Članki

Razlaga BEAM metode 3

Notranji otrok je »viden« del naše notranjosti, doživljanja, doživetja, ranljivosti, prizadetosti in tudi samozadovoljstva, moči, sreče in veselja. Omogoča nam, da se osvobodimo preteklosti, ujetosti, napačnih prepričanj, nekoristnih misli, strahu, tesnob … Omogoča nam, da uredimo zavedni, in relativno dobro, nezavedni del sebe. In tako kot povsod drugod, je tu treba proces speljati do konca. Iskanje notranjega otroka v skupinski meditaciji, delavnica ali različnih tečajih je vprašljivo, ker smo ljudje različni, imamo različno preteklost in različne rane. Če procesa ne speljemo do konca, do olajšanja, smo preteklost spravili samo na dan in potem porabimo spet veliko časa in energije, da vse ponovno potlačimo. Spet smo na začetku.

V individualnih obravnavah ljudi vprašam, če »imajo« svojega notranjega otroka, če so že stopili z njim v stik. Večina pravi da ne, ostali da tako na pol. Da so ga poiskali in da je žalosten ali nesrečen ali prestrašen … »Vidijo« in zaznajo ga, ni jim pa nič lažje. Vedo, čutijo, da nekaj ni v redu.

Ko prvič poiščemo notranjega otroka, ga najdemo v nekem dogodku ali »kar nekje« brez okolice. »Vidimo ga« in zaznamo le njegovo počutje. Želimo in hočemo ga potolažiti, a tega ne moremo storiti, če ga »pustimo« na istem mestu ali v istem dogodku. Na to je vezana energija spomina in dokler je ne »pretrgamo« je močnejša od vsega našega truda in tolaženja. Imamo kraje, kjer se počutimo varno, sprejeto, sproščeno in prijetno in točno to rabi notranji otrok. Če ga »pustite« tam, kjer ste ga dobili, bo še naprej osamljen, žalosten, prestrašen. Zato rabi varen, topel, svetel in prijeten »kraj«. In ta kraj ustvarite blizu srca, ne na ali v srcu, ker s tem srce po nepotrebnem obtežite. Nato uporabite domišljijo, da mu pričarate vse, da se bo počutil dobro, varno, prijetno, ljubeče. Uporabite domišljijo. Z domišljijo kreiramo svoje počutje in življenje.

Prvi stik z notranjim otrokom je lahko zelo čustven. Sprosti se veliko čustvene energije in blokad, zato ljudje velikokrat ob tem zajočejo. Spustite solze, zraven dihajte, ker na ta način omogočite, da se nepotrebne in nakopičene čustvene energije hitreje odstranijo. S solzami ni nič narobe, je naporno, a solze so namenjene točno temu – hitrejši čustveni razbremenitvi. Potem se počutimo lažje in prijetneje.

Na začetku sem  na hitro napisala, kako postopek peljete in kaj vse lahko predelate. Zdaj pa še enkrat bolj počasi. Poiščite osebo, ki se ne počuti dobro. Lahko je otrok, mladostnik ali odrasla oseba. Naj vas starost ne moti, vse to je notranji otrok v različnih življenjskih obdobjih. Stopite do te osebe, povejte ji, da ste jo našli, peljite na področje srca in ob srcu ustvarite travnik. Skupaj stopita na travnik in povejte svojemu notranjemu otroku vse, kar si želi slišati, nekajkrat ponovite, uredite okolico, dodajte živali, drevesa, vodo, oblake, ležalnik … Lahko dobi vse, ker si želi, le drugih oseb iz resničnega življenja ne. Če se počuti osamljeno, lahko pokličete njegovega angela, da mu dela družbo. Angeli so zabavni, klepetavi in pripravljeni narediti vse, da le osrečijo osebo na travniku. Za začetek je to dovolj. Nekaj dni, če se le da večkrat na dan, stopite do svojega notranjega otroka, da se navadita drug na drugega, da vam začne zaupati, kajti le čas in dejanja prinesejo zaupanje. Notranji otrok vam mora zaupati, le tako bo pomirjen. Naj se vam ne mudi in ne prehitevajte. Čez nekaj časa ga boste zaznali z odprtimi očmi. »Videli« boste kaj dela, kako se počuti. Sproti ga spremljate in zdaj ni več treba veliko besed, ker ste že ustvari proces, ki avtomatsko steče ob besedi ali dveh.

Ponavljate, dodajajte, popravljajte. Znova in znova in znova. Ne čakajte na večer, da boste imeli čas. Čas imate, ko premišljujete od drugih ljudeh. Posvetite ga sebi. Čas imate, ko teče notranji monolog, ta čas porabite za notranjega otroka. Čas imate, ko se jezite na sodelavce, to je odličen čas za notranjega otroka. Čas imate, če ste v vlogi žrtve, preganjalca ali rešitelja – misli namenite notranjemu otroku. Imate čas. Če se vam še vedno zdi, da ga nimate, začnite opazovati sebe in svoje misli. Z vprašanjem, ali mi res koristijo, ali je nujno, da na to mislim, ali bom na ta način karkoli rešil boste z odgovorom NE našli čas za notranjega otroka.

Če je bilo vaše otroštvo težko, če ste doživeli veliko zlorab, se lahko zgodi, da se vam notranji otrok ne bo hotel pokazati, morda bo neskončno žalosten, neutolažljiv, neodziven, jokav, lahko najdete otroka, je močno jezen, ki kriči od groze, je ciničen, »zoprn«, vas odklanja … Ob tem lahko ponovno začutite nemoč. Kaj naj naredim? Kako naj ga potolažim? Ali se to sploh da spremeniti? Ali se sploh želim ukvarjati s tem? Ali naj ga čim dlje odrinem od sebe in na vse skupaj pozabim? Do notranjega otroka lahko čutite zamero, ker ni navdušen, srečen in hvaležen, ker ste ga poiskali. In zadnje in tisto najtežje, notranji otrok je prevzel vso krivdo in odgovornost za zlorabe v otroštvu in ga nočete peljati na travnik. Nočete in ne marate ga. Ne zasluži si. Kriv je.

V takšnih primerih boste proces težko izpeljali sami, ker prvič na začetku itak dvomite, drugič ga niti ne obvladate, tretjič sami takšnega otroka težko potolažite, ker vas ponovno preplavijo vsa čustva in se ukvarjate s tem, kako se jih čim prej rešiti, ne najdete besed tolažbe in četrtič, ker notranjega otroka niti nočete imeti ob srcu. Pomagali vam bodo še izgovori in vse skupaj boste pustili tako kot je. Ker pa vam stanje in počutje v katerem ste ne bo všeč, boste iskali nove in nove načine in tehnike, ki bi vam lahko pomagale. Všeč vam bo vse, kar bo nakazovalo, da »delate na sebi«, bo pa dovolj neučinkovito, da se ne bo dotaknilo ran preteklosti. »Na sebi« lahko delate 20, 30 ali 50 let, pa boste bolj ali manj še vedno na začetku. To so večni iskalci, ki iščejo, a nočejo najti. Lahko se vprašate, kaj želite. Odgovor je v vas, ne v meni.

več v FB skupini Čarobni odnos