Članki

Kaj delaš?

Predstavljajte si, da ste se pred dvajsetimi in več leti vselili v lepo, čisto, prijetno hišo. Uživali ste v njej, bila je svetla, sveža, sončna, topla, prijetna... In zdaj si predstavljajte, da ste v dvajsetih letih pospravili nekaj stvari, ob katere ste se vsak dan spotikali tako, da ste jih nametali v neko sobo. Ko se res ni več dalo, ste na hitro nekaj stvari vrgli čez okno na sosedov vrt (in s tem sprožili strašen prepir). Živite v hiši, kamor ste stvari samo prinašali, skoraj ničesar pa odnesli. Z leti se je tega nabralo toliko, da se iz prostora v prostor le stežka premikate, ker plezate čez pohištvo, časopise, prazne steklenice, razmetane obleke, nakopičene smeti... Grozljivo kajne, da komu sploh pride na misel, da bi tako živel in tako malo vložil v bivalni prostor in lastno udobnost življenja.

Ampak ta lepa, svetla, sončna hiša je vaše telo ob rojstvu. Dojenčki so prijetno mehki, lepo dišijo in nas navdajajo z mirom (če seveda niso lačni, pokakani ali zaspani :)). Ko odraščajo, so včasih nekaj trenutkov sami in takrat glasno protestirajo, ko so še večji, jim povemo, da fantki ne jočejo, ko se na igrišču igrajo, jih vrstniki včasih odrinejo... vse to je del odraščanja in vse to se shrani kot spomin. Zavedni ali nezavedni. Vsak spomin ima svojo frekvenco energije, zato so nekateri spomini boleči, ob drugih se lahko smejimo. Včasih je odraščanje bolj naporno. Otroci ostajajo sami brez razlage ali premajni, da bi lahko razumeli. Počutijo se le osamljeni in prestrašeni. Priče so prepirom med staršema, kjer spet ne razumejo, počutijo se le krivi, ogroženi, odrasle osebe jih odrivajo, govorijo, da so neumni, štorasti, da iz njih nikoli nič ne bo, da jih je otrok razočaral, da je nehvaležen... in še in še in še... Osnovna šola in krutost sošolcev, nesprejetost v skupino, norčevanje zaradi drugačnosti, debelosti, revščine, staršev... Mladostništvo, kjer se že lahko kažejo težnje po pripadnosti, samotarstvu, samokaznovanju... do odrasle dobe, kjer nekateri z izobrazbo dokazujejo, da so dobri, da so vredni, kjer nekateri z nasilništvom zahtevajo priznanje, kjer nekateri z manipulacijami dobijo tisto kar želijo, ker ne verjamejo, da bi drugače dobili... Posplošeno, premalo obsežno in nemetodično prikazano. Vendar:

Vsak dogodek ima svojo energijo, energetski naboj in te energije se kot spomin naložijo v telo. Zavedni in nezavedni del. Nihče ni nikoli povedal, kako se teh energij rešiti, kako se jih očistiti, kako se jih znebiti. Kako odstraniti nekaj, kar je v nezavednem... Pozabi, ne kompliciraj, ne razmišljaj, odmisli, potlači... Človek zna priti na luno, mlademu človeku pa ne pove, kako naj se zave svoje vrednosti, kako naj ima rad sebe, kako naj si odpusti... Vse kar ve je to, da nekaj ni v redu, da pred nečim beži, da so ostali boljši, lepši, prijetnejši, prikupnejši, srečnejši,  da misel na samoto zamaje tla pod nogami ali da beseda NE za njih ne obstaja, ker bi se preveč krivi počutili ali da se morajo močno potruditi, da zaslužijo, da jih ima nekdo rad ali da... ker to so energetski spomini preteklosti nabrani v telesu.  Vsakdanji tempo življenja, hrepenenje po priznanju, sprejetosti, ljubezni... in hkrati tlači, zanikaj, odmisli, ne kompliciraj... in tako napolnite vse sobe, vse hodnike, celo hišo...

Ob vsej tej polnosti in nabitosti se zdi, da vas bo razneslo. V glavi nastane miljon misli, iz neznanega razloga jočete, tišči vas v prsnem košu, da ublažite stisko se najeste, da komaj dihate ali dokazujete, da s stradanjem zmorete... Prizadene vas izjava sodelavke, čeprav razumsko veste, da sploh ni nič slabega mislila, eksplodirate nad ljudmi, ki vas imajo najbolj radi, ne spite, se zbujate, rešujete probleme, zjutraj se zbudite povoženi, nov dan, nove stiske... do občutka, da se vam bo utrgalo, doživite prvi panični napad, srce vam razbija, hitro dihate, obupno vas je strah, da je to to, da je konec, da boste umrli... lahko pride do krčev, končate na urgenci, kjer vam povedo, da z vami ni nič narobe. Malo pomirjeval, kakšen čaj, knjiga in tek ali sprehod, to je vse, kar potrebujete, vam svetuje okolica. Halo, a se hecate?! Seveda je narobe, zelo narobe. Opozorilo, da nekaj mora ven. Kako boste s sprehodom uredili zanemarjanje iz otroštva zaradi katerega v odraslosti ne funkcionirate, kako se boste s tekom znebili krivde, sramu... zaradi spolne zlorabe, kako boste s čajem začutili, da ste vredni, če vam nekdo v vas neprestano govori, da ste zanič... še in še bi lahko naštevala. In to so energije v telesu, ki jih čutite, z njimi živite vsak dan, ne vsak dan, vsako minuto.  Zakričite že enkrat: "DOST JE, NE ZMOREM VEČ!!!"

Približno tako ljudem razložim, kaj delam. Odstranjujem energije. In potem mi ljudje pravijo, da ne verjamejo. Da to ne gre tako lahko. Tu ni kaj verjeti, saj ni vera. V vero morate verjeti. Tu začutite spremembo. Občutno. Da ste lažji in da je občutek krasen. Da je vaša glava prazna. Da imate več prostora v prsnem košu. Da ponoči spite. Da niste več krivi. Da nimate več migren. Da ne odreagirate več nekontrolirano. Da vas neznano kaj ne skrbi več. Da so ljudje do vas prijaznejši. Da ste se začeli smejati. Da drugače živite. Da... in še in še. Tu ni kaj verjeti. Občutite. 

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC