Članki

Ko se zgodi, kar se nikoli ne bi smelo zgoditi

"Poglej vase in poišči deklico v sebi." To mi je rekla Jana, ko sem bila prvič pri njej. Sliši se tako enostavno in klišejsko. Saj pogosto radi rečemo, da je nekdo prebudil otroka v sebi. Ali pa, da "ti gre na otročje". A ko moraš najdi čustveno ranjeno in prestrašeno dekletce, ki niti ne ve natančno, kaj se ji je zgodilo in zakaj njej… In da se take stvari ne dogajajo tudi drugim deklicam (oziroma se vsaj ne bi smele), zadeva ni več enostavna. Težko je. Težko je podoživljati nekaj, za kar si prepričan, da si premlel in zavrgel, v resnici pa le stisnil v najgloblji kotiček duše, iz katerega kot hlapi strupa počasi ves čas pronica v tvoje celotno bitje. In vpliva na skoraj vsako tvojo odločitev, odziv, načrte… Iz dneva v dan, iz meseca v mesec, že toliko let.

Jana mi jo je pomagala poiskati. Deklico. Bila je ob meni, ko sem jo našla. Pomagala mi jo je potolažiti in ji vrniti otroško nedolžnost. Razigranost. Srečo. Tudi to se sliši enostavno. Pa ni. Pravzaprav, ko zdaj pogledam nazaj, se zavem, da se mi je to zdelo nemogoče. Nisem ji verjela, da je nekaj tako starega, vedno prisotnega, možno odstraniti. Morda sem se podzavestno celo bala, da ne bom znala živeti brez nečesa, kar je že od nekdaj tam… PA ZNAM!

Duša se še ni zacelila. A se celi. Brez Jane se ne bi niti začela. Ne znam si predstavljati, kako bo, ko bo popolnoma zaceljena. Komaj čakam tisti občutek svobode, o katerem sanjam, si ga končno želim občutiti, pa mu je vedno nekaj stalo na poti. Hvala, Jana.

Mojca

Foto: Flickr