Članki

Zakaj se trudim?

Najpogosteje odgovarjam na vprašanja, zakaj se ljudje tako obnašajo, kako jim povedati, da bi vas razumeli in kako jih spremeniti. Manjka pa vprašanje, zakaj se trudim, zakaj dopuščam in zakaj ostajam v takšnem ali takšnih odnosih.

Osebe, ki v otroštvu in odraščanju niso dobile dovolj pravilnih potrditev, ki nimajo občutka vrednosti, ki se večinoma časa sprašujejo, kaj bi lahko naredili bolje, ki jih skrbi, kako se bodo ljudje odzvali, če nimajo občutka, da so dovolj dobri, imajo zaradi vsega naštetega slabšo samopodobo. To samopodobo, potrditev, da so dovolj dobri, želijo dobiti zunaj sebe. Ker so navajeni dram in zavrnitev, čakanja in prilagajanja, potrpežljivosti in so se že kot otroci zadovoljili z drobtinicami pozornosti in pohvale, kot odrasli ne znajo in ne zmorejo drugače. V otroštvu ustvarjeno prepričanje je, da si toliko kot dobijo oz. bolje – ne dobijo, zaslužijo. Za kaj več se morajo potruditi, potrpeti, počakati, razumeti … Ljubezen, prijaznost, pohvale si morajo zaslužiti, zato nezavedno poiščejo osebo, kjer se morajo truditi, ki jih zavrača, ki je hladna, nesramna, brezčutna … Tega so navajeni, drugega ne poznajo in so žrtev svojih staršev in kasneje parterja.

Vse misli in obnašanje podredijo osebam, od katerih želijo potrditev, da so vredni. In ti jim to dajejo v redkih trenutkih in v majhnih količinah. Ves ta trud, zavračanje, obtoževanje, nalaganje krivde, jih izčrpa do te mere, da celo izgorijo, zbolijo, ne zmorejo več. To je točka, ko se nekaterim uspe zazreti vase, ponovno najdejo stik s seboj in svojo dušo. Sebi začno dajati to, kar so prej želeli od drugih. Proces ni enostaven, ampak še vedno lažji od prejšnjega življenja.

Žrtev redko prekine stike, navadno se le oddalji, da zadiha, si nabere moči in vstopi v nov krog. Spopada se z občutkom krivde, osamljenosti, izoliranosti, zato obrambni mehanizmi poskrbijo za iluzijo. Ta iluzija je lažen občutek moči, da so sedaj močnejši, da bodo zmogli, da se bodo potrudili, da ne bodo več pustili manipulacije, da je oseba, ki je z njimi grdo ravnala žejna in željna ljubezni, le tega ne ve, da se ne spodobi, da s starši prekinejo stike … In gredo nazaj. Ponovno navežejo stik in v nekaj tednih se vsa zgodba ponovi.

Več pozornosti in pomoči bi morali nuditi žrtvam, jim pomagati, da najdejo stik s seboj, da potolažijo srce, da poiščejo vse ranjene, žalostne, razočarane, obupane, prestrašene osebe v sebi, ker so to energetski naboji preteklih dogodkov. Dokler jih misel na preteklost še vedno boli, dokler čutijo razočaranje, žalost, jezo … preteklost še vedno določa njihovo sedanjost, pa čeprav že zdavnaj niso več v stiku s tem človekom ali temi ljudmi. Ko razumejo, da je nekaj v njih, kar jih vleče k takšnim ljudem, ko tega ne sprejmejo več kot krivdo ampak le spoznanje, izstopijo iz vloge žrtve.

Prepoznavanje čustev in občutkov, ko si v ponovnem nemiru znajo postaviti vprašanje: »Kaj bi rad/a? Kaj bi rad/a dosegel/a, kaj sploh hočem?« in dobiti nanj odgovor, vodi v drugačne odločitve in ravnanja. Zato to traja kar nekaj časa. Včasih se jim zdi, da stopicajo na mestu, da znova in znova padejo, pa ni tako. Ko posadite seme, nekatere rastline hitro odženejo, druge  pa dolgo časa poganjajo korenine. Prva rastlina že oveni, ko druga prikuka na plan. Druga je močnejša, raste mnogo let, saj ima močne in trdne korenine. In ta proces je podoben rasti druge rastline.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

ZAKAJ SE TAKO OBNAŠA DO MENE?
MASKA
UJETOST V ČUSTVIH