Članki

Komu se da... (3)

A ste kdaj sitni? Sitni tako, da greste sami sebi na živce in si ne znate pomagati? Začutite kdaj val nezadovoljstva, vse vam gre na živce, vsaka stvar vas moti in eksplodirate, ne da bi vedeli zakaj, za malenkost, ki sploh ni enakovredna moči ekspozije. Se znesete nad sodelavci, nad partnerjem, nad otroci... malo vam odleže, prav veliko pa ne, kajne. Ko vihar malo mine ponavadi spoznate, da ste "malo" pretiravali in imate slabo vest, se opravičujete in iščete izgovore, da se lahko vsaj malo boljše počutite. Ja, obstajajo tudi ljudje, ki niso nikoli sitni. So pa zamerljivi. In užaljeni. In tako ali drugače povedo, da smo jih neizmerno prizadeli. Kako? S čim že? Ostajamo odprtih ust in previdno ravnamo z njimi, ker nikoli ne vemo, kdaj bomo storili spet kaj narobe.

Ljudje imamo v sebi, hmmm... jaz rečem tako, po domače, čustveno posodo. V tej posodi se nabirajo vse luštne stvari, ki se nam zgodijo in ki jih začutimo. Če je ta posoda polna smo srečni, zadovoljni, počutimo se ljubljeno, počutimo se lahki... problem nastane, ker se ta posoda tudi prazni. In s pol polno ali pol prazno posodo ni prav prijetno živeti. Ker je ta posoda spravljena globoko v nas, je ne zaznamo kar tako. Ob praznenju povzroči v nas vihar, cunami, prižigajo se alarmi, gorijo rdeče luči in zahteva :"NAPOLNI ME!!!" Posledica je opisana zgoraj.

Če se za trenutek ustavimo, če malo zadihamo, če se vprašamo, kaj mi je, dobimo odgovor. Ja, razjezilo me je, ker ni odnesel smeti, ker sem dober samo zato, da nosim domov denar, ker so ostale drobtine na pultu, ker na tleh spet ležijo nogavice, ker so povsod igrače in ni nič pospravljeno...
In kako bi se opisali? Kot zadnja smet v stanovanju, služkinje, kot nesposobne mame in žene, slab mož in oče, kot, da ste na svetu samo še zato, da strežete, pomivate, kuhate, pospravljate, hodite v službo...
Ja, to je opis, počutite pa se neupoštevani, neljubljeni, ponižani, samoumevni...
Kaj storiti? Doma lahko poveste, kako se počutite, kaj želite... Vendar se s tem odprete, postanete ranjivi, kar v današnjem svetu ni ravno varno. Ampak, če se doma ne počutite varni, sprejeti in razumljeni, kje se pa boste? Povejte, da nogavice na tleh sporočajo, da ste služkinje, povejte, da smeti, ki čakajo niso le smeti ampak odsev spoštovanja, povejte, da dnevno sesate nalašč takrat, ko gleda "pomembno" tekmo, zato, da se nekaj spremeni, povejte, da želite vsaj včasih kaj prav narediti...

In poslušajte, vprašajte in poslušajte, kako se počuti vaš partner/ka. Kot nekdo, ki ničesar ne naredi dovolj dobro, kot nekdo, ki ničesar ne naredi prav, kot nekdo, ki začne nekaj delati ob najbolj nepravem času, kot nekdo, ki je samoumeven...
Poskusite, poslušajte in oba bosta presenečena. Težko se je pogovarjati brez očitanja. Zato se najprej pogovorite same s sabo in potem povejte, kako se počutite in ne, kaj vse je naredil, česa ni, kako bi moral in kako se nič ne potrudi. Ali vidite razliko?

In spet se postavi vprašanje:
Zakaj jaz?
Zakaj ravno jaz?
Zato, ker nekdo mora biti prvi, ker nekdo mora začeti.
In zakaj ne bi bili to ravno vi :)?