Članki

Še ena zgodba: Strah

Če bi mogla z eno besedo opisati mojo težavo, bi bila ta beseda „strah“. Strah pred neznanim, strah pred spremembami, strah, kaj bo z mano in mojo prihodnjostjo… in vse to brez jasnega vzroka. Včasih me je bilo tako strah, da sem dneve in dneve preživela brez hrane in kakovostnega spanca, srce ni nehalo razbijati, v grlu gmota, v prsih pritisk... Razlagala sem si, da me je strah izpita - kaj, če ne naredim letnika, kaj, če ne končam faksa? Podpore na tem področju nisem imela kaj dosti. S strani zdravnikov ni bilo videti pozitivnih premikov, bila pa sem tako globoko v tem, da si tudi sama nisem znala pomagati. Postajala sem vse bolj nedružabna, imela sem nepojasnjen strah pred tem, da grem poizkusiti kaj novega; želja po doživetjih je bila prisotna, vendar je bila neka notranja zavora vedno močnejša. Nekaj je bilo potrebno ukreniti in takrat sem se odločila za obisk Studia Heliantha.

Gospa Jana je izjemno prijazna in umirjena oseba, zelo všeč mi je bilo tudi to, da nima nobenih predsodkov - lahko imaš svoje mnenje in te ne bo prepričevala, da nimaš prav. In to je zame bilo nekaj novega, nekaj česar še nisem doživela.

Nisem preveč pričakovala niti vedela nisem, kaj naj sploh pričakujem. Potem se je začelo. Že prvi dan po obisku Studia Heliantha sem opazila, da se mi dviguje stopnja tolerance - drobne reči, ki so me prej motile, jezile in „dvigale pritisk“ zdaj več niso bile več težava, ampak samo še nadležnost. Odmahnila sem z roko, se nasmejala in si rekla: "I don't care!" in res je bilo tako, res mi ni bilo mar! Naslednje, kar sem opazila, je večja odprtost, soočanje s težavo in ne bežanje pred njo. Nisem si več zatiskala oči in samo sebe prepričevala, da ne bom zmogla (kljub temu, da so mi vsi govorili, da zmorem!). Pri naslednjem izpitu nisem več razmišljala kaj, če ne naredim, ampak kako naj se organiziram, da naredim!

Seveda niso vse težave izginile kar čez noč. Jaz sem še vedno jaz, vendar je zavora popustila in oči so se odprle. Živim drugače. Še vedno se zgodi, da me obišče strah, vendar ga sprejmem, objamem in mu dovolim, da gre stran. Začela sem verjeti vase in sprejela dejstvo, da sem tudi jaz sposobna, zmožna in si zaslužim dostojno življenje! In za vse skupaj se lahko zahvalim gospi Jani!

Vesna iz Ljubljane

Foto: Flickr