Članki

Zakaj se tako obnaša do mene?

»Zakaj se tako obnaša do mene?« je vprašanje, ki smo si ga že vsi zastavili. Pravilnejše vprašanje je: »Zakaj to dovoljujem?«

Že v preteklih objavah sem pisala o tem, da ljudi ne moremo spreminjati. Spremenijo se lahko le sami, ko si to želijo. Pri osebah z osebnostno motnjo je problem, ker imajo ti ljudje prepričanje, da imajo prav, ne prevzemajo odgovornosti, nalagajo krivdo drugim in jih na ta način sesujejo do te mere, da jih obvladujejo. To je igra. Ampak za igro morata biti vedno dva.

Med odraščanjem ljudje oblikujemo svojo osebnost. Rodimo se z določenimi dispozicijami, zato so nekateri otroci zahtevnejši in nekateri neproblematični. A že ta opis je napačen. Kaj je priden otrok? Priden otrok je ubogljiv otrok. Tako je splošno razširjeno mnenje. Ampak pridnost otroku ne koristi vedno. Ko priden otrok odraste, se vedno znova prilagaja drugim ljudem, ker je bil v otroštvu nagrajen za pridnost. Tak otrok v odraščanju potrebuje vzpodbudo, da izrazi svoje mnenje, da pove svoje želje, da je kdaj tudi upre in zato ni kaznovan ali mu ni sporočeno, da ni ustrezen.  Zahtevnejšim otrokom je treba postaviti meje. Mejo postavimo z jasnimi navodili in ne s prikrito manipulacijo ali dvojnimi sporočili. Navodil za vzgojo ni, so le smernice. Bolj ko boste poznali sebe, bolj ko boste vedeli, kaj otrokovo obnašanje sproža v vas, bolj ko se boste zavedali, da je otrokovo obnašanje tudi posledica vaših odločitev, več možnosti ima vaš otrok, da odraste v zrelega človeka.

Otroka lahko zlomite ali ga zanemarite. Zlomljeni otroci zrastejo v osebe z osebnostno motnjo ali nevrotike. Beseda nevrotik se uradno ne uporablja več, si bom pa vseeno dovolila, da lahko lažje pojasnim. Ljudje z osebnostno motnjo iščejo vzrok v okolici, nevrotiki ga iščejo v sebi. Prvi niso nikoli krivi, drugi so krivi že zato, ker dihajo. Prvi z grobostjo, z nalaganjem krivde, obračanjem besed, jamranjem, žrtvijo, čustvenim izsiljevanjem, agresivnostjo, nemoralnostjo, dramatičnostjo, egocentričnostjo, ljubosumnostjo … hočejo ukrotiti drugega. In drugi je največkrat nevrotik, ki se ne upa upreti, ker je pretirano sočuten, razumen, ker ima slabo mnenje o sebi in se boji, da bo potem še slabši in ker rabi nekoga, ki mu lahko da občutek, da je dovolj dober. Najustreznejša za to je oseba z osebnostno motnjo, ker se je pri tej osebi treba močno potruditi, zato je tudi nagrada večja. A nagrade ni, ker ta oseba nima prostorčka v sebi, kamor bi to nagrado spravila in je takoj usmerjena v nov cilj, novo nagrado.

Otrok je lahko v otroštvu tudi zanemarjen. Vsakokrat, ko so vam vaša čustva pomembnejša od otroka, otroka zanemarjate. V knjigi Čarobni odnos, je precej napisano na to temo, tu samo nekaj stavkov. Če ste vi prestrašeni, boste ta strah prenesli na otroka in v sebi ne bo imel občutka moči. Tako pride do socialne fobije, OKM, hipohondrije … Kmalu bo čas spričeval. Ponosni boste zaradi dobrih ocen, ampak ali vaš otrok ve, da ste enako ponosni naj tudi, če bi bile ocene slabše? Ali bi bili enako ponosni? Ali so ocene res tisto, ki določajo, ali bo otrok zrasel v zdravo, zrelo osebo? Vprašajte se, poiščite odgovor.

Oboji pa so bili kot otroci zlomljeni in zanemarjeni. V adolescenci se naredi »preklop« v osebo z osebnostno motnjo ali nevrotika. Oboje je obrambni mehanizem. Prvi ne dovoli, da bi ga še kdo zlomil, drugi obupno išče potrdite, da si zasluži živeti.

Odgovori so v vas. Ne bojte se jih. Potolažite osebe v sebi, ki jih najdete. Znate in zmorete. Poiščite vse zlomljene in zanemarjene otroke v sebi, združite jih, peljite na travnik in jim povejte vse, kar si želijo slišati. Znate in zmorete. Na ta način bo vaša preteklost manj vplivala na vaše otroke. Dovolj je, da smo dovolj dobri starši. Malo pa se moramo včasih za to tudi potruditi.

več v FB skupini Čarobni odnos