Članki

Prtljaga

Dobila sem knjigo. Še toplo, dišečo po tiskarskem črnilu. Knjigo zgodb, pripovedk za odrasle, ki se dogajajo otrokom. Zdravilne zgodbe, ki so kot vsako zdravilo grenke, a pomagajo duši.

>Na letališču jim je pilot rekel:"Prtljago boste morali pustiti tukaj. Vzleteti moramo vertikalno, zato mora biti letalo lahko. Vzletne steze niso dovolj varne, da bi normalno vzleteli. Vaša življenje so dragocenejša od vaših stvari. Prosim, sodelujte."
Vsi potniki so bili nesrečni. Letališki uradniki so jim zatrjevali, da jim bodo prtljago zanesljivo poslali pozneje. Rachit in sestra sta žalostna morala pustiti vse tiste lepe školjke in korale na letališču. Vendar sta bila preveč prestrašena, da bi se temu upirala.<

Izbrala sem neboleč odlomek. Ob njem sem se spomnila, kako ob izkrcanju iz letala potniki stojimo ob tekočem traku in čakamo prtljago. Potovalko, ki je, upamo, potovala z nami in ni pristala na drugem letališču, potovalko, ki je naša in je ne bo pomotoma vzel kdo drug, potovalko, v kateri so ponavadi nedragocene, a stvari, ki v novem kraju bivanje naredijo  udobno... In prtljaga nam je zato pomembna. Ker je naša, ker je znana in ker je majhen košček znanega doma v tujem kraju. In ob povratku domov so v potovalki shranjeni spominki in darila za naše najbližje.

Tudi življenje je podobno potovanju z letalom. Potovanje od dogodka do dogodka je potovanje od letališča do letališča. Na začetku prijetno, polno dogodivščin, vznemirljivih zgodb, pričakovanje novega... dokler čez čas ne ugotovimo, da vse skupaj postaja naporno. Ker imamo preveč prtljage. Preveč spominov, preveč prepričanj, preveč zamer, preveč žalosti, preveč obsodb, vse več strahu... V naši prtljagi skoraj ni več prostora za iskrivost in spontanost, skoraj ni več prostora za veselje in srečo. Skoraj ni več prostora za lepe školjke in korale.

Bojimo se karkoli zavreči. Bojimo se ostati brez še tako majhne stvari, ker nam na nek način te stvari dajejo občutek varnosti. Ravno tako se bojimo premisliti o spominih, izkušnjah, zamerah, strahovih, žalosti, ker ponovno podoživljamo preteklost, ker se lahko ponovno začnemo bati prihodnosti in si rečemo:"Saj je dobro tako. Boljše tako, kot pa, da sploh ne vem, kaj me v nasprotnem primeru čaka."
Spopasti se z bremeni in jih odvreči je težko. Še težje jih je leta in leta nositi naprej. Od letališča do letališča....

Hvala Sabini in založbi Zala za čudovito knjigo Svetilnik v nevihti. Res so v njej zbrane zdravilne zgodbe in Indije. Zgodbe, kjer imajo otroci drugačno barvo kože od naše, drugačna imena in drugačne navade. Vendar se jih tragedije enako dotaknejo, enako so žalostni, imajo enaka hrepenenja in na koncu enako moč, ko se dvignejo, se otresejo nepotrebne prtljage in zaživijo v Življenje. 

Foto: Flickr