Članki

Labirint življenja

Včasih se zdi, da je življenje podobno tavanju po labirintu. Kakorkoli se odločimo, vedno znova trčimo ob zid. Pred tem zidom obstanemo in si mislimo: »Zakaj se meni to dogaja? Zakaj imam tako smolo?« Lahko se delamo, da tega zidu ni. Obstanemo tam, in tudi ko opeke že padajo s tega zidu, še vedno nočemo videti, da lahko malo pri rušenju te ovire pomagamo tudi sami. Včasih pomagamo tako, da padajočo opeko položimo nazaj na njeno mesto. Iščemo smisel življenja, filozofiramo kdo sem, kaj sem, izgubljeni v preteklosti in prihodnosti, le v sedanjosti nas ni. Če bi si vprašanje: »Kaj lahko storim tukaj in zdaj?« postavili 10 krat na dan, bi naš dan potekal popolnoma drugače. Ena najbolj branih knjig je knjiga L. Hay Življenje je tvoje. Že sam naslov pove vse. Življenje je moje, in kakšno bo od polnoletnosti naprej, je odvisno od mene. Jaz sem tisti/tista, ki se odločim, kako bom čutil/a, kako bom reagiral/a, kako se bom odločil/a, kaj in komu bom verjel/a, zaupal/a, se predal/a. Jaz sem tisti/tista, ki odločam, ali bom igral/a vlogo. Jaz sem tisti/tista, ki dovolim, da me preteklost preganja, jaz hranim strahove in demone, jaz lahko odločim, ali bo napaka postalo krivda ali priložnost za napredek, spoznanje. Jaz sem tisti/tista, ki odloči, da je nekaj pretežko, da nima smisla, da je že dobro, da drugače ne gre. Jaz sem tisti/tista, ki odloči, ali vztrajati še naprej ali nekaj spremeniti najprej v sebi. Jaz sem tisti/tista, ki lahko spremenim, če le hočem. »Kaj lahko storim tukaj in zdaj?« Nič in vse in še vse vmes. Jaz sem tisti/tista, ki odločam tukaj in zdaj.

Morda uspešno izbiramo poti in redko naletimo na zid in če že, ga znamo podreti ali se znamo obrniti, iti par korakov nazaj in uberemo drugo pot. Na teh poteh srečujemo druge ljudi vštric z nami in tudi takšne, ki gredo v drugo smer. »Pojdi z mano,« pravi. »Ampak ti greš v nasprotno smer od moje.« »Ni važno,« odvrne, »važno je, da sva skupaj.« »Saj res, biti moram z nekom.« In spregledamo naše kažipote, ki kažejo v drugo smer. Nekaj časa je lepo, potem reče: »Daj, nesi še moj nahrbtnik.« »Ja, seveda, samo da ti bo lažje,« in si oprtamo še njegovega. »Zakaj si tako počasna? Zakaj se bolj ne potrudiš? A ne vidiš, da zamujava?! Evo zaradi tebe sva končala pred zidom!!!« zakriči. In mi sklonimo glavo in čakamo, da se pomiri. »Zakaj te sploh vlačim sabo, lepše bi mi bilo, če bi bil sam.« In v nas se zbudi strah. »Zapustil me bo, še bolj moram biti pridna,« in smo še bolj pridni, ustrežljivi, poslušni in nezahtevni. Tudi iz tega zidu padajo opeke in mi raje zacelimo buške in opeke postavimo nazaj na svoje mesto, da lahko ponovno padejo na nas. Partnerstvo, ljubezenski odnos ni bistvo življenja, je pa pomemben del zaradi čustvene bližine, ki jo večina od nas želi, hoče, rabi. Ta »želim, hočem, rabim« je različno močan. Močnejši kot je, močneje se navežemo in težje spustimo. Zato je smiselno čas in pozornost najprej posvetiti sebi in uravnati svoj kompas življenja. »Kaj lahko storim tukaj in zdaj?« Nič in vse in še vse vmes. Jaz sem tisti/tista, ki odločam tukaj in zdaj.

»Hočem, da lepo ravnaš z mano. Hočem, da ustrežeš mojim željam. Če me ljubiš, boš naredil tako, kot jaz želim. S tem boš dokazal, da me slišiš in da sem pomembna.« In ko temu ni tako, natopi razočaranje in um in ego. »Zahtevaj in postavi meje.« In se kregamo in jezimo in prepiramo in izsiljujemo in jočemo in hočemo. »Ljudje me vedno razočarajo. Ljudem ne smem zaupati.« Postanemo kontrolorji in preverjamo, prihode, odhode, telefone in računalnik. Zakrčimo se in stisnemo svoj svet. Naš svet je vse bolj majhen, utesnjen in nevaren in v njem je vse več dvoma, bolečine, nezaupanja, negotovosti. »Hočem, da je tako. Obljubi mi. Obljubi mi. Obljubi mi.« In za ljubi mir obljubi. In obljube ne drži, ker je izsiljena. »Vedela sem, prav vedela sem.« Zgodi se točno tisto, česar se bojimo in vemo že vnaprej. Nič več ni sproščenosti, smeha, razumevanja, kompromisov. Doma ni več lepo. Doma ni več prijetno. V dom se naseli nezaupanje, žalost, razočaranje, jeza. Zidu ne podiramo, ampak gradimo in utrjujemo. »Zakaj se meni to dogaja? Zakaj jaz nimam sreče? Zakaj jaz nisem kraljica svojemu moškemu?« se smilimo sami sebi. »Kaj naj še naredim?« Čakamo in dočakamo. »Ne, kar sam naredi, sam si skuhaj, sam si zlikaj, zaradi mene lahko tudi greš.« Užitek, da smo vrnili in da ga bomo vzgojili traja malo časa. Ne deluje. »Oprosti, nisem mislila tako. Bodi moj in ostani. Prosim, prosim, prosim.« Divjajo viharji, divjajo demoni, scenariji, žrtev, preganjalec in rešitelj menjajo vloge. Zid je vse večji in močnejši.

Jaz sem tisti/tista, ki lahko spremenim svoj svet. Samo jaz. Jaz lahko odstranim demone, strahove, misli in scenerije. Jaz sem tisti/tista, ki se odloči, ali bom igral/a vloge ali ne, ali bom v drami ali ne … Jaz ustvarjam svoj notranji svet in notranji svet je potem zunanji svet. Zato je smiselno čas in pozornost najprej posvetiti sebi in uravnati svoj kompas življenja. »Kaj lahko storim tukaj in zdaj?« Nič in vse in še vse vmes. Jaz sem tisti/tista, ki odločam tukaj in zdaj.

Ni vse odvisno od nas. Od nas pa je odvisno, kaj in kako bomo čutili, kako si bomo razložili, pri čem bomo vztrajali, kaj bomo zahteva in pričakovali, kako se bomo odločili in kaj bomo naredili. Ne pomaga, če krivdo valimo na drugega, če smo jezni, užaljeni, prizadeti, žalostni, razočarani … ne pomagajo vloge in izsiljevanje. Za svoja čustva in dejanja sem odgovoren/odgovorna samo jaz. Jaz sem tisti/tista, ki o tem odloča. In tu se največkrat ustavi. »Nočem tega. Nočem biti odrasel. Hočem, da nekdo skrbi in poskrbi zame. Hočem, da se drug odloči namesto mene. Hočem, da lepo ravna z mano. Hočem, hočem, hočem!« In ne gre in tavamo po labirintu in krivimo planete in šefe in sodelavce in tašče in partnerja in otroke in starše in sebe. Krivda ne pomaga, krivda utrdi in dvigne zid. Moč je v meni, v tebi, v nas in v vas. Odgovornost je moja, tvoja, naša in vaša. In to je tisto najtežje. Jaz, samo jaz odločam, kako bom čutil/a in kaj bom naredil/a. »Ali mi to pomaga? Ali mi to koristi? Kdaj se bom naveličal/a iluzij?

»Kaj lahko storim tukaj in zdaj?« Nič in vse in še vse vmes. Jaz sem tisti/tista, ki se odločam tukaj in zdaj.

več v FB skupini Čarobni odnos in v knjigi Čarobni odnos

Priporočam v branje

ODNOS DO ŽIVLJENJA
SKUPNI ZAČETEK
ZAČENJAM ZNOVA