Članki

Razlaga BEAM metode 5

Samopodoba

Osnovni problem je slabša ali slaba samopodoba (nisem dovolj dober, lep, zanimiv, sposoben, pameten, kriv sem, vreden posmeha in zaničevanja …), strah ( ogrožen sem, nekaj se mi bo zgodilo, ne bom zmogel, znal rešiti problema …), spregledanost (nepomemben sem). To so osnovni problemi. Iz tega izhajajo ostala čustva, občutki, počutje, notranje drame in reakcije – mehanizmi, s katerimi hočemo to ali prikriti ali nadomestiti, in si izboriti prostor pod soncem.

Zaradi slabše samopodobe – občutka manjvrednosti ali celo ničvrednosti, se ljudje potegnejo vase, v njih se odvija notranja drama samoobtoževanja, vnaprej vedo, da ne bodo zmogli in se zato raje ne lotijo dela, opravil … strah pred neuspehom jim onemogoči, da se zadev lotijo, saj to pomeni za njih nov poraz. Vidijo in potencirajo, kar jim ni uspelo, in kar jim uspe je zanemarljivo, samoumevno, premalo, da bi lahko iz tega črpali moč in popravili samopodobo. Uspehi se jih ne dotaknejo, kot da padejo v jamo brez dna, ki jih pogoltne, da izginejo. Manjka jim »prostorček« uspešnosti, manjka prostorček, da so dovolj dobri in da zmorejo. V stres jih spravi vsaka nova zahteva, nova naloga ali projekt v službi,  v stres jih spravi sprememba, ker je njihova prva misel, ne bom zmogel, ne bom znal, nisem sposoben. Zaradi slabe samopodobe sposobni ljudje raje opravljajo enostavnejša dela, da le ne doživijo neuspeha in poraza. Neuspeh za njih pomeni, da so oni slabi ali celo zanič in ne, da se je stvari treba lotiti drugače. Največji dosežki človeštva so rezultat številnih neuspelih poskusov in ponavljanj.

Osebe s slabšo samopodobo, ki imajo občutek, da zmorejo, garajo, ženejo se in od sebe zahtevajo veliko. Nizajo uspeh za uspehom in si nalagajo še več obveznosti in dela. A uspehi se jih ne dotaknejo, tudi tu padejo v jamo brez dna. Zato tik pred zaključkom dela že iščejo novega. Ne znajo uživati v uspehu, ne znajo se pohvaliti, ne zmorejo biti zadovoljni z doseženim. Groza jih je, da jutri in pojutrišnjem in naslednji dan in še naslednji dan ne bodo imeli česa pokazati. V nezavednem vre: »Spregledali te bodo in ugotovili, kako si pravzaprav nevreden.« Zato delajo in garajo in delajo in garajo in se ženejo in pregorijo.

Če ste ob branju v sebi prepoznali katerikoli prepričanje, čustvo ali občutek, poiščite osebo v sebi, speljite postopek in ji povejte, da je dovolj dobra, da zmore, in da ji boste to povedali kolikorkrat bo potrebno. Večkrat na dan povejte tej osebi na travniku, da je dovolj dobra in da zmore. Ponavljajte in ponavljajte. Zdaj imate že dober stik z notranjim otrokom, zaznate ga z odprtimi očmi in imate tri sekunde za: »Dovolj dober/dobra si, sposoben/sposobna si.«

Nekatere osebe slabo samopodobo želijo prikriti z večnim prav in se agresivno uprejo takoj, ko začutijo, da jih lahko kdo spregleda. Njihov prag na tem področju je nizek, zato so za okolico naporni, konfliktni, zamerljivi, zavistni, ljubosumni, arogantni, privoščljivi, zahtevajo ogromno hvale in pohvale, navdušenja, pozornosti. Dokler taka oseba ni sposobna uvida v svojo slabšo samopodobo, ne more priti do sprememb. Z uvidom bi se zgodilo točno tisto, kar za vsako ceno hoče preprečiti.

Varnost

Občutek varnost dobimo, če imamo »prostorček«, ki smo ga ustvarili v otroštvu. Starši imamo pri tem veliko vlogo. O tem je napisano v knjigi Čarobni odnos, zato se ne bom ponavljala.

Če nimamo občutka varnosti, če nimamo »prostorčka«, ki ga dnevno polnimo, je ves čas prisoten strah, razvije se v tesnobo, ki jo zahteve vsakodnevnega življenja krepijo in ne zmanjšujejo. Sčasoma lahko telo opeša in ne more več uspešno krotiti strahu in ostalih spremljajočih neustreznih čustvenih energij. Kar je bilo še včeraj obvladljivo, danes skoraj ni več, postanemo utrujeni, občutimo brezup, brezizhodnost, nimamo ne volje, ne moči. Realno ni nič oprijemljivo. Prihodnost je vedno negotova, a pri izčrpanem človeku črna in ogrožujoča. Oseba je zato ves čas napeta, fizično čuti napetost v telesu. Stres je stalno prisoten. Podnevi in ponoči. Slabo spi, sanje so težke, zbuja se zaradi mor, od dveh do petih ponoči se telo za trenutek sprosti in takrat lahko useka ven potlačeno v obliki paničnega napada. Zavedanje pred izgubo nadzora, hiter utrip srca, občutek pomanjkanja zraka, strah pred smrtjo je le nekaj naštetih občutij, ki so tako neobvladljiva in grozovita, da se začetnemu strahu pridruži še dodaten strah pred naslednjim paničnim napadom.

Zaradi neprestanega občutka ogroženosti pride do psihofizične in čustvene izčrpanosti, ki lahko povzroči motnje v delovanju možganov in to imenujemo depresija. Lahko vodi do prisilnih misli, ki prevzamejo nadzor in prisilnih dejanj, ki naj bi preprečile katastrofe. To imenujemo obsesivno-kompulzivna motnja (OKM). Fobije so pretiran strah, ki osebo ga omejuje na različnih življenjskih področjih in ji onemogočajo normalno delovanje. Če imate fobijo pred pajki, bo pajka odstranil nekdo drug. Če imate fobijo pred višino, ne boste lezli visoko, če imate fobijo pred kačami, ne boste imeli doma terarija s kačo ali jih iskali v naravi. Te in podobne fobije so lahko malo zoprne in lahko ste prikrajšani za razgled z vrha gore, Eifflovega stolpa, zaradi fobije pred mačkami ne boste imeli mačke. Strah pred strelami in grmenjem, letenjem … je že malo bolj nadležen, ker se nevihtam težko vedno izognemo in na morda moramo na službeno pot z letalom. Zares omejujoče so fobije pred zaprtim prostorom, pred odprtim prostorom, pred ljudmi … to osebo omejuje že tako močno, da se večinoma zadržuje doma, kjer se edino še počuti relativno varno.

Zgoraj našteto se ne razvije čez noč, ampak je posledica večletnih občutkov napetosti, strahu, tesnob, skratka škodljivega stresa. Vsi ljudje občasno pridemo v situacijo, ko se ne počutimo varno, in ko razumsko ugotovimo, da nismo v nevarnosti, začnemo odpravljati občutek strahu v nas samih. Strah odženete po znanem postopku. Poiščite osebo, ki je prestrašena in jo odpeljite na travnik, združite in ji dopovejte znova in znova, da je na varnem. Ponavljajte in ponavljajte. Ne ukvarjajte se s katastrofami, ukvarjajte se s tem, da potolažite notranjega otroka. Ko odleže dobite dokaz, da deluje, da znate in da zmorete. Potem je samo še vprašanje časa, kdaj bodo ti občutki izginili do te mere, da boste svobodneje zaživeli in zadihali. Če zdravnik presodi, da bi bilo priporočljivo jemati nekaj časa zdravila, ga poslušajte. Antidepresivi popravijo motnje v delovanju možganov, grozoviti občutki se zmanjšajo do te mere, da ste se sposobni soočiti in predelati strahove in ustvariti »prostorček« varnosti v sebi. Ne sprašujte se, kako živeti z depresijo, paničnimi napadi, stresom, fobijami, ampak kako jih odpraviti. »Kaj lahko vsak dan naredim, da bom okrepil občutek varnosti v sebi?« Delajte na meji varnosti, občutek nevarnosti naj bo na začetku močan nekje do 6 in ga spravita na 4. Potem ponovno poiščite, kaj vse vas skrbi in ogroža in spravite na 4. Nekajkrat boste ponovili, dobili izkušnjo, ustvarili nov proces in pripravljeni ste na sprožilce. Takoj ko začutite napetost, »skočite« do notranjega otroka in mu povejte: »Na varnem si, sprosti se, vse je v redu, ne skrbi.« Nekaj sekund in čez nekaj minut spet nekaj sekund in tako 100krat na dan in boste v nekaj dneh videli razliko. Razlika bo vaše počutje. Morda boste na začetku vedno znova in znova spravljali strah iz sebe. Odleglo vam bo in upanje se bo počasi vračalo. Če v strahu in negotovosti živite od nekdaj, pričakujte, da bo nekaj časa trajalo, ker bo s sprožilci vedno znova in znova prihajalo na dan. »Kako se počutim?« naj postane najpomembnejše vprašanje.

Spregledanost

Tretja zadeva, ki dela težave, je spregledanost. Hočemo biti videni in opaženi. Hočemo biti pomembni. Tu velikokrat pride do notranjega konflikta zaradi vrednostnega prepričanja o skromnosti.

Skromnost je dobra lastnost, dokler ni uporabljena kot sredstvo manipulacije. Skromni ljudje so zadovoljni z malim, tiho so in ne zahtevajo. Nimajo želja in svoje potrebe potlačijo. A to ni skromnost. To je čustveni pritisk za obvladovanje ljudi. Temelji na strahu izločenosti – če si boš želel več, če boš imel več, ne boš več ustrezen, ne boš več spadal k nam, izločili te bomo, z obsojanjem te bomo poskušali ukrotiti.

Prava skromnost je po mojem mnenj čustvena vrlina, kjer izpolnjujemo svoje želje, a ne na račun drugega. Skromnost je, ko imamo in to delimo. Skromnost je, ko se zavedamo svoje moči, znanja, sposobnosti, a ne zahtevamo od drugih, da nas slavijo, obožujejo. V neki knjigi sem prebrala stavek, da je dober voditelj tisti, kjer ljudje želijo poljubljajo tla, po katerih hodi. Ali res? Mislim, da je dober voditelj tisti, ki je pripravljen deliti voditeljske sposobnosti z drugimi, ki jim daje občutek varnosti in miru, ki jim pove, da si zaslužijo in so vredni. Skromnost je, da znamo preložiti svoje zadovoljitve. Kaj pomaga še tako dober avto na lizing, če nimaš za burek. Pogoj za skromnost je notranje zadovoljstvo in notranji mir.

Od pradavnine ljudje smo ljudje živeli v skupini, ker je bilo varneje in lažje. Bili smo odvisni drug od drugega. Sodoben način življenja omogoča manjšo odvisnost, tisti prvinski nagon po pripadnosti pa je še vedno enako močan. Občutimo strah, ne znamo ga opredeliti, zato čas in energijo zapravljamo za preprečitev katastrofe osamljenosti in izločenosti namesto rešitve problema.

Obrambni mehanizmi so ves čas na preži. »Kako se ljudje obnašajo do mene?« Pridemo v službo in sodelavka ne pozdravi. V trenutku v nas vse zabrbota. »Pa kaj sem jaz? Dim?« Zasikamo, ker jo želimo prizadeti. Vrniti hočemo bolečino in strah, ki sta se pojavila v nas, a ju nismo definirali. Hočemo, da nas opazi. Hočemo, da se obnaša po družbenih in mojih osebnih merilih. Niti pomislimo ne, da je morda zaradi lastne stiske, strahov, negotovosti zatopljena vase in nas ni opazila. Mi mislimo, da gre za nas, pa gre le zanjo. Pravimo, da smo skromni, ob najmanjši nepozornosti pa postanemo trdi, maščevalni, kruti in hudobni. Ljudje zamujajo, ker za njih pomeni zamujanje samo to, da pridejo pozneje. Za tistega, ki čaka, lahko pomeni, da ni dovolj vreden, da bi se drug potrudil in prišel točno.

Takšni in drugačni prazniki – naša osebna pravila določajo, kakšno, kako vredno naj bo darilo in praznovanje. Če je v skladu z našimi pravili, smo pomirjeni, če ni, smo vznemirjeni in čutimo vznemirjenost. »Nič mu/ji/jim ne pomenim.« Omenila bom en sam primer. Večini moškim osebna praznovanja pomenijo bistveno manj kot ženskam. Na njihovi lestvici pomembnosti je na precej nizkem mestu. Popolnoma jih preseneti orkansko razočaranje osebe, ki jo imajo radi. Ne razumejo, kako lahko v trenutku izgine vsa povezanost preteklega leta. Ni važno, kako lepo sta se imela skupaj, ni važno, kako se lahko drug na drugega zaneseta, ni važno, kako drug drugemu pomagata, se vzpodbujata, poslušata, si zaupata … v trenutku obstaja samo eno: »Če bi me imel rad, bi se spomnil.« Zanjo to pomeni, da ni pomembna, da ni vredna, da je ne ceni. Obstajajo pari, kjer ravno darila ohranjajo vezo. En dan v letu dobi potrditev, dobi tako fantastičen občutek vrednosti in pomembnosti, da je pripravljena potrpeti celo leto do naslednje doze.

Pritožujemo se nad birokracijo. »Smo samo številke in obrazci.« Hočemo, da nas opazijo, hočemo čutiti, da smo nekaj posebnega, da se bo nekdo zavzel za nas. Osebe, ki delajo z ljudmi tarnajo, da se uporabniki vedejo, kot da oni niso ljudje. Da tudi oni rabijo pohvale in zahvale. Na FB-ju preberem: »Izbrisala bom vse frende, ki nikoli ne lajkate.« Ženske ne prenesemo tišine: »Zakaj ne odgovoriš? Zakaj se ne pogovarjaš z mano? Zakaj se delaš, kot da me ni?« Ne razumemo, da moški deluje drugače. Moški rabi mir, da sestavi svoj notranji svet, ženske svoj notranji svet sestavljamo z govorjenjem. »Odšel/odšla je brez odgovora. Ali nisem niti toliko vreden/vredna, da bi se pogovorila?« Rdeča nit je naša opaženost, pomembnost, vrednost, pripadnost. Vsak človek ima svoj notranji svet in ti svetovi trkajo drug ob drugega. Vsi občasno delujemo, kot da bi se moral svet vrteti okoli nas.  En od drugega hočemo to, kar lahko in bi v prvi vrsti morali dati sami sebi, ker svet se vrti samo in izključno okoli sonca.

Zato bom spet napisala. Povejte si, da ste pomembni in ne čakajte, da vam to pokažejo drugi. Povejte si, da ste vredni. Povejte si, da ste sposobni. Svojemu notranjemu otroku povejte, da je vreden, da vam je pomemben, da je opažen, da je viden, da ga ne boste več puščali samega, da boste poskrbeli zanj. Postanite pomembni sami sebi, ne navzven, navznoter.

več v FB skupini Čarobni odnos