Članki

Jok

Jok.  Moja najljubša tema. Opažam, koliko ljudi osupne, me pogledajo rekoč:"Trudim se sprejeti vsa tvoja čudaštva, ampak to je pa preveč! Res se ti je odpeljalo!"
Kdaj ste nazadnje jokali? Že dolgo nazaj? Res je več vrst joka. Jok je najmočnejše žensko orožje, ko želimo nekaj izsiliti. Poznamo jok togote, jeze, užaljenosti... In ljudje se ustrezno temu odzovejo. Ali nam ugodijo, da se rešijo občutka krivde, ali nas grobo zavrnejo:"Nehaj tuliti!", želijo grobo presekati stanje, s stavkom:"Poglej se, kakšna si!", prevalijo krivdo nazaj na nas, "Ti si pa res ena cmera!", je stavek zasmehovanja in zbujanja sramu v nas... Z jokom ustvarjamo občutek krivde, neugodja v drugemu. Tako so nas naučili, tako sprejemamo jok. Če nekdo joče, nekaj ni v redu, je nekaj grozno narobe. Delaj kar hočeš, bodi sitna, bodi nesrečna, pojej čokolado, da potlačiš žalost, samo NE JOČI. Jočejo slabiči, jočejo reve, jočejo ljudje, ki jih lahko samo pomilujemo. Jočejo ljudje, ki si sploh ne zaslužijo imena človek. Predvsem pa nikoli, ampak res nikoli ne jočejo fantki, da o moških sploh ne govorim.
Ali ste se kdaj vprašali, kaj je pravzaprav jok? Zakaj se glasno zasmejete, ko vam je kaj smešno? Ste bili kdaj v situaciji, ko vam je bilo nekaj smešno, pa bi bilo smejanje neprimerno? Koliko moči ste potrebovali, da ste smeh zadržali? Celo vaše telo in možgani so se aktivno ukvarjali samo s tem, da se ne zasmejete. Za kaj drugega niste imeli niti moči, misliti niste mogli na nič drugega... Zakaj ne bi zajokali, ko nas nekaj zaboli? Zakaj ne bi vrgli iz telesa nekaj, kar nas boli? Zakaj ne bi odvrgle skrbi, ki vas dušijo? Zakaj si želite imeti v telesu nekaj, kar vas tišči? Zakaj želite s seboj nositi nekaj, kar vam škodi? Zakaj obremenjujete telo, da tlači nekaj, kar želi ven? Zakaj raje zdržite kepo v grlu, bolečino v prsnem košu, tiščanje v želodcu? Zakaj raje vse to in še več s hrano potlačite za nekaj časa, da ste potem nesrečne, ko stopite na tehtnico, ko se pogledate v ogledalo? Zato, ker so nas tako naučili. Zato, ker slepo prevzamemo neka prepričanja, ne da bi v resnici premislili ali je to res tako slabo ali ne. Ali se nekaj zahteva od nas samo zato, da v drugemu ne vzbudimo slabega počutja, ne glede na to, kakšno ceno plačamo sami?

Zakaj se tuširamo, zakaj si umivamo zobe, lase? Zato, da se počutimo dobro, zato, da odstranimo vso nesnago, ki se je nabrala na nas. Ker si nihče ne želi hoditi okrog z umazanimi in smrdečimi lasmi, kosmatimi zobmi in zaudarjajoč kilometer daleč. A nihče nam ni povedal, da jok odstranjuje nesnago naše notranjosti, da čisti našo dušo, da je potrebno zelo malo, da postanemo lažje, srečnejše. Kolikokrat se vam je že zgodilo, da ste zjutraj odšle stuširane od doma, zvečer pa fizično niste bile pretirano umazane, občutile pa ste pravi oklep okrog sebe in po tuširanju ste bile kot prerojene? Voda je čudovito sredstvo boljšega počutja in solze so voda.

Ne pričakujem, da sedaj jokate povsod in vedno, ko vas kaj prizadene. Le premislite o napisanem, premislite ali je jok res nekaj tako nezaslišanega in zapomnite si, kaj vas je prizadelo in česa si ne želite v svojem življenju. Zjočite se pod tušem, kar tako, da vržete ven tisto, kar boli. Podoživite dogodek dneva in ga izjokajte na samem, pod tušem, izjočite se, iztulite se, stuširajte se in voila :), imate paket 2 v 1. Začnite iskati v sebi, česa ne želite več nositi s seboj in odstranite, namensko, brez, da bi kogarkoli obremenjevale. Jočite brez slabe vesti, jočite, ne da bi v kom zbujale krivdo, jočite in na koncu se boste smejale.

Zadnjič je bil pri meni na tretmaju 23-leten fant. Ki se je nekako sprijaznil z mojim čudaštvom in preizkusil jok na samem. Rekel je, da je super, pa me je z enim očesom še vedno proučeval, koliko posmeha bo pokasiral. Tako močno je to vsajeno v nas. In se je ojunačil in povedal, da sta z 12-letno sestro gledala žalosten film. Pustil je teči solze in opazil, da sestra svoje solze skriva pred njim. In ji je rekel:"Kar joči, saj jaz tudi. To ni nič takega." Opazil je olajšanje in solzice, ki so tekle po licu sestrice. Na koncu sta se oba smejala, razbremenjena in med njima se je stkala posebna vez.
Včasih je potrebno zelo malo, da dobimo zelo veliko.