Članki

Poštenost, odkritost do sebe

Poštenost ali odkritost, kakorkoli lahko imenujemo, do sebe je soočenje s svojo temno platjo. Soočenje s tem, česar ne priznamo sebi, kaj šele drugim, soočenje z občutki, ki jih mi in družba bolj ali manj obsoja, priznanjem, da smo k določeni situaciji precej pripomogli tudi sami, a čeprav v dobri veri, da delamo prav, zavedati se, da marsikaj delamo in da na koncu zahtevamo plačilo, prevzeti odgovornost za slabe odnose, dejanja … Do sem vse lepo in prav in marsikdo je sposoben sebi priznati in si tudi odpustiti, da je včasih jezen, užaljen, posesiven, ljubosumen, škodoželjen, hudoben, privoščljiv, zajedljiv, pasivno – agresiven, zavisten … »Jaz sem ljubezen.« Nihče ni samo ljubezen, vprašanje je le, ali si to priznamo. Človek je sposoben ubiti otroka, drugega človeka. To je v nas, pa če si to priznamo ali ne.

Notranji mehanizmi poskrbijo, da vse to čim manj jasno zaznamo, ker lahko povzročijo nemir in občutek krivde in končno, največkrat tega ne znamo odpraviti. Zato vzrok hočemo najti zunaj nas – krivdo pripišemo drugim, družbi in službi. »Če ti ne bi bil/a tak/a … Če bi bilo drugače … Če …« Ti če-ji onemogočajo pogled vase, onemogočajo odkritost s samim sabo. Premlevamo tako dolgo, da se prepričamo, da ne moremo ničesar storiti ali spremeniti, ker okoliščine tega ne dovoljujejo. »Stanje je takšno, kakršno je in pri tem ne morem nič.« S tem se zadovoljimo, ni nam dobro, nikakor ne, smo pa uspeli odvrniti pozornost od sebe. Nočemo se ukvarjati s seboj. Pri tem precej pomagata ego in um, ki zaključita tako, da vse skupaj izgleda precej drugače, kot bi opisal nevtralni opazovalec. Obenem pa potisneta v nezavedno. Ne da bi vedeli, ne da bi hoteli imamo nov kamen v nahrbtniku. Ali pa krščansko, naš križ je še težji.

Samozavest lahko nabildamo z afirmacijami in samogovori. Prepričamo se, da smo najboljši, najbolj pametni, najbolj dobri, naj … ker se morda nočemo soočiti s svojo slabo samopodobo, dvomom vase, krivdo, nezadostnostjo, manjvrednostjo, priznanjem, da se včasih motimo … S tem nočemo imeti opravka, zato bežimo, tlačimo, se prepričujemo, iščemo potrditve v okolici … Dlje časa, ko takšno stanje traja, manj jasna so ta čustva in občutki. Nastane notranji konflikt, zato rečemo: »Ne vem, kaj se z mano dogaja. Ne vem, kaj mi je. Ne počutim se dobro. Nekaj je z mani narobe. Včasih mislim, da se mi kar odpeljalo.« Narcizem in MOM sta posledici notranjega odklopa od teh čustev. Potlačitev je tako močna, da jih jasno ne zaznajo, ostane le notranji konflikt, ki se kaže v njihovem nepredvidljivem in nelogičnem razmišljanju in delovanju. Ta proces je samoohranitveni, avtomatski in nanj z voljo ne moremo vplivati.

Zgodi se, da nekaj zatrjujejo in se prepričujemo, čutimo pa drugače. Včasih smo prisiljeni ali se prisilimo nekaj priznati ali prepričati, čeprav v sebi čutimo drugače.

Pogosto je odnos opisan črno-belo. »Jaz sem se trudil, vlagal, trpel in potrpel, on/a pa tega ni delal/a, ampak je bil/a …« Nočemo priznati, da smo to osebo hoteli v svojem življenju, včasih tudi za vsako ceno. Mi smo tisti, ki smo se odločili, da bomo upali, mi smo tisti, ki smo spregledali rdeče luči, jaz sem tisti, ki se je odločil trpeti in potrpeti, jaz sem tisti, ki sem morda odvisen od odnosa, jaz sem tisti, ki mi je bilo marsikaj drugega bolj pomembno kot ta oseba, tudi jaz sem bil ciničen, zajedljiv, kratkobeseden, pokroviteljski, nesramen, ki sem včasih kaj podtaknil, da sva se lahko spet skregala … jaz sem vztrajal v vlogi žrtve, da bi uvidel, ker mi je drama ustrezala, me delala živega, ker sprava je bila fantastična. Tisti občutek olajšanja in zlitja v eno. Tudi jaz sem nalagal krivdo, vztrajal pri svojih prepričanjih.« Če to že priznamo, pa si vsaj mislimo: »Še danes mislim, da sem JAZ imel prav in pravilno ravnal, ON/A pa ne.« Cak in smo nazaj. Priznam in hkrati zanikam. Priznamo v glavi, čutimo drugače. Zato je naslednji odnos podoben. »Kaj je narobe z moškimi/ženskami?« se nemočno sprašujemo.

»Prebolel/a sem jo/ga.«

»Aha, bova pogledala/pogledali.«

»Lahko, brez skrbi, da sem ga.«

V procesu rečem: »Ali si lahko predstavljate, da te osebe ne boste videli nikoli več v življenju?« V 90% pride do silovite reakcije občutka izgube, bolečine, osamljenosti, žalosti … Ni predelano, potlačeno je. Ko predelava, se ob ponovitvi stavka ne zgodi nič. Nobenega silovitega čustva in takrat speljeva hvaležnost, da je ta oseba bila v njegovem/njenem življenju do konca. Pride do pomiritve. Notranji konflikt je razrešen. To je ta razlika med kar mi mislimo in kar mi čutimo. Kar predelamo ali kar potlačimo in zanikamo.

Do sem z nekaj dela lahko predelamo sami, če si le vzamemo čas, če smo si pomembni in če želimo lažje živeti. Kako pa priti do stvari v nezavednem?

več v FB skupini Čarobni odnos 

Priporočam v branje

POŠTENOST, ODKRITOST DO SEBE 2
POŠTENOST, ODKRITOST DO SEBE 3