Članki

Usklajenost

Vsak odnos, prijateljski ali ljubezenski, začnemo graditi s prvim stikom. Bolj kot nam je oseba všeč, več misli in časa smo ji pripravljeni posvetiti. Če sta osebi v tem usklajeni, ni težav, ni stiske in ni trenj. Vse skupaj bi moralo biti precej enostavno, a se velikokrat zatakne. Zatakne se že v všečnosti. Nekdo nam je všeč, mi pa njemu malo manj. Z njim/njo bi preživeli več časa, on/ona pa z nami manj. Nastane prva stiska. Želja po bližini je velika, nastane hrepenenje in stiska se poveča. To je super podlaga za um in ego. Od veselja skočita v zrak. »Naredi to, naredi ono …« »Ne naredi tega in ne stori tistega …« so navodila, ki vodijo v zmešnjavo brez potrebe. Voditi začne »tisto« v nas. To so naše rane preteklosti in naša prepričanja. Strah pride na površje in ima svojo zabavo. Spet je dobil moč in spet lahko počne, kar ga je volja. Razpoloženje se poslabša, smo v stresu in tolerančni prag je nižji. Pravila postanejo strožja in ni odstopanj. Na ta način se lepe zgodbe končajo še preden se dobro začno.

Predelajte svoje rane preteklosti. Potolažite vse žalostne, prestrašene in razočarane osebe v sebi. Ne prelagajte tega dela na drugega, ker ne ve, ne zna in ne more narediti tega namesto vas.

»Nihče več me ne bo ranil.« Oseba se zapre in ne spusti do sebe nikogar. Želi si bližine, hkrati pa ljudi odriva od sebe. Ti mehanizmi tečejo v nezavednem, podpirajo jih prepričanja, zato težko uvidimo, da morda mi delamo nekaj, kar ni najboljše, čeprav obtožujemo in krivimo drugega.

Strah pred ujetostjo v odnosu je pogostejši, kot je videti na prvi pogled. Kakor si z nekom želimo biti, tako po drugi strani od njega/nje bežimo. Za to so primerni izgovori. »Rabim čas zase, za prijatelje, hobije …« Vse lepo in prav, a če v partnerstvu za skupno druženje ostanejo samo ostanki ur, ki jih ne moremo preživeti z drugimi ali drugje, se postavi vprašanje, ali mi tak odnos ustreza. Nekdo nam je, ali pa smo mi njemu, pripravljeni posvetiti, si želimo preživeti toliko časa z njim/njo. Če to obema ustreza, je v redu. Pravila, kako naj bi ljudje živeli ni, deluje le tako, da sta oba v odnosu zadovoljna, srečna, da se počutita izpolnjeno, varno, ljubljeno … Če temu ni tako, postane naporen še tisti čas, ko smo skupaj. Pogrešanje in hrepenenje ustvarita pričakovanja, ki se ne izpolnijo. Ne morejo se, ker se ne da nadomestiti preteklega časa. Na nas je, da premislimo, koliko smo se pripravljeni posvetiti drugemu. Če si bližine želite, predelajte strah pred ujetostjo, če pa je vaša potreba po bližini majhna, potem to jasno in glasno povejte. Veza na daljavo traja leta in leta, ker sta se ujeli dve osebi, ki jima to ustreza. Oba zadovoljna, drug od drugega dobita toliko kot rabita, nimata občutka ujetosti in sta srečna in zadovoljna, in ničesar ne bi spreminjala. S tem ni nič narobe, ustreza jima.

Ne pričakujte, da bo nekdo za vas skrbel. Poskrbite sami zase. V sebi poiščite nemočne osebe in speljite proces. Ko v sebi čutite moč, vas to umirja in pomirja. Ni vzroka za konflikt in zato je sobivanje prijetneje. Ni stiske, ni drame in ni stresa, in zato drug drugemu lažje kažete naklonjenost in izražate ljubezen. V nasprotnem primeru ste lahko stalno nezadovoljni. Obvladajte začetno negotovost. Zaradi morebitnih slabih izkušenj v preteklosti, ste previdni. Bodite, vendar še vedno v ravnovesju. Ne igrajte igre. Ne iščite dokazov. Ne delajte se nedostopni zato, da boste drugemu bolj zanimivi. Ne trgujte s spolnostjo.

Vaš »prostorček« varnosti je prazen, zato vas sili, da ga nekdo napolni. Ne more ga napolniti, ker tega najprej ne naredite sami. Karkoli druga oseba naredi, ni dovolj. Ni dovolj, potem se pa še skregata, in imate še manj, kot ste imeli prej. Lahko dobite »skrbnika«. To so osebe, ki za svojo samopodobo rabijo nekoga, ki je nemočen in od njih odvisen. Ko se takšni osebi najdeta, lahko precej let živita v soodvisnosti. Prva oseba postaja vse bolj nemočna, pogosto zboli, ker ji bolezen omogoča nemoč, druga pa vse bolj in bolj skrbi zanjo. Dokler … Druga oseba se lahko naveliča, postane ji pretežko in prenaporno in si zaželi drugačnega, lažjega okolja. Konflikti privedejo do ločitve in prva oseba se čuti izdana, druga se oddahne, eden in drugi pa se ne zavedata, da ju je »tisto« v njiju poganjalo krog soodvisnosti drug od drugega. Druga oseba živi zadovoljno toliko časa, da se oddahne, spočije, in ker nič ne spremeni v sebi, potreba po reševanju spet privre na dan in krog se tako nadaljuje.

Lahko se prva oseba nekega dne naveliča biti nemočna, postaja vse manj odvisna in drugi osebi to ni všeč. Ne dobiva več dnevne doze, da je dovolj dobra, da jo nekdo potrebuje. Strah jo je, da bo prvo osebo izgubila, če le-ta ne bo odvisna od nje. Razpoloženje pade, prepiri vodijo točno do tega, česar se je najbolj bala. Živeti začneta drug mimo drugega ali gresta narazen.

Osamljenost je včasih tako močna, da ljudje za nobeno ceno niso pripravljeni živeti sami. To so izvrstne tarče za čustvene manipulatorje. Pripravljeni so potrpeti in trpeti, se kriviti, se prilagajati, stopati po prstih, prositi in moledovati. Predelajte osamljenost v sebi. V nekaj mesecih ste lahko iz najhujšega ven.

Bolj kot boste sebe poznali, bolj kot boste lahko jasno vedeli, kaj in zakaj si česa želite, lažje boste to predelali v sebi in o tem glasno pregovorili. Spregovorili boste o sebi brez nalaganja krivde. Drug oseba vas bo slišala, ker ne bo napadena. Tako imate zelo velike možnosti, da se še bolj povežeta. Bližina, zaupanje in razumevanje drug drugega povezuje. Zato tolikokrat ponavljam, da bodite pomembni drug drugemu. Ljubezen je tako širok pojem, da se v njem lahko izgubimo, če pa se vprašate, koliko vam je neka oseba pomembna ali vi njej, boste lažje dobili nek občutek, na katerem gradite naprej. Osredotočite se nase, pobrskajte po sebi, vprašajte se, kaj, kako in zakaj in dobili boste odgovor. Vsi odgovori so v nas, v meni in v tebi.

Zgornji primeri so skrajnost in so le primer za lažje izhodišče. V nezavednem je ogromno neke šare, ki zelo močno vpliva na naše razlage o odnosu. Prehitri zaključki vodijo v stisko, prepir in razhod. Ljudje se sprašujejo, zakaj je toliko ločitev, namesto da bi se vprašali, zakaj tako malo časa posvetimo drug drugemu. Zakaj ga/jo ne vprašamo, kaj si želi, kaj pričakuje, kako ga/jo razveseliti, se približati, se bolj povezati. Dve osebi ne povežejo lepe stvari, povežejo ju reševanje vsakdanjih malenkosti. Medsebojna povezanost je odvisna od tega, kako se obnašata v stiski in v stresu. Pred leti sem pisala o puščavskem pesku, o drobnem zrnu, skoraj nevidnem s prostim očesom. Ta zrnca tvorijo mogočno puščavo, sipine, veter jih prinese celo k nam, kar zelo dobro opazimo na avtu, sploh če smo ga en dan prej peljali v avtopralnico. In taka drobna zrna so naše misli, stavki, odzivi … Kolikokrat so nam drugi pomembnejši od bližnjih? Kako različna merila imamo? Kaj vse prelagamo naj ali nanjo, pa bi morali narediti mi? Koliko dvojnih sporočil damo, kako dresiramo, vzgajamo njega ali njo? Zakaj ne zaupamo življenju in sebi? Kaj je v meni, da nisem zadovoljen s tem, kar sem si toliko mesecev ali let želel? Vprašanj ne zmanjka in odgovorov je še več.

več v FB skupini Čarobni odnos

Priporočam v branje

RAZOČARANJA
POŠTENOST, ODKRITOST DO SEBE
SPOZNAVANJE SEBE