Članki

Spoznavanje sebe

Ko začnemo spoznavati sebe, slej ko prej pridemo do točke, ko se nam ustavi. Zdi se nam, da delamo vse, kar je treba, a še vedno življenje ne steče tako, kot si želimo ali si predstavljamo, da bi moralo biti. Težave so različne, vzrok, da je temu tako, pa je isti. V našem nezavednem so točke, ki se odzovejo na sprožilce. Ob tem imamo dve možnosti – avtomatsko ravnamo kot smo navajeni ali pa sprožilce – trigerje izkoristimo, da ta del končno predelamo. Teoretično to izgleda enostavno, v praksi pa prepričanja, ego, avtomatske reakcije, neznanje in pomanjkanje časa povozijo naše želje in odločitve po spremembi.

Ljudje iščemo krajše, enostavnejše in lažje poti. Ne da se nam, nimamo časa in za to je škoda denarja. Ena od lažjih stvari, ki jih lahko naredimo je, da smo hvaležni. O tem veliko piše in hvaležnost veliko prispeva k našem ravnovesju. S hvaležnostjo povečamo občutek varnosti. Ozavestimo, da stvari, ki jih imamo za samoumevne, to niso. Molimo, izgovarjamo afirmacije, prosimo boga, angele, vesolje in pomaga. Dobimo občutek varnosti. Nekaj ali nekdo bo za nas poskrbel. Meditiramo in s tem ustavimo tok misli, razbremenimo se pritiska, stresa in življenjska energija lažje steče in kroži. S tem dobimo občutek moči. Iščemo srčke v kavi in na nebu, pobiramo peresa, iščemo znake in sporočila – ja, ne skrbi, vse bo v redu. Polajkamo, delimo in napišemo vse, kar nekdo zahteva, ker nam bo poslal energijo, ker bomo s tem sprejeli ljubezen, srečo, zdravje, obilje … ker ne zaupamo sebi in življenju. Odločimo se, da bomo dobre volje, da bomo nasmejano, srečni, ne glede na vse. Pri večini se tu zaključi. Vsi ti rituali nam pomagajo, da vzdržujemo stanje, da še zmoremo. Hkrati pa nam škodijo. Na zemlji ima vse dve plati. Dobro in slabo. Edini izjemi sta ljubezen in sovraštvo. Ljubezen vsebuje samo dobro in sovraštvo vsebuje samo slabo.

Hvaležnost naredi več škode kot koristi takrat, ko sebe prisilimo v to, da smo hvaležni, čeprav tega ne čutimo. Do sebe nismo čuteči ali ljubeči, ampak se obnašamo kot najhujši diktator. Bodi hvaležen!

Kaj pravzaprav takrat čutimo? Jezo in/ali užaljenost, ker niso upoštevane naše potrebe, predlogi, želje, hrepenenja – če gremo še globlje, mi nismo upoštevani, nas ne upoštevajo, mene ne upoštevajo. Če me ne upoštevajo, pomeni, da nisem pomemben. Če nisem pomemben, nisem vreden. Če nisem vreden, jim je zame vseeno. Pridemo do ohranitvenega pranagona ogroženosti, ki ga razumsko ne moremo nevtralizirati, ker nam je jasno, da temu ni tako, odzivamo pa se lahko popolnoma neracionalno, ker je ta nagon močnejše od razuma. Če bi lahko pogledali svojo notranjost, bi videli, da vse kriči od strahu in groze. Zato pravim, da postanite pomembni sami sebi, ali pa čuječi, ali pa uporabite katerikoli drug izraz in v takem stanju ne zahtevajte od sebe hvaležnosti. Hvaležni smo lahko, ko hvaležnost čutimo globoko v sebi, ko čutimo ganjenost do solz. To je tista zdravilna hvaležnost, prej pa je posilstvo in nasilje nad sabo. In zdaj smo spet tam. Lahko berete in se ne bo nič spremenilo, lahko pa naredite in se bo spremenilo. V sebi lahko poiščete osebo, ki se počuti ogroženo. Lahko je nekje stisnjena zaradi strahu, morda kriči od groze. Potegnite jo na travnik in ji zagotovite, da je na varnem. Bolj ko metodo obvladate, lažje in hitreje bo šlo. Naslednjič bo dovolj, če boste v kratkih sekundah samo povedali: »Na varnem si.« Počutje vam pove, ali je treba ponoviti in kako uspešno ste to naredili. Ja, na varnem ste, vse je v redu, nikogar ne rabite, da vas reši, na varnem si, na varnem sem. Bolj preprosto kot tako ne gre. Ampak odvisno je od vas, ne od mene.

 »Bodi hvaležen, da je odšel/odšla.« Vas pa duši in boli. Če ste v odnos vlagali, se morda se počutite izigrani, zavrženi, nevredni. Žalostni ste, obupani ali jezni. Ne, ne bodite hvaležni. Najmanj, kar tokrat rabite, je diktator, ki zahteva, da zanikate sebe, svoje občutke, da jih potlačite. S tem potlačite sebe. Poglejte vase in videli boste žalost, jezo, nejevero, osuplost. Poglejte globje in videli boste osamljenost in nevrednost. Poiščite to osebo, potegnite jo na travnik in ji povejte, da ni sama, da boste poskrbeli zanjo, da bo vse dobro in da je vredna, pomembna in dovolj dobra. Če čutite, da vam je odleglo, ponavljajte in ponavljajte. S tem celite rane, drugače se to lahko spremeni v strah pred razmerjem ali pa se boste v naslednjem razmerju še bolj oklenili ravno nekoga, ki vam tega zagotovila, varnosti in pripadnosti ne more in ne zna dati. Dajte najprej sebi, da boste lahko dobili od drugih. Bolj preprosto kot tako ne gre. Ampak odvisno je od vas, ne od mene.

Kako biti hvaležen, ko se zgodi nekaj res hudega? Kako biti hvaležen, ko umre oseba, ki bi po naše še morala živeti? Kako biti hvaležen, ko izgubimo službo in ne vemo, kako bomo preživeli? Kako biti hvaležen, ko zbolim za morda smrtonosno boleznijo? Hvaležnost ni selektivna. In biti na silo hvaležen ni prav. Šele ko odstranimo žalost, strahove, grozo, obupanost … lahko sprejmemo. Sprejetost ni vdanost v obup, ampak sprememba, ki jo naredimo v prepričanjih, mišljenju, delovanju, čutenju. »Ne razumem, a sprejmem,« je stavek, ki vam pomaga naprej. Kratkoročen cilj naj bo notranji mir, ravnovesje, harmonija, da lahko sprejmete prave odločitve. In šele čez čas lahko vidimo, kako smo se spremenili, kako se je spremenilo naše življenje, kako smo v hudem in težkem našli nekaj dobrega.

Hvaležnost ima veliko moč. To visoko frekvenco energije pa lahko izkoristite šele takrat, ko predelate zgoraj napisano. Preplavi vas poseben občutek, kot da se je svet in čas ustavil, kot da vas je objel bog. In ja, za to ste resnično lahko globoko hvaležni.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

SPOZNAVANJE SEBE 2
BESEDE, BESEDE, BESEDE
OTROK V MENI IN NOTRANJI OTROK