Članki

Breme otroštva

Idealnega otroštva ni, je pa priporočljivo, da je optimalno. Če otrok odraste z dovolj zdravim jedrom, je v odrasli dobi sposoben trezne presoje, pozna svoja čustva in jih zna obvladovati. Vsakodnevni stres je sposoben odpraviti do te mere, da ohranja psihofizično kondicijo.

Z otrokom naj bi se ukvarjali starši in ne otrok s starši. Starši naj bi imeli čas za otroka, ko ga le ta potrebuje in ne otrok čas takrat, ko so starši na to pripravljeni. Starši naj bi prisluhnili otroku in ne otrok staršem. Starši naj bi otroku dali občutek varnosti, sprejetosti, zaželenosti, ljubezni … otrok ima pravico do varnega, stabilnega in ljubečega okolja. Starši so tisti, ki dajejo in otrok tisti, ki prejema, da bo kot odrasel lahko dal svojim otrokom.

Veliko otrok odrašča v neustreznem okolju. Če je v družini prisoten alkohol, droge, če se starša ne znata sporazumeti, če med njima ni več ljubezni … sta starša zaposlena drug z drugim in zmanjka časa, moči in zanimanja za otroka. Nasilje v družini in prepiri v otroku zbudijo strah in negotovost. Ko starša igrata svojo dramo, se otrok v teh vlogah ne znajde. Opazuje in ve, da nekaj ni v redu, ne ve pa kaj. Lahko se odloči, da bo rešitelj ali pa je v to porinjen proti svoji volji in se mora postaviti na eno stran. Enega starša mora braniti in reševati, drugega odrivati ali celo sovražiti. Lahko vzame odgovornost nase in se v njem ustvari prepričanje, da je on krivec in povzročitelj nastale situacije.

Družine s čustvenim manipulatorjem navzven izgledajo idealne. Družine, kjer bi si vsak želel živeti. Za zaprtimi vrati pa je precej drugače. (Pre)velika pričakovanja glede uspeha, izgleda, verbalni napadi o neustreznosti, zaničevanje, posmehovanje, vedno znova opominjane na pretekle napake, grožnje, izlivi ljubezni, jokanje, strogo določeni urniki … Neverbalna sporočila, ko se starši z otrokom ne pogovarjajo, ko nimajo časa zanj, ko mu ne povedo, da je dovolj dober, da ga imajo radi, da je na varnem, da je ustrezen.

In popolnoma obrnjena slika, kjer je otroku vse na razpolago, kjer starši živijo in dihajo zanj. Puščajo mu izbiro, kar je za otroka izredno težko. Odločitve so že za odrasle težke, kaj šele za otroka. Vse imaš, vse ti pripada, vse boš dobil. Tudi tu so pričakovanja velika. Težo nosi otrok. Hočem, da me imaš rad, da si hvaležen in da poskrbiš, da se bom počutil dobro, so nikoli izrečena besede. Če starši tega ne dobijo, kaznujejo s tišino, očitanjem nehvaležnosti, zaigrajo igro žrtve …

En otrok se skuša prilagoditi, skuša reševati in rešiti kar se da s svojo pridnostjo, ustrežljivostjo, prijaznostjo, prilagajanjem, ne izraža želja, nezavedno želi izginiti, postati neviden. Drugi lahko postane problematičen. »Le kaj je s tem otrokom. Samo še tega mi je treba.« Breme igre odraslih je za oba pretežko. Drama je manipulacija, ki ji otrok ni kos. V drami je samo črno belo. Zaničevanje in odrivanje in neskončna ljubezen. Drama je gugalnica, ko si na vrhu in v naslednjem trenutku na najnižji točki.

Oba odrasteta v zmedem občutku varnosti, sprejetosti, ljubezni in v odrasli dobi hočeta to dobiti od drugih. Prvi je zato lahko tarča čustvenih manipulatorjev. Ne ve, da je dovolj dober, da je v njem dovolj moči, da se za ljubezen ni treba truditi. Da je dovolj takšen kot je, kjer je ustrezen in vreden ljubezni. Upa, da ga bo nekdo rešil. Upa, da je nekje nekdo, ki bo nadomestil primanjkljaj otroštva. Zato je pretirano zaupljiv. Nezavedno rabi dramo, ker je to edino, kar pozna. Poznani so mu močni občutki zavrženosti in neskončne ljubezni, ki jo je bil kot otrok deležen v svetlih trenutkih odraščanja. Govori, da rabi in hoče iskren odnos, a ta ga ne zadovolji. Nič žmahtnega ni v takšnem odnosu, en sam dolgčas. Za ljubezen se je treba boriti in vsak poraz mu da novo upanje, da mu naslednjič uspe in ponovno zaužije tisto največjo energijo ljubezni. Ne ve, da brez drame ne more živeti, da je drama njegov smisel življenja. Zanikanje mu preprečuje uvid. Brez uvida ni spremembe. Zato ostaja nesrečen, hrepeni po tistem pravem in izbira napačno. Notranji konflikt je rešljiv z veliko dela, ker ga ustaljeni vzorci delovanja, avtomatski um, prazni prostorčki varnosti, moči in ljubezni, napačna prepričanja iz otroštva vedno znova in znova potegnejo nazaj.

Drugi otrok navadno ostane problematičen naprej. Nikomur ne zaupa. Nezavedno je prepričan, da le z manipulacijo lahko dobi to, kar rabi. In poišče nekoga, ki tudi rabi dramo. Tako se ponovno ujameta v nov krog drame, ko skupaj ne moreta biti, narazen pa tudi ne.

Na dveh mestih hkrati ne moremo biti. Na dve stvari hkrati ne moremo misliti. Na dveh frontah hkrati se ne moremo boriti. Preredko se starši odločimo za otroka, preredko se odločimo, da mu bomo prisluhnili, da bomo poskrbeli za njegove potrebe. Starševstvo je odgovornost in je naporno. Ni navodil, so le priporočila. Predelane rane preteklosti omogočajo, da se lahko posvetimo otroku, da prepoznamo dramo in vanjo ne vstopimo, da se ne ujamemo v mrežo manipulatorja in zato imamo čas, dovolj moči in ljubezni za otroka.

več v FB skupini Čarobni odnos 

Priporočam v branje

OTROK V MENI IN NOTRANJI OTROK