Članki

Odgovor – notranji otrok

»Kaj pa, če si ne želiš v svoj sedanji svet priklicati otroka? Otroka, ki ni bil zaželen, ki je bil odstavljen, ki je bil zlorabljen in zlorabljan? Če želiš pobegniti od tega otroka, ki je sposoben svoj današnji svet gledati samo skozi trmo in voljo po enostavnem preživetju? Skozi edine oči, ki jih je imel?«

Notranji otrok je »vidna« oblika »stvari«, energij, ki so v nas. Vsak dan svojega življenja, oz. že od spočetja dalje, se naše »notranje telo« polni z energijami, ki smo jim izpostavljeni. Otroci srkajo kot goba vse, kar pride do njih. Ko je mati nemirna, je otrok nemiren, ko starši otroka odklanjajo, če jim je v napoto in nadlego, tudi to sporočilo vsrka vase. Otrok je močno povezan s svojo dušo in duša mu sporoča, da »to ni v redu.« Takrat se upre. Koliko se bo upiral navzven, je odvisno od odraslih, s katerimi je v stiku. Priznajmo si, otroka je težko obvladati, zato ga odrasli ustrahujejo in z njim manipulirajo. Dvignejo glas, včasih je bilo čisto normalno, če so ga počili po riti, vlekli »za tasladke« in ušesa, lasali, z ravnilom ali palico tepli po prstih, klečali so na koruzi … skratka, za današnji čas popolnoma neustrezno in obsojanja vredno. Na ta način so ga »na zunaj« ukrotili. Otrok je dobil izkušnjo bolečine in strah pred novo bolečino je otroka ukrotil navzven. V sebi pa se je še vedno upiral. V njem je vrelo od jeze, prizadetosti, krivic, želje po priznanju, pripadnosti, sprejetosti, ljubezni.

Danes je malo drugače. Telesno kaznovanje je družbeno nesprejemljivo, zato starši z otroci čustveno manipulirajo v želji, da jih ukrotijo. To drugo je enako nesprejemljivo in škodljivo, največja težava pa je, ker otrok »nima kaj povedati«, čuti pa vso težo neustreznosti, neljubezni, nesprejemljivosti. Starši so navzven lahko še tako ljubeči, če tega ne čutijo, otrok dobiva dvojna sporočila.

Če je v otrok fizično, čustveno in/ali spolno zlorabljan, preklopi v mehanizem preživetja. Želim in hočem samo preživeti. Včasih se umakne v svoj namišljen svet, da se spočije in lahko ohranja željo po preživetju, nekje v sebi ve, da se mu godi krivica, a sčasoma to potlači, hoče in želi pozabiti, da sploh lahko živi. V odrasli dobi se morda spomni nekaj »večjih« oz. zanj hudih dogodkov, večino vsakodnevnih neustreznih, neprimernih, škodljivih dogodkov, stavkov, obnašanja, odzivanja odraslih pa potisne globoko v podzavest, v nezavedno. Na ta način prepreči, da bi spomini bili ves čas prisotni in bi ga ovirali v sedanjosti. Pretežko, prenaporno, pravzaprav vsakdanjega življenja ne bi niti zmogli, če bi se ves čas v polnosti zavedali in občutili preteklost.

In potem naenkrat zagledate kup informacij, da poiščite svojega notranjega otroka, ker bo potem lepše, lažje, prijetnejše. In najdete deklico, ki ni čisto nič nežna in prijetna, ampak en cepetavček, cinična, nič ne verjame, odklanja vas, ne pokaže se vam, ne mara vas, hkrati pa v sebi kriči od osamljenosti, želje po sprejetosti ljubezni. Nekaj, kar ste potlačili, da ste lahko preživeli, morate ponovno privleči na dan. Ja, popolnoma se strinjam z vami. Naj bo tam kjer je in naj da mir. Zdaj pa poglejva drugače.

Recimo, da se znajdete na otoku, kjer je toplo, varno, hrane je dovolj in nič vam ne grozi. Veste, da se čez nekaj dni vrnete v civilizacijo. Skratka, vse lepo in prav in nič vas ne skrbi. Potem pa izza grma pogleda deklica. Sama, lačna, prestrašena in strašansko srborita. Ne pusti se vam prijeti, še manj objeti. Odklanja vas, hkrati pa vam ne da miru. Ali bi jo pustili tam kjer je? Ne, ne bi. Obe veva, da je ne bi. Ne odklanja vas, ker vas ne bi marala, ampak ker se boji, ker ne zaupa, ker nima dobrih izkušenj, ker so jo do sedaj še vsi pustili na cedilu, ker sploh ne ve, kaj je sprejetost, varnost, ljubezen. Ne odklanja vas, ampak ne upa zaupati, prelepo je, da bi bilo res. Kaj bi storili? Bi jo pustili? Ne, ne bi. Obe veva, da je ne bi. Približali bi se ji postopoma. Vzeli bi jo v naročje, objeli bi jo in ji povedali, da je na varnem. Da sedaj veste, kako ji lahko pomagate. Da je ne boste nikoli več zapustili. Da bo vedno z vami. Opravičili bi se ji, ker je bila tako dolgo sama. Niste vedeli, niste znali, nihče vam ni povedal, kaj in kako naj naredite. Povedali bi ji, da ste se tudi vi znašli v stiski in da bosta sedaj skupaj to rešili. Skupaj sta močnejši, nikoli več ne bosta sami, imata druga drugo. Obljubite ji, da ji boste vedno znova povedali, da je lepa, prijetna, zaželena, da vam je pomembna, da je vredna, da ni kriva, da so se ji dogajale grozne stvari in da ne boste dovolili, da se karkoli od njih ponovi, da je čudež življenja in da svet brez nje ne bi bil popoln. Prosite jo, naj vam da čas, da ji dokažete, da to, kar je sedaj slišala, mislite resno. Če bo treba boste ponovili tisočkrat, deset tisočkrat in še in še, dokler je ne boste prepričali. Ta deklica si to zasluži. Tej deklici dajte to, česar v otroštvu ni dobila. Zdaj lahko to storite samo in edinole vi.

Precej sem se razpisala in če se boste odločili, da to deklico potolažite, vam lahko povem, kako naprej. Edino ene stvari bi se še dotaknila. Ne obstaja opcija ali želite biti s to deklico ali želite od nje pobegniti. Ta deklica je le »viden« del preteklosti, ki je v vas in ko bežite, je ne zaznate, ko se ustavite, pride na dan. Na dan pride s trigerji, sprožilci, na katere odreagirate bolj burno, kot bi s predelano preteklostjo. Pred vsem lahko zbežimo, le sami pred sabo ne. Zato ne bežite več, premislite, najhujše in najtežje je za vami in ne bo se več ponovilo. Želite si živeti in zaslužite si živeti v miru.

več v FB skupini Čarobni odnos