Članki

Ko smo v stiski

Ko smo v stiski, se hočemo stiske znebiti. Ne počutimo se dobro in v nas se sprožijo avtomatski procesi. Namen teh avtomatskih procesov je odprava stiske. O avtomatskih procesih ne razmišljamo, ampak jih »upoštevamo«. Avtomatsko so se stvarili v otroštvu, odraščanju in odrasli dobi z opazovanjem okolice in izkušnjami. Prepričani smo, da se bomo z določenim mišljenjem in vedenjem stiske znebili. Ker jih poganjajo naša prepričanja, ne dvomimo, ne premišljujemo, ampak brezglavo sledimo. Če so ti avtomatski procesi ustrezni, se bomo stiske hitro, uspešno in na pravilen način rešili. Če avtomatski procesi niso ustrezni, se bo stiska še povečala in sprožila še več neustreznih avtomatskih procesov. Tako smo v začaranem krogu stresa in poglabljanja stiske. Stiska Čez čas lahko zbolimo, kar našo stisko le še poveča.

V stiski smo, ko se ne počutimo dobro, ko smo prizadeti, žalostni, razočarani, zaskrbljeni, panični, ljubosumni, spregledani, neslišani, ne dovolj dobri, krivi, neupoštevani, neljubljeni, nemočni ... V stiski smo, ko se bojimo neustreznega odziva okolice, konflikta, neodobravanja, ko nas skrbi, ali bomo zmogli, kaj si bodo ljudje mislili ali o nas govorili. V stiski smo, ko se trudimo biti boljši, se dokazati, ko smo ubogljivi in ustrežljivi za ljubi mir, ko ne upamo povedati, kaj si želimo, kaj nam ni všeč, kaj je za nas nesprejemljivo. V čustveni stiski smo, ko se nam zdi, da nimamo nadzora nad življenjem, ko imamo občutek, da nas svet ogroža.

Če stiska ni prehuda, se malo jezimo, bentimo, smo užaljeni, potem težavo odmislimo, jo potlačimo, se gremo malo razmigat, po nakupih, pojemo čokolado, sladoled, piškote, zvrnemo kaj močnega in svet je takoj lepši in lažji. Meja med tem, da zamahnemo z roko in rečemo: »Ni važno,« in tem da se v stisko poglobimo in jo razrešimo, je tanka. »Lastnost« stiske je, da se nalaga. Stiska je kot hrček. Več kot nabere, bolj je srečna in boljše se počuti. Za razliko od nas, ki se počutimo čedalje slabše. Stiska se neopazno iz dneva v dan povečuje in čez nekaj mesecev ali let zasede celo naše telo. Naše telo je naš dom, naša hiša, stanovanje, naš grad. Ko pride stiska, ni več naš, ampak od strahov, preganjalcev, mučiteljev, zasmehovalcev, poniževalcev.

Ko zmanjka prostora, naenkrat hočejo ven. Nastopi tesnoba, ko hočejo še bolj ven, pride do paničnega napada. Ampak mi ne vemo, kaj se dogaja, kaj naj naredimo in avtomatski procesi naredijo točno obratno, kar bi bilo pametno in kar bi bilo treba. Stisnejo in obdržijo. »Kar je moje, je moje. Ne dam,« ker osebi manjka vrednosti, pozornosti, moči, ljubezni in avtomatsko, ne da bi hotela, noče izpustiti, kar ji škodi. V nezavednem tli: »Če boš spustila še to, ne boš ničesar imela.« Ne zaveda se strahu pred izgubo, slepo sledi avtomatskim procesom in stisne.

V našem telesu, naši hiši ali graščini je vse manj in manj prostora. Vsak dan prihajajo nove stiske in stiske se med samo v sobah že stiskajo. Mi čutimo bolečine v želodcu, črevo postane nemirno, menstruacije so boleče, srce je stisnjeni in prestrašeno. Začne močneje in neenakomerno utripati, poviša se krvni pritisk in pride do motenj ritma. V glavi je kaos, ki ga le še glavobol in migrena prekineta za nekaj ur ali dni, postanemo depresivni. Nadledvična žleza podivja, ker ji je dovolj vsega in vzame stvari v svoje roke. Zmešajo in premešajo se hormoni, na koži se pojavijo kožne spremembe, turi, akne, dermatitis, seboreja. »Spusti me že ven!« kričijo.

V našem telesu se naseli Lakotnik, ki obljublja: »Jej in se boš počutil dobro.« Oseba postane čustveni jedec. Naseli se »gospodična Anoreksija«. »Ne jej, da pokažeš, da zmoreš več od drugih. Imaš nadzor.« Pri fantih se pojavi »poveljnik«, ki prepoveduje hrano z grožnjo. Motnje hranjenja so posledica stiske. Imena so mi povedale osebe, s katerimi sem delala in večini jih je uspelo obvladati.

Pri socialni anksioznosti, fobijah, prisilnih mislih in prisilnih dejanjih (OKM) vlada strah. »Če greš ven, se bo zgodilo nekaj hudega.« Osebe se zapirajo med štiri stene in že odhod v trgovino po osnovne življenjske stvari jim predstavlja neopisno stisko. Nočejo družbe, bojijo se ljudi, bojijo se njihovih sodb in obsodb. »Če ne boš…« Misli se ne morejo znebiti.

To je le nekaj težav, kjer nezavedni avtomatski procesi niso v našo korist, ampak škodo. To so samodejne čustvene samomanipulacije. Zdravila odpravljajo posledice, vzrok odpravite z vѐdenjem, odločitvijo, znanjem, s katerim si pomagate vsak dan, da zamenjate neustrezne avtomatske procese, vztrajnostjo, odločenostjo …

več v FB skupini Čarobni odnos

Priporočam v branje

KO SMO V STISKI 2
NOČ IMA SVOJO MOČ
MOČ MISLI