo, nerazpoloženi, umikamo se v samoto, ker nam je druženje prenaporno, preveč ali premalo jemo, segamo po ogljikovih hidratih, saj le ti v telesu sprožijo izločanje serotonina – hormona sreče. Nimamo obstanka, stvari naredimo na pol, vse je težko, prenaporno je, razpoloženje se nam menja ali pa postajamo vse bolj brezvoljni. Malo odleže po športni aktivnosti, kozarcu alkohola, dimu marihuane. Smo v kroničnem stresu, pojavi se prva tesnoba, panični napad, depresija, motnja hranjenja, samopoškodovanje, kronična utrujenost.

Telo ne zmore več in pride do prvih težav in bolezni. Imenujemo jih psihosomatske motnje ali bolezni. Strokovnjaki ocenjujejo, da je psihosomatskih bolezni od 60-80%. Bolečine, slabosti, vrtoglavice, slabo počutje, povišana telesna temperatura, kožne spremembe, bolečine v hrbtenici, želodcu, razdražljivo črevo, boleče menstruacije, težave z zanositvijo … je le nekaj naštetih. Ljudje se v stiski in fizičnih težavah zatečejo k zdravniku. Na vsak način je najprej treba izključiti organski vzrok za težave. Ko izvidi in preiskave ne pokažejo nič posebnega, zdravnik pove, da je vzrok verjeno psihični. Tukaj se ustavi. O tem se premalo govori in se vedno je v družbi neka stigma o zmešancih. »Nisem nor. Ne ti men.« Norih ljudi ni, so le ljudje, ki so klonili pod težo psihičnih obremenitev. Telo kloni pod težo notranjih procesov, zaradi katerih ne zmoremo vsakodnevnih zahtev, obremenitev in pričakovanj. Nekateri zato zbolijo za depresijo, drugi za fibromialgijo. Nekateri imajo socialno fobijo, drugi avtoimuno bolezen. Vzrok je enak. Stalen stres, ki se ga ne zavedamo, ker se je telo navadilo na notranji pritisk. Ko se navadimo, ne občutimo več jasno. Telo ne pošilja več rdečih signalov. Škodljivi procesi pa tečejo naprej.

Ljudje so pripravljeni samoplačniško hoditi na različne preiskave, ker so prebrali na Googlu, manj pa so pripravljeni narediti karkoli, kar bi jih čustveno razbremenilo. Težko je dopovedati osebi v stiski, da je njegova bolezen verjetno posledica prezahtevnosti do sebe, slabe samopodobe, strahu, ki ga nosi v sebi, nepotrebnega občutka krivde, večne borbe z okolico. Jezni so na zdravnika, ker ne naredi nič, ker mu predlaga antidepresive, ker ga ne pošlje na ponovne preiskave ali fizioterapijo. Oseba se počuti neslišana, nemočna, prestrašena je, ker res ne more in ne zmore, ker ima res težave, ker jo res boli, ker se ji zdi, da jo nihče ne jemlje resno. Vse to je ponoven stres. In vse to simptome bolezni samo še poslabša. Začaran krog. Zato pišem, vam ponujam tehnike, vaje, vas spodbujam, prosim, težim, vztrajam, ponavljam …

Starejši kot smo, več nepredelanega je lahko v nas. Ko delam z otroki, v pol ure naredimo in rešimo večino. »Najlepša hvala za vse še enkrat. Sin je komaj čakal, da gre v posteljo in vesoljsko ladjo... Delaš čudeže! Hvaležna!«

In po nekaj dneh: »Drugače ti povem, da je sin full v redu, čisto prerojen. Zvečer se sam spomni in gre v vesoljsko ladjo... Zdaj tudi spet hodi na tekme in mu gre zelo dobro... Je sploh možno, da se tako hitro obrne razpoloženje? Zelo sem vesela in mi je odleglo.«

»Je sploh možno?« vpraša mami, ki je bila ves čas zraven, in ki bolj od mene ve, kako je bilo prej in kako je sedaj. Ja, takšna razlika je, ko spraznimo telo navlake.

Po petdesetem letu traja 10 – 15 minut, da očistimo prsni koš, naslednjih 10 – 15 minut za glavo. Ampak nič hudega, kaj je nekaj minut več, od mesecev in let, ko se boste počutili bolje. Na bolezen vpliva razpoloženje. Če trenutno ne zmorete in ne morete ničesar drugega, poskrbite, da se boste bolje počutili. Odstranite misli, ki vam ne koristijo, odpravite stisko iz prsnega koša, ne koristi vam, nehajte brskati po spletu in iskati o svoji bolezni, ampak vzemite kozarec vode, stisnite pol limone in se usedite na sonce za 10 minut. Sprostite se, izklopite možgane. V teh desetih minutah se ne bo zgodila nobena katastrofa. »Morda je čas, da se rešim navlake preteklosti, bolečih spominov, ran preteklosti, slabega počutja, nemoči …« Tu je nova zanka. Demoni so neverjetni: »Ne smeš si tega dovoliti!« Zahteve ne zaznamo jasno, razumsko vemo, da bi nam koristilo, a odlašamo, dvomimo, ne verjamemo, iščemo izgovore in drugo pot. »Bo že.« In tudi je. Nekako.

več v FB skupini Čarobni odnos

Priporočam v branje

ZAKAJ SE SPREMENITI?
PRTLJAGA
ODLOČANJE V UMIRJENOSTI