Članki

Zakaj spreminjati nekaj, kar deluje

Življenje je oder in vsak ima svojo vlogo. Od otroštva svet sprejemamo in spoznavamo nevede tudi energetsko. Gledamo in poslušamo, kaj starši delajo in govorijo. Če se verbalno izražanje usklajeno z energijo, ki jo pri tem oddajamo, je sporočilo jasno. Če pa otroku govorimo, da ga imamo radi, obenem pa smo nad njim razočarani, se ti dve sporočili ne ujemata in otrokov svet postane zmeden. To je sarkastično sporočilo. Ko otrok nekaj naredi "narobe", mu npr. rečemo: "To si pa res SUPER naredil. Ti pa res ZNAŠ. Tebi pa res vedno USPE..." Otrokov notranji svet se zmede. Ne loči med tem, kdaj kakšno stvar naredi RES SUPER, kdaj pa to postane sporočilo, da ni v redu to, kar je naredil. To sta dva skrajna in nazorna primera. Večina energetskih zaznav je subtilnejših, ne vemo natančno zakaj, vendar povzročijo v nas zmedo, nemir, neugodje in to želimo uravnati. Želimo se počutiti varne.

V zmedenem svetu ni varnosti, zato izberemo obrambne mehanizme, ki nas varujejo, kar je opisano spodaj in izberemo način obnašanja, s katerim najlažje živimo življenje oz. dobimo to, kar želimo. Naš cilj je varnost in udobje. Varnost in udobje v telesnem in duševnem počutju. V času odraščanja se torej naučimo, kako krmariti skozi življenje. Najpogostejši načini so zahteve, ki nastopi v starosti med drugim in tretjim letom življenja. Otrok preprosto nekaj zahteva in če ta zahteva ni uresničena stopnjuje pritisk. Vsi smo že bili priče, kako otrok v trgovini "vzgaja" svoje starše z jokom, ki se stopnjuje v dretje in metanje po tleh. Tu imamo takoj dve možnosti. Ali otroku ugodimo in je takoj mir ali pa mu ne ugodimo, kar pomeni očitajoče poglede drugih oseb, "Kakšen starš pa vendar si, da ne kupiš otroku ene čokolade", trajanje neugodja se drastično poveča, v nas nastopi jeza in najraje bi mu eno primazali po riti polno plenic. Gledamo krokodilje solze našega sončka in se počutimo krive, ker mu ne dovolimo nekaj, česar si tako zelo želi. Sram nas postane pred ostalimi ljudmi. Naenkrat smo polni neprijetne energije jeze (eksplozija), krivde (mu ugodim) in sramu (skril bi se). Večkrat rečemo in se čudimo, od kod taka moč 15 kg bitja. Pritiska tako, da včasih popustimo, čeprav imamo sami 50 ali 70 ali 100 kg. To je energetska moč. Čustva so energetski naboji in z energijo jeze, krivde in sramu pritisnemo nazaj. Tu trčita skupaj dve energiji, zmaga vztrajnejši. Popustimo in otroku sporočimo, če boš dovolj močno in dolgo zahteval, boš dobil. Naslednjič in vse pogosteje smo priče otrokovim zahtevam, ki so vse močnejše in vse pogostejše. Otrok je našel način, kako priti do stvari, ki ustvarjajo ugodje. Starši se upajoče tolažimo, da bo ta faza minila in bo nas sonček nekega dne, čez noč, sam od sebe spoznal, da ta način ni primeren in sprejemljiv, da nas prizadane in blablabla...
Nič od tega se ne zgodi. Ko najdeš način, ki deluje, ga ne spreminjaš. Ko najdeš način, ki deluje, ga ne opustiš, ko najdeš način, ki deluje, ga le še izpopolniš. Zakaj opustiti nekaj, kar deluje?

Prenesimo zgoraj opisan primer v odnose med odraslimi ljudmi. Če nekdo od nas nekaj zahteva na tako grob in brutalen način to hitro vidimo in je družbeno nesprejemljivo. Kaj pa, ko se nekdo na nas obrne s "prošnjo", ki v nas sproži občutek krivde? Ki sproži občutek sramu, ko sproži občutek dolžnosti? Kako se temu upremo? Kaj storimo, ko nam nekdo v solzah sporoča, kako smo ga prizadeli? Kaj storimo, ko nekdo s v srce segajočim glasom pove, koliko je za nas naredil, koliko se je žrtvoval, mi pa smo tako nehvaležni? Ko pa vendar zahteva tako "malo". Danes malo, jutri malo, dopoldan malo, popoldan malo, soboto malo, praznik malo, nedeljo malo... seštejte "malo" in boste dobili veliko. Kako se temu upremo? Navadno se ne. Vsaj na začetku se ne, ker niti zavestno ne vemo, kaj se dogaja. Če se poskušamo "malo" upreti, se pritisk poveča. Nasprotna stran ve, da s povečanjem pritiska bo dobila, kar želi.
Če želimo nekam hitreje priti, povečamo dotok goriva. Z nogo močneje pritisnemo na plin. Povečamo pritisk. In s tem dobimo tisto, kar smo želeli. Torej ozavestimo, ugotovimo, kaj se dogaja, ozavestimo svoja čustva in na podlagi tega se odločimo če in kaj bomo oz. želimo spremeniti.

Foto: Flickr