Članki

Poštenost, odkritost do sebe 2

Če bi bilo okolje drugačno, če bi bili prijazni z mano, če bi imel več denarja, če bi bil zdrav, če bi … ja, bi bilo marsikaj drugače. Na vse zakaj-e ne dobimo vedno odgovora. Če podjetje propade zaradi pohlepa lastnika in ostanete brez službe, ni vzrok v vašem nezavednem. Če se v vas zaleti neodgovoren opit voznik, ni vzrok v vašem nezavednem. Tudi za vse bolezni ni vzrok v nezavednem, ni vzrok v nas. Marsikdo se z mano zdaj ne bo strinjal in lahko trdi, da je to naša usoda, karma, izbira, lekcija … da se je duša premislila in zato zapustila svet. Ok, če je to tolažba, da lahko sprejmete in greste naprej, naj bo. Ne glede na to, v kakšni situaciji se znajdemo, pa je odvisno od nas, kako bomo živeli naprej. Vem, da je teorizirati lepo in lahko, sploh ko sediš na kavču, tolčeš po tipkovnici in si pameten, da se kar kadi. S polno ritjo je lahko srati. Ne zveni lepo, je pa res. Ko je težko, je težko, in včasih je edino, kar lahko naredimo, da najprej odpravimo strah, žalost, obup, nezaupanje, jezo … da bomo lažje živeli naprej.

Kako priti do stvari v nezavednem? Nezavedni del je namenjen temu, da preteklost ne buta ves čas na dan, ker bi se v tem primeru ukvarjali samo z njo. Nezavedno je podobno škatlam v kleti ali na podstrehi, kamor smo pred leti spravili neuporabne stvari in čez čas pozabili, da tam sploh so, in kaj v teh škatlah sploh je. Zgodi se nam celo to, da enako novo stvar kupimo, ker ne vemo, da jo že imamo nekje spravljeno ali se ne moremo spomniti, kje za vraga je. Če je teh škatel preveč, lahko zgrmijo na nas in nas poškodujejo. Pokopljejo nas pod sabo. Enako je s »stvarmi« v našem nezavednem. Do neke mere gre in nima smisla brskati po nečem, kar ne dela težav in nas ne ogroža. Ko je preveč, zgrmi nad nas. Ni nam jasno, ne vemo od kod, kaj se dogaja, zakaj se ne počutimo dobro, zakaj gre narobe, zakaj razpada, zakaj ne moremo naprej, zakaj odločitve niso prave, zakaj nam peša zdravje, zakaj, zakaj, zakaj …

Nezavedno povezuje »stvari« nezavedno. Primer: recimo, da si zlomimo nogo. Nič življenjsko ogrožujočega. Boli kot sto hudičev. Urgenca, slikanje, gips 2 tedna. Služba odpade, izleti odpadejo. Obvezno počivanje, da se kost čim prej zaceli. Slikca z urgence na FB, sledijo vprašanja, komentarji z ojoj in najboljšimi željami za čim hitrejše okrevanje. Priznajmo, paše. Pozornost paše. Noga boli, ampak pozornost paše. Nismo sami, nekomu je mar za nas, dogaja se. Doma so do nas pozorni. Delajo namesto nas, sprašujejo, s čim naj nam olajšajo stanje, če kaj rabimo, če naj nam kaj prinesejo, če … Nezavedno lahko to poveže s tem: »Če sem poškodovan, dobim tisto, česar zdrav ne. Pozornost, občutek pomembnosti, vrednosti.« V nezavednem poškodba pomeni nekaj dobrega, ker napolni naše prostorčke, ki so drugače morda prazni in prosimo ali težimo za pozornostjo. Želimo si zdravo nogo, a procesi v nezavednem zdravljenje upočasnjujejo. Kar nekaj se komplicira.

Če smo zavarovani za primer poškodbe, nas mimogrede prešine misel, da bo z vsakim dnem bolniške znesek višji. Misel odženemo: »Prvo je zdravje. Zdravje je največje bogastvo.« Ne dovolimo si, ker to razumsko ni naša vrednota. Celo preziramo tak način kalkulacije. Ker je denar povezan z varnostjo, se ta misel lahko poveže z občutkom varnosti. Misli nismo odgnali stran, ampak v nezavedno. Želimo si zdravo nogo, a procesi v nezavednem zdravljenje upočasnjujejo. Kar nekaj se komplicira.

Če imamo »naporno« službo, nas je zlom noge za nekaj časa rešil dela, ki nas morda spravlja v stisko, reši nas slabih odnosov, hkrati nismo mi krivi, ampak zlom noge. Tako se je pač zgodilo. Želimo si zdravo nogo, a procesi v nezavednem zdravljenje upočasnjujejo. Kar nekaj se komplicira.

Ali karkoli zgoraj opisanega velja zame, lahko ugotovim le, če si dovolim biti pošten oziroma odkrit s seboj. V trenutku lahko zanikam, ali pa se vprašam, ali mi je v tej situaciji karkoli všeč? Če je res, nas prešine zelo nežen, skoraj nezaznaven občutek potrditve, ki ga v naslednjem trenutku povozi um z močnim občutkom zanikanja. Znotraj nas se odvija boj med sliko, ki jo želimo imeti o sebi: »Jaz že nisem tak,« in »Sranje, a je to res? O moj bog, a tako plehek sem, tako manipulatorski, tako preračunljiv?« To je morda del nas, ki ga nočemo – temen del nas. Ozavestite in sprejmite ga. »Ja, tudi to sem jaz,« in to si dovolim. Človeško je, pozornost paše in naj bodo pozorni do nas, denar pride prav in če že leta plačujete, pa naj plača še zavarovalnica nekaj, tudi odklop od službe paše. Ljudje smo in ne božanstvo. Ampak vedeli boste, zakaj se morda komplicira in če boste imeli tega dovolj, boste spremenili. Poglobili se boste vase, poiskali čustvo, ki je vezano na željo, prepričanje, ga nevtralizirali in precej hitro boste na nogah. Bolj kot BEAM metodo obvladate, hitreje in lažje vam bo šlo.

več v FB skupini Čarobni odnos 

Priporočam v branje

POŠTENOST, ODKRITOST DO SEBE 
POŠTENOST, ODKRITOST DO SEBE 3