Članki

Kazen ali posledica

Včasih razmišljam o tem, kako lahkotno ljudje uporabljamo določene besede, ne da bi o njih razmislili, kaj pravzaprav pomenijo. Ena od njih je krivda. Z lahkoto povemo nekomu, da je kriv. Biti kriv pomeni biti slab. Kriv česa? Tega, da je razbil kozarec, tega, da je izrekel besede, ki so nas prizadele, tega, da se ne obnaša po naših pričakovanjih, tega, da je nekoga povozil, tega, da je nekaj ukradel. O dejanski lestvici krivde na razmišljamo, vse vržemo v isti koš in označimo s stavkom: "Ti si kriv/a!"
Na drugi strani, kdo želi biti kriv. Kaj nam ta beseda pomeni? Biti kriv. V našem nezavednem svetu se pojavijo mehanizmi, ki to "krivdo"  želijo na vsak način zanikati, zato se včasih zlažemo, včasih določeno situacijo prikrojimo, včasih poskušamo krivdo zvaliti na drugega... Vse, samo, da nismo krivi. Beseda krivda je samo ena. KRIV. Ne označuje, kako "velika" je ta krivda. Biti KRIV pomeni biti KRIV. Biti kriv pa pomeni biti slab.

V kazenskih postopkih je "velikost" krivde določena z lestvico kazni. Preprosto povedano, od opomina do smrtne kazni. Kaj pa v vsakdanjem življenju? Ni lestvice, ni sorazmerne kazni in tu je krivda ocenjena subjektivno. Ravno zaradi subjektivnosti je krivda nekaj, česar si ne želimo. Velikokrat krivdo izrabljamo v raznih igrah, da sami dosežemo to, kar smo si začrtali in "s trkanjem na slabo vest" dosežemo svoje. Po drugi stani pa vsi vemo, da se krivde operemo s kaznijo. Nekaj naredimo, nekdo nas kaznuje in to je to. In ker smo kazni vajeni že iz otroštva, to sprejmemo, s tem poravnamo slabo ravnanje ali odločitve. In smo spet čisti. Zakaj bi se potrudili biti drugačni, če s kaznijo lahko nevtraliziramo našo krivdo.

Če povem na primeru: Partner gre s prijatelji ven in pride okajen proti jutru domov. Že vnaprej ve, da njegovi partnerki to ne bo všeč, ve, da se ni držal dogovora, da pride pred polnočjo domov, ve, da se bo naslednji dan zaradi mačka slabo počutil... vendar ve tudi, da bo partnerka na njega kričala, mu povedala stvari, ki so potencirane in nerealne, potem bo nekaj časa imel samo sliko brez zvoka in čez par dni bo vse v redu, do njegovega naslednjega potovanja od šanka do šanka. Kazen je bila kričanje, obtoževanje in tišina in ko je vse to za njim, je kazen odslužil in ni ničesar več kriv. Ne razmišlja o tem, da so posledice njegovega ravnanja dolgoročnejše. On je svoje odslužil.

Naslednji primer: Pubertenik odide na zabavo, čeprav so mu strarši prepovedali. Že vnaprej je izračunal, da naslednje dni ne bo imel izhodov, računalnika in telefona in ker se mu zdi ta kazen manjša od užitka zabave, bo to stoično sprejel, po nekaj dneh bo vse dobil nazaj in računi bodo poravnani. Ničesar ne bo več kriv, ker je svoje odslužil.

Zato beseda kriv meni ni všeč. Ker ni primerna, ker ne odraža pravilnega stanja, ker ne daje pravih sporočil. Sama raje kot kazen uporabljam besedo posledica. Ker beseda posledica ne vsebuje krivde, ki je zaključen dogodek z odsluženo kaznijo, ampak dolgoročna pot našega življenja. Ja, sliši se zapleteno. Vsako dejanje se nadaljuje s posledico. Tu ni delitve na dobro ali slabo, gre za odgovornost naših dejanj. Starši svojim otrokom povejmo, da neučenje vodi do manj znanja in zato slabša ocena ni kazen, ampak posledica; če ne hodimo v službo, je posledica to, da nimamo denarja za položnice; če se zavedamo, da neupoštevanje cestnih predpisov in prehitra vožnja vodi v večjo možnost povzročitve prometne nesreče ali njen slabši izid, bomo na cesti bolj odgovorni. Vsi pa vemo, da je vsakodnevno sporočanje na radijskih postajah o prometnih kontrolah namenjeno temu, da se izognemo kazni. In glede na možne posledice je to včasih še najmanjša škoda. Če se vrnem na prvi primer. Posledica potovanja od šanka do šanka ni le negodovanje in jeza partnerke, ampak izguba zaupanja, odtujevanje in ob ponovitvah vse slabše odnosi. In lahko tudi pot v alkoholizem. V drugem primeru otroka naučimo, da mu ni potrebno prevzeti odgovornosti, ampak samo odslužiti kazen. In tako dobi vzorec za odraslo življenje.

Poznam ljudi, ki se bojijo karkoli storiti, neprestano tehtajo, ali bi ali ne bi, ker se bojijo narobe narediti - in na koncu ne naredijo ničesar. V njihovem svetu pomeni, da če nekaj storijo narobe, to pomeni, da so krivi. Če tem ljudem odvzamemo krivdo, ampak jih soočimo s posledico, ki krivde ne vsebuje, jim je lažje nekaj storiti. In ne samo to. Razložimo jim, da tudi nedejanje potegne samo posledico. Če ne storimo nekaj, kar je potrebno storiti, enako potegne sabo posledico.

Prevzemimo odgovornost in tega naučimo tudi naše otroke. Zdaj jih učimo izmikanja, malih laži, da bo kazen čim manjša. Premislimo, kakšne bodo kratkoročne in dolgoročne posledice nekih naših dejanj. Ne delajmo nečesa zato, da nekdo ne bo "hud", ampak zato, ker je to za nas in ljudi okoli nas najboljše. Po takem pristopu se svet okoli nas spremeni. Okoli nas niso samo preganjalci ali nekdo, ki ga je treba neprestano nadzorovati, da ga pravočasno kaznujemo, mu povemo, kako je slab... Ni nam potrebno igrati igric, da nekaj dobimo in ni nam potrebno neprestano skrbeti in prevzemati odgovornost za nekoga, ki je polnoleten, pa naj bo to naš partner ali otrok. Prevzemimo odgovornost za svoje življenje in dovolimo, da drugi prevzamejo odgovornost za svoja življenja.

Foto: Flickr