Članki

Mali sonček

Sem mama malčku, kateri šteje skoraj štiri leta. Rodil se je kot povprečen otrok. Po letu in dveh mesecih pa se je stanje postopno spreminjalo. Postajal je razdražljiv in občutljiv na nekatere vonje, zvoke, barve, celo ljudi. Večkrat je imel avtoagresivne napade. Iz meseca v mesec je stanje slabšalo in prav tako je bilo s spanjem – pogosto je spal le 2 do 4 ure na noč, podnevi pa niti minute. Govorno je popolnoma nazadoval in med 19. in 22. mesecem ni izustil niti ene same besede, le kričal je. Osvojene korake in tek je zamenjal za plazenje po tleh in ni bil sposoben gibov, ki terjajo fino motoriko (držati žlico ali barvico). Čez čas in po dolgih mesecih borbe z zdravstvenimi delavci, smo končno dobili delno diagnozo, in sicer sum na spektroavtistično motnjo. Kmalu zatem so sledili še sum na degenerativno motnjo živčevja, razvojni zaostanek in hiperkinetična motnja (ADHD). Z vsakim obiskom novega strokovnjaka, je bila napoved prihodnosti našega malčka slabša – nikoli naj ne bi govoril normalno, niti se obnašal sprejemljivo, napadov ni moč pozdraviti, količino spanja in pozornosti lahko povečamo le z zdravili....

Z možem sva veliko brala o diagnozah in tehnikah s katerimi se da omiliti stanje ali celo pomagati pri napredku otroka. Sama sem bila proti terapiji z Ritalinom in Risperdolom (zaradi stranskih učinkov), zato sva se odločila za zdravljenje na naraven način. Vsak dan sem mu več ur pela, risala, izvajala senzorne terapije, skrbela za dosledno izvajanje rutinskih aktivnosti, vsak večer sem ga masirala itd. Zaradi izvidov smo mu uvedli dieto brez glutena, kazeina, jajc, z omejitvijo škroba in sladkorja. Z možem sva življenjski stil popolnoma prilagodila sinovim potrebam in napredek je bil iz tedna v teden bolj opazen. Toda želja po še večjem napredku je strmo naraščala in s tem tudi sprememba načina razmišljanja in življenja. Izgubila sva veliko ljudi okoli sebe, ostali so le tisti, ki so vredni našega časa.

Prijateljica mi je priporočila obisk pri Jani in brez upanja, da dosežemo še kak korak več, temveč le iz radovednosti ali mu lahko malce pomaga, sem jo kontaktirala. Prvikrat sem šla k njej le na posvet in opazila sem, da ima občutek in smisel za otroke, predvsem pa, da je realna in iskrena kar se tiče možnosti napredka - ni bila kot večina bioenergetikov, kateri obljubljajo nemogoče. Malenkostni napredek pri govoru in rahla umiritev, sta bila vidna že po dveh obiskih, česar pa nisem pogojevala izključno s terapijo – možen je bil tudi razvojni napredek. Najbolj nenavadno pa je bilo, da je sin sam želel na terapijo in je večkrat omenjal Jano. Odločila sem se, da bo nadaljeval z obiski pri njej, če drugega ne, zaradi socializacije, katera je tudi problematična pri otrokih kakršen je on. Z vsakim obiskom se je mali sonček bolj umirjal in napredoval. In na zadnjem obisku v kliniki za avtizem so bili presenečeni, saj takega napredka ne pomnijo. Najin sin je prvi, ki ima z vsemi svojimi diagnozami možnost šolanja v rednem in ne le prilagojenem programu. Z možem sva doživela tako srečo, upanje in zagon, da sva prepričana, da je zdaj vse mogoče. Jana, hvala!

Mami 

Foto: Flickr