Članki

Rane preteklosti

Večina ljudi želi in hoče delati, se obnašati in odločati prav. Ta prav določajo prepričanja. Čustva ustvarijo in poganjajo prepričanja. Zato je prepričanja tako težko spremeniti. Za vsakim prepričanjem je čustvo, mi preprečuje, da bi ga razumsko lahko spremenili. Z razumom čustva ne spremenimo. Z razumom čustvo razložimo, da se čez čas lahko vsaj malo potolažimo in razbremenimo. Največkrat potlačimo. Rečemo: »Tega se nočem več spominjati, na to nočem več misliti.« In se ne spominjamo in ne mislimo, a v nezavednem, v podzavesti proces teče naprej, tli, je aktiven in pride na dan ob naslednjem sprožilcu. Odrasli smo, odgovorni, pametni, pridni, skrbni, marljivi, a se včasih počutimo kot šolarji, ki jih nekdo šola. Zgodi se, da čustveno preburno odreagiramo in zahtevamo, prosimo, postavljamo ultimate, si domišljamo, kaj drugi menijo o nas, kaj hočejo in pričakujejo, čutimo stisko in strah. Ko drugemu o tem potožimo, reče: »Saj to ni nič takega. Kaj se razburjaš? Kaj paničariš? Pretiravaš. Nehaj že zganjati dramo. Joj, kar naprej nekaj jamraš. Saj je vse v redu. Pomiri se.« In smo nerazumljeni, še bolj razkačeni, užaljeni, prestrašeni. Vzrok za našo burno reakcijo je v nas, vzrok za odgovore pa je v poslušalcu. V nas je »tisto« in »nekaj« kar je sprožilo reakcijo, v poslušalcu tega ni, zato nas ne razume. Če se poslušalec z nami strinja, nam pritrdi, po možnosti svoj del čustvene energije prenese na nas: »Ja, imaš prav, to je res grozno.« Počutimo se še slabše. Naše pripovedovanje je sprožilec, ki v poslušalcu aktivira čustvene energije v nezavednem, v podzavesti in odreagira enako burno, lahko tudi bolj burno kot mi.

Vsi, brez izjeme imamo v sebi takšne ali drugačne čustvene energije, ki v nezavednem, v podzavesti tlijo in pridejo ob sprožilcu na dan. To imenujem rane preteklosti. Ker smo obrnjeni navzven, se spopademo z okolico na način, ki se nam zdi primeren in smo ga ponotranjili. To pomeni, da proces avtomatsko steče. Avtomatsko se v trenutku razjezimo, avtomatsko smo užaljeni, avtomatsko se sprožijo miselni procesi, avtomatsko nastopi stiska …

Rane nastajajo od zgodnjega otroštva. Ljudje smo različni in različni smo od nastanka naprej. Med nosečnostjo so nekateri otroci živahnejši od drugih. Novorojenčki se med seboj razlikujejo po zahtevnosti, potrpežljivosti, potrebi po spanju, ješčosti … Starši smo skrbni, pa ga kljub temu ranimo. Prav rane pa tudi koristijo. Nemogoče je otroku vedno, vse in takoj ugoditi in tudi koristno ni. Včasih mora počakati, ne moremo ga imeti ves čas v naročju in takrat protestira. Hoče in zahteva pozornost in udobje. Nastane rana, ker čuti, da ni pomemben. Ko ga vzamemo v naročje, ga ljubkujemo, se z njim smejimo, to rano pozdravi. S ponavljanjem dobi izkušnjo odložitve zadovoljitve, ker je pomembna izkušnja. Sčasoma ponotranji, da je kljub čakanju še vedno pomemben, vreden, da je okolici mar zanj. Rane ni, zna pa v odraščanju narediti najprej neprijetne stvari (naloge, pospravljanje) in se šele potem igrati. Brez problema pospravi igrače in potem pogleda risanko. Kot odrasel bo najprej zaslužil in potem kupil in ne najprej kupil brez vedenja, kako bo odplačal.

Ko odrasla oseba zapusti prostor, otrok zajoče. Občuti strah, morda osamljenost. Ko se vrnemo, ga potolažimo, objamemo, povemo, da ga imamo radi, da je vse v redu, da je junak in korenjak, da ste ponosni nanjo, da je krasen, čudovit. Pocrkljamo ga in se z njim igramo do smeha. Rano pozdravi. Dobi izkušnjo, da če ljudje gredo od njega, je še vedno vse v redu. Osnovnošolska prijateljstva nastajajo in se razdirajo in če otroka spremljamo, ga razumemo, mu na njegovo starost primerno razložimo. Na ta način se bo odrasel lahko soočil z odhodi in ne bo imel neobvladljivega občutka zapuščenosti.

Navedla sem dva primera, ko frustracija pomaga k čustveni zrelosti. Čustveno dozorimo s frustracijo, naloga staršev pa je, da te rane frustracije znamo pozdraviti, nevralizirati oz. jo spremeniti v koristno čustvo ali občutek kot sta varnost, notranja moč, sposobnost, vrednost … Zato pa moramo biti najprej mi dovolj čustveno zreli in s predelanimi ranami. Zato velikokrat napišem, da če ne veste, zakaj bi se poglobili vase, naredite to zaradi svojih otrok. Vredno je in splača se in verjemite, ni denarja, ki bi lahko kupil srečo, ko spremljaš odraslega otroka, ki zmore življenje in njegove zahteve, sprejema pametne odločitve, ko zna stisniti in narediti, kar ni prijetno in uživati, ko je čas za to.

Problem nastane, če otrok nima ustreznega okolja. Čustvene manipulacije so neustrezno, toksično  okolje in lahko pripeljejo celo do duševne bolezni. Čustveni manipulator je lahko eden od staršev ali celo oba. Drama, ki se odvija v takšni družini, oba starša zaposli do te mere, da se ne posvetita dovolj otroku in njegovim potrebam, hkrati pa mu dan za dnem ustvarjata nove rane. Prepiri so na tedenskem meniju, tihi dnevi, obtoževanje, jokanje, pasivna agresija tudi. Otrok je razpet med staršema. Lahko vlečeta otroka vsak k sebi, govorita drug čez drugega, otrok lahko postane zaščitnik enega ali drugega, čustvena tolažba, lahko pride celo do zamenjave vlog in otrok postane na čustvenem področju starš in starš njegov otrok. Na prvem mestu so potrebe staršev namesto potrebe otroka. Drama, ki jo ustvarjata otroka spravljata v stisko. Starši so tisti, ki dajemo otroku občutek varnosti, tu varnosti ni. Odločati se mora, koga bo imel rad in koga ne, ker mu lahko eden od staršev zameri in ga prepričuje, da si drug njegove ljubezni ne zasluži. Postane lahko orožje v bitki med staršema. Posluša, kako je edini, ki ga še ima, da brez njega ne more, da je edini smisel njegovega življenja, kako mu pomeni vse na svetu, a otrok čuti, da njegove potrebe niso zadovoljene. Vse se vrti okoli staršev, okoli njega pa samo, če enemu od staršev to odgovarja. Starši lahko delijo svojo žalost, razočaranje, bolečino z njim. Vedno znova in znova ga zapuščajo in vedno znova in znova ga prepričujejo, kako je najpomembnejši in edini. Otrok odraste v zmedi in njegovo odraslo življenje je precej zmedeno.

Nekje v času odraščanja se naredi »preklop« in otrok lahko začne razvijati in izpopolnjuje tehniko manipulacije, ali prevzame odgovornost in krivdo nase. Ne ve, kaj je res in kaj ne, čemu naj verjame in čemu ne, hoče verjeti, da je dovolj dober, vreden in varen, a dvom je prevelik, ker nima osnove, nima prostorčka, zato se mora ves čas truditi in dobivati potrditve okolice, da mu to zagotavljajo. Brez aktivnega pristopa k razrešitvi notranjih ran odrasla oseba iz leta v leto tone psihično in fizično. Dobesedno samodestruktivna je, izbira okolje, partnerje (moški ali ženske, med spoloma ni razlike), ki z zlorabo nadaljujejo. To je edino kar pozna, to je edino, kar si zasluži, to je edino, v kar še verjame. Ne verjame ljudem, ki mislijo dobro, ki želijo pomagati, ne zaupa prijaznim in vzpodbudnim besedam. Verjame le v to, da si to zasluži in da se mora še bolj potruditi.

Na srečo večina ljudi iz neustreznih okolij odraščanja ostane nekje vmes. Malo se zavedajo odgovornosti in malo to odgovornost prelagajo na drugega. Dinamika v takšni družini ni dobra, ni pa tako škodljiva kot v zgornjem opisu.

Srečen mož ima srečno ženo in srečna žena ima srečnega moža. Skupaj imata srečne otroke. Samo tako to gre in besedo sreča lahko poljubno zamenjate.

Zdaj in tu nastopim jaz, ki vam povem, da se rane preteklosti da predelati. Ne samo malo, ampak toliko, kolikor je treba, da ne delajo več težav. Ostane spomin brez bolečine. Predelati se da osamljenost, krivdo, žalost, ukrotiti jezo, se znebiti potrebe po drami. Predelati se da izgubo ljubljene osebe, da ostane ljubezen in pomirjenost. Predelati se da spolne zlorabe, da ostane spomin brez krivde, bolečine, sramu. Predelati se da, da se ne zapletate več s čustvenim manipulatorjem, ampak odideta drug mimo drugega. Lahko zatrdim, da se na čustvene paodročju da predelati skoraj vse, čeprav mi trenutno ne pride na misel, kaj bi to skoraj lahko bilo. Ne gre hokus pokus, je proces z garanjem in včasih napornim soočenjem s seboj. Tu se moja pot konča in začne vaša. Odločite se prav.

več v FB skupini Čarobni odnos 

Priporočam v branje

ZAUPANJE
"TISTO"
STISKA