Članki

Izbira

Kako neskončno smo včasih lahko prizadeti, neutolažljivo žalostni, na vso moč razočarani in jezni.

»Čisto nobene hvaležnosti ni več v ljudeh,« užaljeni ugotavljamo. Dobesedno sem odvržen/a in zavržen/a.

»Tega si nisem zaslužil/a! Trudim se, vlagam, skrbim, se odpovedujem, trpim, jočem, prosim … pa sploh ne vidi, ničesar ne ceni.« Pa naj gre za prijatelje, partnerja, njega ali njo, sodelavce ali sorodnike.

»Vedno se potrudim, da le ugodim, ne rabim veliko, spodobilo bi se, da se tudi on/a/i obnaša/jo tako. To si zaslužim! Sploh ji/m ni mar zame, samo nase misli/jo. Važno, da je njemu/njej/njim dobro. Vedno znova zvisim, pusti/jo me na cedilu.«

Drugi, drugi, drugi, on, ona, oni sploh ni važno. Kažemo s prstom – ti si kriv, nehvaležen, slab, nesramen, zaradi tebe sem nesrečen, žalosten, jezen, prizadet …

»Zaradi tebe me boli in vse se ti bo vrnilo. Bo že karma poskrbela …«

Ta težka čustva so naša. Moja in tvoja. Ta čustva imajo močno energijo, ki vpliva na naše telo, počutje, misli, reakcije. Če ne bi imeli težkih energij, se ne bi počutili slabo. A mi se na vse navadimo. Včasih se tako močno navadimo, da brez tega ne moremo več živeti. To je kot droga. Rabim nekaj, da se v meni dogaja, da se lahko jezim, da lahko kritiziram, da lahko objokujem, da sem lahko žalosten in nesrečen.

»Ne, ne ne, jaz si tega ne želim,« zatrjuje. »Jaz bi rad živel v miru.«

»Potem se umiri. Ne bojuj se. Spusti. Ni tvoje.«

»Kako? Ne morem biti umirjen/a, sproščen/a, če pa se mi vse to dogaja! A naj kar pustim, da hodijo po meni, da me ponižujejo, kot da sem smet, nihče, zadnji pasji kakec na cesti? A naj kar pustim? O ni šans, jim bom že pokazal/a!«

Ali pa:

»Kako? Ne morem biti, če pa se mi vse to dogaja! A naj kar pustim, da hodijo po meni, da me ponižujejo, kot da sem smet, nihče, zadnji pasji kakec na cesti? A naj kar pustim? Tako me boli, trga me, komaj diham, ne morem pustiti.«

Rešitev je v notranjem miru. Preprosto. Ko dosežemo notranji mir, dobimo in imamo vse. Tako preprosto je. A samo na prvi pogled.

  • Prva ovira je, ker ne verjamemo. »Ne, nemogoče.« Kaj, še se motite?
  • Druga ovira je, kar smo vpeti v dramo in ne moremo iz nje. »Ne, ne bom dovolil. Boril se bom naprej.« Zakaj se nimate radi?
  • Tretja ovira je, ker ne spustimo. »Hočem to in nič drugega.« Poglejte koliko lepšega gre mimo vas.
  • Četrta ovira je, ker je kar nekaj dela. »Ne da se mi več, toliko let že delam na sebi.« Zamenjate način.
  • Peta ovira je, ker smo neučakani. »Saj so spremembe, samo tega ni nikoli konec.« Tudi umivamo se vsak dan.
  • Šesta ovira je, ker ne nadzorujemo čustev. »Sem povedala svoje in zdaj se počutim krivo.« Drugi so samo sprožilci nečesa, kar je v nas.
  • Sedma ovira je, ker si ne zaupamo, nimamo občutja moči, vrednosti, varnosti.
  • Osma ovira je, ker je pretežko.
  • Deveta ovira je, ker je temeljno prepričanje, da si ne zaslužimo. Tu pridemo do nezavednega. Mi si marsikaj o sebi lahko mislimo in se prepričujemo v glavi. V glavi. Dokler tega ne čutimo globoko v sebi, je prepričanje v glavi samo nova ovira. Ovira nas do pravih prepričanj v nezavednem.

Ovir oz. izgovorov je kolikor hočemo. In ovire in izgovori nam koristijo. Ovire in izgovori nam preprečujejo vpogled vase. Ko se zazremo vase, odkrivamo stvari, ki so neprijetne, ki jih želimo skriti pred svetom in pred samim sabo. Včasih moramo narediti stvari, ki se jih zdaj bojimo. »Sem ljubezen, pošiljam ljubezen, delujem z ljubeznijo in iz ljubezni.« Ali res, če se moram v to prepričevati?

Duhovnost je pot k notranjemu miru, samospoznavanje je pot k notranjemu miru, joga je umirjanje telesa in duha, meditacija je umirjanje misli, ljubezen je mir. Vedno imamo najmanj dve možnosti. Čustveni boj/beg ali čustveni mir. Izbira je moja, tvoja.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

KO SMO V STISKI
NE ODNEHAJ
V POPLAVI MOTIVACIJSKIH MISLI