Članki

Zasvojenost z dramo

Vedno imamo najmanj dve možnosti. Od odločitve je odvisno naše življenje in življenje ljudi, ki jih imamo radi. Vsakdanja stiska povzroča stres. Od nas je odvisno ali se bomo stresa znebili, in ga ukrotili, ali ga bomo še povečali. To je odločitev. Če smo usmerjeni navzven, odločitev sprejme naš nezavedni um. Um pa obožuje akcijo, dramo, pretiravanje, zavajanje. Natolcuje, izkrivlja sliko in skupaj z egom sta izvrsten par, ki otežita naše življenje do te mere, da lahko pridemo tudi do točke, ko ne moremo več. Takrat pomagajo zdravila. V tej fazi le zdravila blokirajo do te mere, da se ti notranji procesi toliko ustavijo, da bi si lahko pomagali sami. Zdravila pa ne dvigujejo samopodobe in ne ustavijo potrebe po drami. O zasvojenosti z dramo ni napisano praktično nič, pa ravno ta zasvojenost preprečuje, da bi nam bilo bolje.

Zunanjo dramo lahko še nekako prepoznamo, notranjo pa bistveno težje. Tu trčimo ob ego in ego ne prizna. Ego ne prizna, pa če je še tako očitno. Zato težko priznamo sami sebi. O ja, znamo se obtoževati, kriviti, se obsojati in samokaznovati. To je drama, ki jo obožuje. Težko ali nemogoče pa si je priznati, da mi sami ustvarjamo dramo, ki nam škodi, ko ne bi bilo potrebno. »Ne, ne, ne in ne. Ne razumeš. Tega nisi doživela. Ne veš, kako je težko. Trudim se, samo … In to je nesramno od tebe,« je včasih izgovorjeno, napisano ali prikrito sporočeno. Saj veste, eno je izgovorjeno ali napisano, sporočilo pa je skrito, da lahko kadarkoli zanikamo.

Kot vsake odvisnosti, se je tudi te težko znebiti. Če jo že prepoznamo, se upiramo točno tako kot alkoholik, narkoman ali katerikoli drug odvisnik.

»Nisem zasvojen. Kako naj se ne razburim, ali naj kar pustim, da tako delajo z mano? Seveda moram prebrati stranske učinke zdravil, da vam, kaj vse me bo doletelo. Za pravo ljubezen se bom boril do zadnjega atoma moči. Moram jim dokazati, da se motijo. To bi moralo biti narejeno drugače, po moje, ker je samo tako prav …«

Sredi noči dobim sporočilo: »Odločila sem se, da se bom borila sama naprej.« (Ne da bi bili kadarkoli prej v kontaktu.)

Ko ne odgovorim, čez 5 minut pride novo sporočilo: »Zdaj ste dokazali, da vam je vseeno. Ampak bom zmagala tudi brez vas.«

Čez dve minuti pride novo sporočilo: »Zaradi vas bom imela uničeno življenje. Vseeno vam je, samo za denar vam gre. Tako pač je. Žal.«

To je drama in klic po pozornosti. Vsako sporočilo je čustveno močnejše. Pritisk, da se uklonim in odgovorim. Zadnji dve krogli sta besedi »pač« in »žal«. To sta prav bisera drame. Če bi odgovorila, bi z dramo nadaljevala. Ne more tega, ne gre tako, ne more onega, ne deluje ali nima smisla. Ljudi ne ohranjam v njihovi drami. Ne grem se igre. Marsikdaj mi kdo napiše: »Tako sem žalostna, osamljena, ne morem si pomagati …« in se odzovem takoj. S tekstom, klicem tudi sredi noči. Pomagam ljudem v stiski, ne pomagam ljudem ohranjati dramo. Na vprašanja odgovorim na dolgo, na dramo ne odgovorim.

Zasvojenost z dramo poskrbi, da izberemo partnerja, s katerim imamo lahko veliko drame. Nesrečni smo in hkrati srečni, ne da bi si priznali. Ni nam dolgčas, dogaja se, ves čas lahko na kaj mislimo – na to, kako ni bilo in na to, kaj bomo naslednjič naredili, da bo. Smo v preteklosti ali prihodnosti. Le v sedanjosti nismo. On ali ona morata biti izziv. Bolj kot me odriva, bolj rinemo vanj/o. Gre za dramo in ne za ljubezen. Zaljubljenost je ena sama drama, ki pa je lahko tudi prijetna. Neprijetno postane, ko energija zaljubljenosti izgine. Takrat postane praznina, ni več drame, ni močne energije in oseba se preusmeri drugam, k novi zaljubljenosti, k novi drami. Zaradi zaljubljenosti je potreba po bližini z osebo velika, z njo preživljamo več časa in se spoznavamo. Odkrivamo kaj ta oseba je, kako razmišlja, deluje, kakšne so njene vrednote, kako rešuje težave, ali se skladajo z našimi, ali nama je skupaj lepše in lažje ali težje in vse zakomplicirano. Če je drugo, se razidemo, če je prvo, ostanemo skupaj. V isto osebo ne moremo biti zaljubljeni celo življenje tako močno, da ves čas »slišimo travo rast« in imamo metuljčke v trebuhu. Hoja pol metra nad zemljo ni ravno najbolj varna, še manj pa smiselna.

Zasvojenost z dramo poskrbi, da izberemo naporno službo, kjer bomo zasuti z delom, kolegica si bo pa čez mizo manikirala nohte. Zakaj? Ker nezavedno sporočamo: »Daj mi delo, še in še, da bom lahko žrtev.« Kolegica na drugi strani mize te potrebe nima. Žrtev, preganjalec in rešitelj so vloge v drami. Če bi se zgodilo obratno, da bi vaša kolegica imela veliko dela in vi ne, bi naredili dramo, da vas ne cenijo, ker vam ne dajo dela. Gre za dramo in dramo lahko naredimo iz čisto vsega.

Polna luna, prazna luna, retrogradni planeti so super izhodišče za dramo. Že vnaprej vemo kakšni bomo. Občutljivi, napadalni, jokavi, sitni, eksplozivni. Prav pripravimo se na to, hkrati stokamo, ojej, spet ta luna, in uživamo. Drama je, ni dolgčas. Nova predstava, kjer smo vsaj sigurni, da nas luna ne o pustila na cedilu.

Neprestano premišljevanje o preteklosti, krivicah je drama. Po možganih se rola noč in dan. Trpite, a ne spustite. Brez tega življenje bi življenje bilo dolgočasno. Hočem, da starši, partner, otrok … spozna … da popravi, je nedokončana zgodba, ki nam zagotavlja dramo. Ne bo dolgčas. Premlevamo, premišljujemo, se spominjamo in znova in znova vlečemo na dan. Poskusite en dan, en sam dan ne premišljevati o preteklosti, pa boste videli, kako bo lepo. Vem pa, da ne bo šlo. Zasvojenosti se ne rešimo z razumom, zasvojenosti se rešimo, ko predelamo čustvene energije v nas.

Iz čisto vsake malenkosti lahko naredimo dramo. Zato, ker nekdo ne spelje pravočasno, ker je slabo vreme, ker je treba nekaj narediti hitro, ker je treba počakati, ker polži lezejo po vrtu, ker zamuja, ker so trgovine odprte ali zaprte, ker nimamo prave barve šminke, ker si ne želi naše družbe, ker bi neprestano bil z nami, ker … naštejte po želji.

Vsi ustvarjamo dramo. Niso vse drame enako močne in enako škodljive. Zaljubljenost je prav prijetna, nestrpnost pričakovanje pred potovanjem ali dopustom tudi. Prijetna pričakovanja so prijetna drama. Drama je drugi pol miru v nas. Dvojnosti se v življenju ne moremo izogniti.

Prepoznajte dramo, dovolite si jo, tudi če dramatizirate, ste dovolj dobri, močni in sposobni. Ko jo prepoznate, jo lahko tudi ustavite. Odločitev je vaša. Vi se odločate, kaj boste naredili. Če vam škodi, jo ustavite in ustavili boste stres – če vam drama da polet in zalet, jo ohranite.

več v FB skupini Čarobni odnos

Priporočam v branje

PRETEKLOST
AVTOMATSKI PROCESI
ZAČENJAM ZNOVA