Članki

Jeza

Jeza je zelo močna čustvena energija. Če potek skušamo opisati, navadno rečemo, da jeza v nas kipi. Zaznamo jo v obliki razburjenosti. Več kot je te energije, hujša je razburjenost. Povozi lahko vsa ostala čustva in razum in lahko naredimo stvari, ki jih pozneje obžalujemo. Energija jeze se hoče sprostiti na vsak način, od nas pa je odvisno, ali jo bomo sprostili na ustrezen ali neustrezen način. Neustrezne načine vsi poznamo, ne prinesejo rešitve, ustvarjajo le rane, kvarijo odnose in po izbruhu popravljamo kar se popraviti da zaradi besed, odločitev in dejanj storjenih v afektu.

Z izrazom »jeza« poimenujemo določeno frekvenco energije, ki se je v nas nabrala. Več kot je te energije, bolj smo jezni in razdiralni. Če jo odpravljamo na neustrezen način, navadno ranimo druge ljudi. Druga oseba se brani na enak ali podoben način in rani nas. Tako je krog sklenjen, nastanejo nove rane, že obstoječe se poglobijo, okrepijo se čustveni naboji, ki čakajo, da se bodo ob prvi priložnosti lahko sprostili. Zato slišimo: »Pojdi stran, da te ne vidim,« kar pomeni, ker se ne bom mogel več zadržat. Teh energetskih nabojev je včasih tako veliko, da se ljudje razburijo že ob misli na določeno osebo ali dogodek. Neustrezna reakcija je, da zaradi nastalih ran v nas, želimo enake ali še hujše rane povzročiti drugi osebi. »Če boli mene, naj boli tudi tebe.« Večina teh procesov je nezavedna, osredotočeni smo na površinska sporočila in ne na to, kaj se v nas pravzaprav dogaja. Če je oseba, ki nas je ranila, močnejša ali vplivnejša od nas, si ne upamo udariti nazaj in zato preusmerimo jezo v maščevanje. Maščevanje je odlog sprostitve jeze. Jeza je še vedno v nas, stečejo aktivni miselni procesi, načrti, kako vrniti udarec določeni osebi. Tudi če do samega dejanja ne pride, pa se želja po maščevanju znova in znova aktivira. Bolečina, občutek razvrednotenja, ponižanja, nemoči … vse se sčasoma preplete, premeša. Želimo zadoščenje, zob za zob, glavo za glavo, jeze je več in ne manj, razdiralna je, čez dan misli begajo in načrtujejo, težko zaspite, ponoči se premetavate, utrujeni se zbudite, tolerančni prag vam pade. Občutljivejši greste v svet in tako imate več možnosti, da vas ljudje ranijo nehote, nevede, brez slabega namena. A vi tako čutite in vaši občutki so pravi in pravico imate do njih, le ozavestite jih in predelajte.

Priznajte si, da ste jezni. Priznajte si, da se želite maščevati. Potem se vprašajte, kdo si to želi. Vaše srce ali vaš ego? Vprašajte se, ali je vredno. Ali je vredno, da ste pod stresom, da adrenalin teče v potokih po vašem telesu, da ne spite, da ste razdražljivi, da porabite ogromno življenjske energije, da kažete svetu vesel obraz in neprizadetost? Ali je vredno nekomu, ki vas je prizadel še vedno podarjati ure svojega življenja, ko vam misli kujejo maščevanje? Ali je vredno, da ne spite, da ste utrujeni, razdražljivi, da ste do ljudi, ki vas imajo radi, zadirčni, neprijazni … Ali je res vredno? Ali mislite, da boste z maščevanjem potolaženi, da boste z maščevanjem pokazali svojo vrednost, da boste dobili priznanje?

Poglejmo drugače. Nekdo vas rani. Boli, ponižani ste, razvrednoteni, osramočeni … Vse skupaj je trajalo nekaj trenutkov. In potem podoživljate to še ure in dneve in tedne in leta. Um ne loči med resničnostjo in domišljijo. Kar se dogaja v vaši glavi in v vašem telesu um sprejema, kot da se dogaja v resničnem življenju. Mislite na nekaj veselega in se boste smejali, mislite na nekaj žalostnega in boste jokali. Nekdo vas je ranil, ni prav, ampak kolikokrat se potem z obnovo spomina, načrtovanjem maščevanja ranili sami sebe? Zdaj, ko niste ranjeni se vprašajte. Logika. Kaj ima večji smisel, se maščevati ali pozdraviti rane in se potolažiti? Kaj je za vas bolj dragoceno, kaj vam je bolj pomembno, kaj je koristneje za vas?

En ustrezen način sproščanje jeze je aktivna dejavnost. Nacepite drva, po hitrem postopku prekopljete vrt, počistite itak čisto stanovanje, greste teči, hoditi, tolčete po blazinah, predihate … Ko ste sami, se lahko izkričite, preklinjate, bentite tako dolgo, da vam zmanjka moči. Bolj ko se boste fizično utrudili, hitreje se boste energije jeze znebili.

Kaj pa, ko ste v položaju, kjer si nič od tega ne morete privoščiti; ko ste v družbi ali službi obkroženi z ljudmi, ko imate nacepljenih drv za pet naslednjih zim, smola, če morate za ogrevanje samo obrniti gumb na radiatorju, če vam zdravstveno stanje preprečuje fizično aktivnost, če nimate prostora, kjer bi lahko bili sami in vas nihče ne bi slišal?

Obrnite se vase, odpotujte po sebi in poiščite to jezno osebo v sebi. Morda jo vidite, morda se vam bo samo zdelo, da ste jo našli in to je dovolj. Stopite do te jezne osebe in ji povejte, da je upravičeno jezna, da ima prav, da ni nič narobe, če je jezna, le da mora to jezo izraziti na pravilen način. Povejte ji, da lahko kriči, preklinja, brca, cepeta, pljuva, karkoli si želi. Dajte ji krožnike in naj jih zmeče v steno. Krožniki naj bodo veliki, dragi in po možnosti polni paradižnikove omake, da bo na steni res videti pravi rezultat, razbija lahko kozarce, z macolo toče po avtu, steni, karkoli samo da odleže. Sprostite um in dajte si duška, vse je mogoče. Uporabite domišljijo.

Lahko v mislih teče v hrib, recimo na Triglav, hitro, da se utrudi. Če boste to vizualizirali, boste čutili utrujenost, tako močni so ti procesi. Po določenem času boste videli, da ne morete več teči, čeprav se vse dogaja v vaši notranjosti.

Čez nekaj časa boste začutili, da jeze skoraj ni več. Ali da je jeze tako malo, da se vam ne da več ukvarjati z njo. Takrat objemite to osebo, je vaš jezni notranji otrok v odrasli obliki, povejte ji, da jo imate radi, da je dobra, da ste ponosni nanjo, da ni kriva in da jo boste odpeljali na najlepši del svojega telesa, na področje srca. Odpeljite jo na travnik, na travniku ste zdaj vi, ta nekdaj jezna oseba in notranji otrok od prej. Ta oseba in notranji otrok od prej se primeta za roke, objameta in združita v eno, ker imamo eno energijo duše in enega notranjega otroka različne starosti. Ponovno ji povejte vse, kar si želi slišati; da je na varnem, na toplem, da je dobra, vredna, ustrezna, da vam je pomembna, da jo imate radi, da ni kriva, da je čudež življenja in da svet brez nje ne bi bil popoln. Tu naj se spočije, naj se nauči biti ponovno brezskrbna, naj bo srečna in uživa v družbi angela ali živali, ki jih ima na travniku … Potem vdihnite in izdihnite, pojdite v prsni koš in z vdihom in izdihom odprite oči. Ocenite, kako se počutite. Vajo lahko ponovite kolikorkrat želite.

Nekateri ljudje jeze ne občutijo. Vprašajte se, ali jeze nikoli ne občutite ali se to zgodi zelo redko. Če ste osebnostno zelo zgrajeni, če imate dobro samopodobo, če dogodkov ne jemljete osebno, potem precej redko pridete v situacijo, kjer bi se energija jeze sploh pojavila v veliki količini, v količini, kjer jeza obvladuje vas in ne vi njo, kjer jeza določa način življenja in ne vi. Pobrskajte po spominu in poskušajte oceniti količino jeze, ki ste jo takrat občutili. Videli boste, da je ocena pod 5 (1najmanj - 10 največ) zato tak dogodek ni pustil ran in poškodb, ob takšni količini jeze ste zadevo uspešno in hitro uredili, ker vam je jeza dala zagon in moč.

Morda pa jeze ne čutite zaradi prepričanj, ki ste jih dobili v preteklosti. Napisali ste, da je jeza prepovedano čustvo, neprimerno, obsojanja vredno. V take primeru energijo jeze čutimo kot žalost, užaljenost, čustveno prizadetost, zaničevanje, pojavi se želja po maščevanju … Jeza je zamaskirana. Ko odstranjujete zamaskirane občutke, je rezultat pičel, počasi gre, težko gre. Hodimo kot mačke okrog vrele kaše in bojimo dotakniti resničnega vzroka. Ko z ljudmi individualno delam, se začno izmikati, zanikajo, iščejo izgovore … tako močna so nezavedna prepričanja. Kako si torej lahko pomagate?

Uporabite razum in si povejte, da boste o tej možnosti samo premislili. Začutite varnost, pojdite do srca in mu povejte, da je vse v redu, da ga imate radi, da naj bo brezskrbno in srečno. Pojdite do notranjega otroka na travniku in mu povejte vse, kar želi slišati. Pojdite v prsni koš in poiščite osebo, ki si želi biti jezna, ali osebo, ki želi samo izkusiti, kako je biti jezna. Dovolite in vzpodbudite jo, da poskusi, da zato ne bo slaba, da itak nihče ne bo izvedel … Uporabite besede, ki vam pridejo na misel, spontano, sproščeno, ne iščite na silo. Potem dovolite tej osebi, da izrazi jezo. Vzpodbujajte jo, na koncu jo objemite, peljite na travnik in peljite znan postopek do konca.

Če najdete osebo, ki je žalostna, prizadeta, jo potolažite in jo enako kot zgoraj opisano spodbudite in speljite postopek. Tako kot ljudje nismo enaki, tako je drugačno tudi naše notranje doživljanje. Moji predlogi in postopki so samo usmeritev, delajte lahkotno in brez ocenjevanja ali ste naredili dovolj dobro. Vse kar naredite je dovolj dobro. Noben individualen tretma, ki jih delam, ni enak prejšnjemu. Ljudje me pogosto vprašajo, kaj bova danes delali in moj najpogostejši odgovor je, da bova še videli. Prepustite se, sledite in samo pomagajte, da proces čim lahkotneje steče, čeprav to ne pomeni, da je lahko.

Jeza pa je tudi zelo koristno čustvo. Užaljenost, žalost, prizadetost vam moč jemljejo, prestavijo vas v vlogo »ubogi jaz«, pa če to hočete ali ne. Jeza vam da moč. Jeza do 5 vam da zagon, da si rečete: »O ne, tako ne gre več naprej. Zdaj bom nekaj naredil.« Začnete iskati rešitev, pomaga odločenosti, da speljete. Jeza podreza ego, da lahko rečete: »O ne, zdaj je pa dovolj.« Z jezo do 5 ste še vedno dovolj umirjeni, da lahko tehtno premislite in rečete NE in se tega brez slabih občutkov krivde tudi držite. Jeza do 5 vas požene naprej, dobite ideje, zamisli, greste v akcijo, ljudem na pravilen način sporočite spremembe, ne zanihate iz ene skrajnosti v drugo, kar se navadno zgodi, ko je jeze preveč.

Dovolite si biti jezni. Nato višek jeze odstranite in ukrepajte, ko čutite, da je jeze dovolj kot gorivo, da stvari speljete. Začnite se opazovati pri malenkostih. Ne čakajte velikih in težkih situacij. Vprašajte se, kaj vse vas je danes, včeraj razjezilo, nad čem ste se hudovali, kaj vam ni bilo všeč … Vprašajte se, kako ste se ob tem počutili, kdaj ste se že tako počutili. Sprašujte se in dobili boste odgovor. Na ta način se spoznavate, vse bolj in bolj vam bo jasno, kaj vam resnično dela težave, šli boste vse bolj v globine samospoznavanja. Splača se, verjemite.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

KO SMO V STISKI
KOLIKO?
POŠTENOST, ODKRITOST DO SEBE