Članki

V poplavi motivacijskih misli

V poplavi motivacijskih misli, moči pozitivnega mišljenja, takšnih in drugačnih vzpodbudnih misli različnega izvora pred 30-imi leti nismo veliko vedeli. Takrat ni nihče nikogar neprestano vzpodbujal, v Sloveniji skoraj ni bilo knjig, v katerih bi pisalo: "Pojdi naprej..., zmoreš..., vztrajaj..., ne odnehaj...", ni bilo težnje, da je potrebno biti vsak dan srečen, da se je potrebno vsak dan maksimalno dobro počutiti, ni se nam bilo treba spraševati, kaj je narobe z mano, če mi kakšen dan ne gre. Dobri stari časi. Ki seveda niso bili tako dobri, drugače takrat ne bi ničesar popravljali in danes ne bi bili tukaj kjer smo.

Današnji časi so boljši, so svobodnejši, dajejo več možnosti, dovoljujejo edinstvenost, lepo je živeti tukaj in sedaj... dokler se zavemo resnice, da tudi današnji čas ni najoptimalnejši, ko se zavemo pasti takšnega življenja.

Po spletu krožijo takšne in drugačne misli, tudi sama jih objavljam. Besedne zveze: nikoli ne obupaj, vztrajaj, ne poslušaj drugih, poslušaj samo tiste, ki te vzpodbujajo, zapri vrata, da se lahko druga odpro..., so čudovita vzpodbuda za nadaljevanje poti. Ne morejo biti pa začetek. Kako vedeti kako dolgo vztrajati? Ali nam drugi svetujejo, naj opustimo določeno stvar, ker so nevoščljivi, ker so nevedni ali ker vedo ali vidijo nekaj, česar jaz ne? Kako razumeti stavek, zapri ena vrata, da se druga odpro. To torej pomeni, da nekaj moramo opustiti. Najprej si glavo napolnimo z besedami ne obupaj, ne odnehaj, vztrajaj do konca... konca? Kakšnega konca? Do iztrošenosti ali do uspeha? In hkrati naj poiščemo novo pot, ker stopicamo na mestu, odpirajmo nova vrata... "Sem, kar sem, sem kakršen/a sem", je čudovit slogan, ki sporoča našo edinstvenost, našo unikatnost. A ljudje smo iznajdljivi in smo ga hitro spremenili v "ni pomembno ali sem dovolj dober/a, ni se mi potrebno spreminjati in ozirati na druge ljudi, naj se drugi prilagodijo meni, ker sem edinstven/a". "Sem kakršen/a sem in to je to", je popolnoma drugačno sporočilo. Opazujem ljudi, ki se srečujejo s takimi motivacijskimi mislimi, kako selektivno pobirajo samo tisto, kar jim je všeč, kar jim daje potrditev in vse, kar jim ni po volji odvržejo, o napisanem ne premislijo, ker ne znajo, ker se ne poznajo, ker ne vedo, da šele z veliko dela, veliko truda, veliko poštenosti do samega sebe in včasih tudi z bolečim spoznanjem prideš do pravega odgovora. Poudarjam, taki napotki, te misli, so čudovita vzpodbuda za nadaljevanje poti. Ne morejo pa biti začetek. Ker ni osnove, ker ni temeljev, ker ni znanja. Vse je le instant rešitev. Easy come, easy go. Začetek je, da stopimo iz cone udobja, da si vzamemo čas in iskreno premislimo o sebi. Čas zase, čas za spoznavanje, čas za temelje. Čas, da se pošteno pogovorimo sabo.

Eden od mehanizmov je uporaba izgovorov, ki se jih niti ne zavedamo. Naredite poizkus in štejte kolikokrat v pogovoru uporabite izgovor. Tako, za hec. Potem prerešetajte svoje življenje in poslušajte izgovore, ki jih govorite sami sebi. "Nimam časa", je vljuden izgovor namesto, da bi rekli, "Ni mi tako lepo v tvoji družbi, da bi ti posvetil toliko svojega časa." Pravico izbire imamo in človeka lepo zavrnemo z družbeno sprejemljivim stavkom in navadno ni zamere, vsaj ne prav velike. Po večkratni zavrnitvi oseba najde drugo osebo, ki je pripravljena več časa preživeti z njo in pripravljena na menjavo energije, s katero sta obe zadovoljni. Naš odnos pa ostane ali preide na odnos znancev, ko se srečamo, pokramljamo in odhitimo naprej. Problem so izgovori, ki jih uporabljamo sami zase. "Nimam sreče. Nimam pravih vez. Za vse sem sama in zato preveč utrujena. Dan je prekratek. Ne morem shujšati, ker imam močne kosti. Ne morem shujšati, ker imam tak metabolizem. Ne morem shujšati, ker je to posledica bolezni..." Ja, vsi stavki so pravilni. Ljudje resnično ne zmorejo določenih stvari, ker jih zadržujejo nepredelani oz. v podzavest potisnjeni dogodki ali sporočila. Če govorimo o prekomerni teži 30, 50, 100 kg viška, samo osredotočanje na težo preverjeno ne prinese rezultatov. Ti ljudje nimajo preveč kilogramov zato, ker radi jedo. Preveč kilogramov imajo zato, ker se za temi kilogrami skrivajo, preveč kilogramov imajo zato, ker s hrano zmanjšujejo psihično bolečino, kompulzivno se prenajedajo in jedo zato, da ne čutijo ničesar. Jedo, da se jim ni potrebno soočiti samim sabo, s svojo samopodobo, s svojim mnenjem o sebi... zato jedo in jedo in jedo... Zato diete ne pomagajo, zato se veliko ljudi kljub odvodu želodca ponovno zredi..., ker s hujšanjem izgubijo samo kilograme, vsi ostali problemi ostanejo, zato lahko shujšajo do določene teže in potem, kljub temu, da jim gre odlično »iz neznanega« vzroka odnehajo, ker je v njih vihar in tornado strahu pred svetom in samim seboj... in tega ne vzdržijo več. Debelost je bolezen, zato ti ljudje potrebujejo pomoč. Ta pomoč se ne skriva v čudežnih napitkih, zmanjševanju želodca... ti ljudje potrebujejo nekoga, ki jim bo pomagal pri odkrivanju in spoznavanju sebe, ki jih bo vodil skozi proces odrivanja in odpravljanja strahu, sramu, manjvrednosti, zaničevanja sebe, ki jim bo povedal, da ni stvar v krivdi, ampak v spoznanju, da so dobri ali da nekaj niso delali najboljše in jim ponudil boljšo rešitev, ki jim bo povedal, da suhi ljudje niso že apriori srečni, ampak je med njimi veliko nesrečnih, da smo vsi ljudje na nek način v sebi prestrašeni, ko zremo v svet, samo naši mehanizmi preživetja so drugačni. Da ne bo nesporazumov, pravilna prehrana in gibanje sta na vsak način pomembna pri izgubi in ohranjanju teže, osnova pa je spoznavanje sebe, svojih čustev, zavedanje reagiranja...

Koliko problemov v partnerstvu rešimo in koliko jih odpravimo z izgovori "Saj so vsi moški/ženske enaki/e. Drugi so še slabši/e. Toliko sem vložil/a v vezo, da se mi sedaj ne splača vse pustiti. Neprestano je nekaj sitna, jo bo že minilo..." Potem se zgodi, da poči, partnerstvo se razleti na prafaktorje in mi smo presenečeni, ker "kao" o težavi nismo nič vedeli, nihče nam ni nič omenil... Pa je to res? Res nismo ničesar slutili ali se s tem nismo hoteli soočiti? Ne trdim, da je potrebno za vsak zaplet ali nesporazum secirati na prafaktorje. Trdim pa, da je potrebno vedeti in prepoznati, kdaj je kakšna stvar pomembna, kdaj pa ne. Kdaj bo nekaj preraslo v težko rešljivo situacijo in kdaj ne. Že samo zavedanje uporabe izgovorov je naporno, kaj šele nadaljevanje. Kaj bo, če se s težavo spopadem? Kakšna bo moja/najina prihodnost? Bom ostal/a sama? Me ne bo imel/a več rad/a? Bom izpadel/a neumno? Koliko neprijetnih čustev nas preplavi, ko samo razmišljamo o tem. Koliko strahu? Koliko negotovosti? Kdo sploh želi o tem razmišljati? Zato zamahnemo z roko in rečemo, bo že kako.

Večina staršev ima resnično rada svoje otroke. Želimo si, da bi jim bilo v življenju čim lažje, s čim manj pretresov, da bi živeli dolgo in srečno. Ker pa je prihodnost zelo nepredvidljiva, nas je, starše, strah, bojimo se vsega nepredvidenega, bojimo se za prihodnost svojega otroka.

Če reagiramo na podlagi pretiranega strahu, (ki se ga ne zavedamo, ker se s sabo ne ukvarjamo in ne poznamo) otroka neprestano spremljamo, mu dihamo za ovratnik, preverjamo zvezke, domače naloge, kličemo druge starše, da preverimo, če je povedal prav, da ni česa pozabil, skrbimo, da mu je udobno, ker je šola naporna in mora biti spočit, da jo bo zmogel, otrok je brez zadolžitev, brez odgovornosti, za vse bo poskrbela mami ali oče. In mu gre res odlično v osnovni šoli, v srednji nastopi težava. Pridejo odgovornosti, pokazati mora, kaj sam zna, če resnično zna in zmore. In ne zmore. Ker ima slabo samopodobo ali pa je sploh nima. Ker so vsi dosežki, dosežki mame ali očeta, ker sta skrbno preverjala njegovo znanje, ker sta skrbela, da je vedno imel domače naloge, vse zvezke v torbi, da je pravočasno prišel ko in kamor je bilo potrebno...

In tem otrokom se je resnično zgodila velika krivica. Starši smo dolžni poskrbeti za svoje otroke in jih pripraviti na življenje in tak otrok ni pripravljen. Ni pripravljen, ker mati ali oče nista ozavestila svojega strahu. Ne prepoznata svojih strahov in zato, otroka ne pripravljata pravilno na življenje. Ceno plača otrok. Ceno nepoznavanja sebe (v tem primeru staršev).

Potem nastopi uporništvo in zmeda v času pubertete. Ti otroci se prav trudijo, da nasprotujejo vsemu, kar je staršem pomembno. Ne obiskujejo pouka, če ga že, so moteči, ne držijo se dogovorov, ponočujejo, dneve in dneve so pred računalnikom, z ničemer več jih ne premaknemo. Ne pomagajo prošnje, ne pomagajo grožnje, nemočni gledamo kako naš otrok tone. Tone zaradi stiske, nemoči, tone, ker se je naenkrat nagrmadilo naj toliko obveznosti, odgovornosti, posledic..., tone, ker ima dovolj nadzora, nezaupanja, preveč preverjanj. In se čudimo, kako se je to lahko zgodilo, pa tako priden otrok je bil.

Otroke lahko vzgajamo ali dresiramo, lahko za njih preveč ali premalo skrbimo, lahko enkrat preveč skrbimo, drugič se za njih ne zmenimo, lahko jih vzgajamo po tem, kako se slučajno v danem trenutku počutimo, lahko se z njimi ukvarjamo takrat, ko se nam da in imamo ravno čas, če se bojimo ostati sami, jih ne spustimo iz rok, želimo biti nekomu pomembni, dušimo jih... ozrimo se okoli sebe... tisoč družin, tisoč različnih vzgoj... tisoče knjig o vzgoji... kako se znajti? Kako prav ravnati? Ista družina, dva otroka, enaka vzgoja, različen rezultat...? Ne, ni enaka vzgoja, samo podobna. Zavedajmo se, da imajo nesrečni starši nesrečne otroke. Zavedajmo se, prevzemimo odgovornost, nehajmo iskat izgovore in se potrudimo. Poiščimo pomoč zase in za otroke. Berimo, pojdimo za pol ure sami na sprehod, pogovorjamo se s sabo, ozavestimo strahove, skrbi, čustva prizadetosti, jeze, užaljenosti, ponižanja...

Bolj pravilno bomo vzgajali, če bomo poznali sebe. Ste se kdaj vprašali, zakaj imate otroke? Ste se kdaj vprašali, kaj pričakujete od otrok? Ste se kdaj zamislili, da ste bili jezni na otroka, ker vas je osramotil v družbi? Ste šli morda tako daleč, da na račun okolice z otrokom ravnate ali ga v nekaj silite, čeprav to zanj ni dobro? Ali bi si priznali? Morda takšno družino poznate? Vedno znova ponavljam, ni potrebno biti popoln starš, dovolj je, da ste dovolj dober starš. Nihče v življenju nam toliko ne oprosti, kot nam oprostijo naši otroci. Zato se potrudimo in spoznajmo sebe. S tem bomo boljši starši, manj napak bomo storili, z manj travmami bodo naši otroci odrasli.

Začnimo jih učiti njihovi starosti primerno. Dajmo jim možnost izbire, ko je to primerno in jih opozorimo na posledico. Naučimo jih, da za vsakim dejanjem ali nedejanjem sledi posledica in jim pomagajmo posledice prebroditi, ne pa jih sami v celoti rešiti in prevzeti nase. Majhnega otroka učimo majhnih odgovornosti, da bo znal in bo pripravljen na velike odgovornosti. Vzgoja je delo, ki od staršev zahteva, da svojim stisk in hrepenenj ne prenašamo na otroka. Ne ugodimo mu zato, ker se bojimo, da nas potem ne bo imel rad. Ko se otrok upira in se "ne strinja", ne pomeni, da nas nima rad, da nas sovraži, da smo slab starš... Mi, odrasli, starši smo odgovorni za naše otroke in obnašanje otrok je zrcalo naših prizadevanj. In "problematične" otroke so vzgojili oz. nevzgojili problematični starši. In šele, ko so starši pripravljeni prevzeti odgovornost (ne krivdo), pripravljeni ozavestiti nekatere svoje šibke točke, travme preteklosti in jih ustrezno spremeniti, se "čudežno" spremeni otrok. Prej pa ne. In to je primer, kako pomembna je osnova, drugače je nadaljevanje le vse večja in večja katastrofa. In na koncu je kriva družba. Kdo je družba? Družba smo jaz, ti, on, ona... in mojega otroka vzgajam jaz, ne on in ona, ki ga niti ne poznata, niti ga še nista videla ali srečala.

Naučiti se odlaganja zadovoljitev je pomemben proces v življenju. To pomeni, da najprej pospravimo igrače in nato pogledamo risanko, to pomeni, da najprej pojemo kosilo in nato dobimo sladico, to pomeni, da se najprej naučimo in gremo potem na žur, to pomeni, da najprej zaslužimo in potem gremo na počitnice v Grčijo, to pomeni, da ja, svet je krivičen, ampak zato mi še vse ne pripada. In to je ena od osnov o kateri sem pisala na začetku. Ne moremo dobiti vsega zdaj in takoj in če ne znamo počakati, gremo na pot, ki na žalost namesto navzgor vodi navzdol (sposodimo si denar ali vzamemo kredit za dopust, ki ga morda niti ne moremo odplačati).

Zgoraj napisano je osnova in začetek in to večina preskoči ali pa skrajša na minimum. Ker je res težko in duhamorno in komu se da. "Preveč misliš," pravijo. Ampak to je osnova. Od tega je odvisno ali bo naša odločitev pravilna. Ker so odločitve v življenju lahko tudi napačne. In če v napačni odločitvi dolgo vztrajamo, končamo v prepadu, ne pa na vrhu gore. Zato je tako pomemben začetek. To obdobje začetka vsi radi skrajšamo, ker si želimo odličen hiter rezultat. Ne moremo čakati, ne znamo odložiti zadovoljitve, vzroke neuspeha iščemo v okolici in drugih ljudeh...

In po vsem tem svet okoli nas pričakuje, da bomo neprestano maksimalno srečni. Sreča je čustvo, ki ga občutimo, ko zadovoljimo nekaj, kar nam veliko pomeni. Med kuhanjem kosila se navadno dobro počutim, vendar me od sreče ne razganja. Ko delam, se dobro počutim, a me od sreče ne razganja. Ko nakupujem, se dobro počutim, vendar me od sreče ne razganja. Obstajajo trenutki, ko me od sreče razganja in sem s tem čisto zadovoljna. S trenutki, s kratkotrajnimi obdobji. Ker so ti trenutki po svoje tudi naporni, tako polni sreče, da me lahko tudi raznese in nikakor si ne želim, da bi bila vsak dan, 24 ur, 7 dni v tednu, 365 dni v letu v stanju, kjer me lahko raznese. In pride k meni mlado dekle in pravi, da ne ve, kaj je z njo narobe, ker ni neprestano srečna. In ji razložim, da ji ni potrebno biti. In dekletu se odvali težek kamen iz prsi, ugotovi, da z njo ni nič narobe, če se počuti "samo" dobro in presenetljivo, pravi, da je bistveno bolj srečna, kot je bila pred tem. In tudi to je ena od osnov, o kateri sem pisala na začetku. Vem, da z mano ni nič narobe, če neprestano ne skačem od sreče.

Spoznavanje sebe, svojih čustev, reakcij je življenjski proces. Ne ukvarjajmo se s krivdo, nismo krivi, ker nečesa nismo naredili ali reagirali najboljše, vendar je prav, da ozavestimo, pridemo do spoznanj, da bomo drugič lahko reagirali drugače. Kolikokrat rečemo, razumsko mi je vse jasno, samo si ne morem pomagati. Za to gre. Za to, da ne ostajamo v tej nemoči, ampak poiščemo rešitev. Sami ali s pomočjo. Naredimo to za sebe in za svoje otroke.

Foto: Flickr