Članki

Zaljubljenost

Eno od razširjenih prepričanj je, da se iz močne zaljubljenosti rodi prava ljubezen. Ali drugače, brez zaljubljenosti ni ljubezni. Nekateri se zaljubijo hitro, pogosto, včasih celo v več oseb hkrati, drugi zaljubljenosti skoraj ne poznajo. Prvim ni jasno, kako drugi lahko sploh živijo in kaj je z njimi narobe, drugim ni jasno, kako lahko nekdo začuti zaljubljenost že v nekaj minutah ali celo sekundah.

Zaljubljenost je evforično stanje. Hormoni sreče podivjajo in svet postane rožnat. Ta prijeten občutek metuljčkov želimo čutiti neprestano. Kot se ne naveličamo čokolade, se ne naveličamo zaljubljenosti. Hočemo več in še več. In želimo si, da bi ta kemija kar trajala in trajala, točno tako kot si želimo, da se dopust ne bi nikoli končal.

V resnici je tako, da se velika večina zaljubljenosti nikoli ne razvije v začetni odnos. Če energija prve osebe ni usklajena z energijo druge osebe, druga oseba postane nesrečna, slabo se počuti, nič ji ni jasno in lahko celo doživlja tragedijo svojega življenja. Mladostne zaljubljenosti so namenjene temu, da spoznamo tudi ta del življenja, da se naučimo predelati tudi to frustracijo. Starši, prijatelji, pisanje dnevnika, poezije in končno tudi nova zaljubljenost mladostniku povedo in pokažejo, da ni konec sveta, da je treba sprejeti tudi besedo NE, da oseba, v katero je bil zaljubljen ni čisto takšna, kakršno si je predstavljal v fazi zaljubljenosti, da zna živeti naprej in se veseliti življenja.

Zaljubimo se v videz, lahko v to, kar nekdo predstavlja. Zaljubimo se v osebo, ki je podobna našim staršem, ker nam je to znano, zaljubimo se zaradi tisoč in enega vzroka v našem nezavednem, a preprosto mislimo, da je zaljubljenost dovolj, da bomo srečno živeli do konca svojih dni. Tako se končajo pravljice, življenje v dvoje pa se tu šele začne.

Ali se bo iz zaljubljenosti razvila ljubezen, je odvisno od obeh oseb. Čustveno zrele in stabilne osebe z lahkoto navezujejo stike in so zato privlačnejše. Lahkotnost jim daje harmonija, v kateri so. Zavedajo se svoje vrednosti, znajo biti same, njihov strah je prava mera previdnosti, pričakovanja so realna, razočaranja se ne bojijo. Ko se taki osebi srečata, je spoznavanje prijetno in vsak dan sta raje skupaj. Bolj kot se poznata, raje se imata. Takih parov je veliko.

Problem lahko nastane zaradi nepredelanega neustreznega otroštva, napačnih prepričanj, ki jih še utrjuje, ran preteklih razmerij, osamljenosti, slabe samopodobe … Takrat se lahko res zatakne in iz slabega začetka gre lahko v še slabše razmerje. Zatakne se že pri izbiri. Ali izbire sploh ni, ali pa so vsi/vse neprimerni/neprimerne. Zakaj? Ker je takšna energija osebe in ker samo takšne zaznava. Če ste se ujeli v takšno zanko, jo najprej razrešite. Preglejte in premislite o preteklih razmerjih, kaj je bilo »tisto« kar vas je pritegnilo, v kaj ste se zaljubili, zakaj vam je bilo to pomembno, kaj ste s tem dobili, kakšni sta bili vajini vlogi … Če vas res zanima, in če res želite,  da bo naslednjič drugače, boste odgovore dobili. In ne bodo vam vsi všeč. Večina odgovorov vam ne bo všeč in zato nočemo brskati po tem. Raje zaključimo s tem: »Tako sem ga/jo ljubil/a, njemu/njej pa ni bilo mar zame. Kakšna krivica.«

Slaba samopodoba pomeni, da je oseba prepričana, da ni vredna in/ali dovolj dobra … da bi jo lahko nekdo ljubil takšno kot je. Morda gre vse skupaj že tako daleč, da je prepričana, da se mora truditi, da jo sploh kdo opazi. Naleti točno na manipulatorja (moški ali ženska), ker ji lahko le on da to, kar rabi. Oseba se trudi, da mu ugodi in njemu ni nikoli dovolj dobro – vedno nekaj manjka, ali ni pravi čas, ali bi nekaj drugega ali drugače, morda je prepoceni, predrago ali preveč ali premalo skuhano … ni da ni. Prva oseba se trudi, prepričana, da je ta potreba po vrednosti zaljubljenost, drama ji je poznana od doma, zaposlena je in zato ni dolgčas. Boji se miru, ker takrat svojo nevrednost močneje čuti. Hrepeni po drugi osebi, ne more brez nje, z njo je težko. »Če se bom dovolj potrudila …« jo žene naprej. In se trudi v prepričanju, da bo le s to osebo lahko srečna. A sreče ni od nikoder ali pa je zelo kratkotrajna. Je pa veliko dogajanja, drame, padcev, vzponov. Negotovost in strah pred osamljenostjo, pred ponovnim dokazom, da ni dovolj dobra, spremeni v zaljubljenost. Nadaljevanje poznate. Če se razideta, se lahko

  1. občutek nevrednosti še utrdi,
  2. odloči, da bo naslednjič ravnala drugače, da bo nepopustljiva pri svojih zahtevah.

Zgodi se, da se naslednjič zaljubi v še večjega manipulatorja, kjer se mora še bolj dokazovati. Vsakič znova je njena rana večja, bolj boleča in potreba po zacelitvi ravno tako. Hoče in zahteva, da jo zaceli druga oseba. Ta druga oseba pa je lahko samo nekdo, kjer se mora dokazovati. Če sreča čustveno zrelo osebo, ki ne ustvarja dram, ki mu je všeč takšna kot je, se vanj ne bo zaljubila. Ni izziva, ne da ji tega kar rabi, ker se ji treba truditi, zato njegova naklonjenost ne šteje. Nezavedno išče in hoče nekoga, ki ji tega, kar rabi, ne zna in ne more dati. Dobra stran tega, in to mislim sarkastično, pa je v tem, da ji ni dolgčas. Pred sabo ima res dober projekt, ki jo v polnosti zaposli. Razlaga prijateljem, okolici se smili, razumevajoči so do nje, dobi pozornost, ki je brez tega ne bi, lahko ostaja v vlogi žrtve, lahko napada in rešuje, zahteva in postavlja ultimate in čaka, kaj se bo zgodilo in potem vse skupaj ponovi in ponovi v prepričanju, da zares ljubi …

več v FB skupini Čarobni odnos 

Priporočam v branje

ZALJUBLJENOST 2