Članki

Razlaga BEAM metode 2

Poiščite svojega notranjega otroka. Poiščite in stopite do te osebe, odpeljite na travnik in potolažite. Naredite vse, da se bo počutil čim bolje, povejte in obljubite in obljubo držite. Postopek je znan, opisan je v knjigi Čarobni odnos in v pripeti temi je voden postopek. Nadaljujte brez posnetka. Prepustite se, ker vas posnetek omejuje časovno in sporočilno. Obiskujte, delajte, govorite, tolažite tako dolgo, da boste z odprtimi očmi »videli« tega otroka v sebi. Na ta način se povezujete s seboj, ustvarjate in polnite »prostorčke«, da lažje živite in ustrezneje reagirate. »Notranji otrok« je izraz in naj vas ne moti, če vidite ali slutite odraslo osebo. Na to temo sem v preteklosti veliko pisala, a bom tu ponovila.

S pomočjo notranjega otroka se povezujemo s seboj, s svojo dušo. V nas se naseli mir. Na začetku smo presenečeni, ker tega sploh ne poznamo več. Povejte mu vse, kar si želi slišati. Prepustite se in govorite, ga tolažite znova in znova. Povejte mu, da je na toplem, varnem, mehkem, da ni sam, da je več kot dovolj dober, ni kriv, da vam je pomemben, da je vreden, da je čudež življenja in svet brez njega ne bi bil popoln. Na začetku ponovite 10 krat ali 50 krat ene in iste besede, vedno bolje in bolje vam ob šlo. Na ta način ustvarjate proces, ki ga boste v naslednjih tedni in mesecih sprožili z eno ali dvema besedama in vaš notranji otrok se bo počutil varno in ustrezno. Ko se notranji otrok dobro počuti, izgine strah, nezaupanje, stiska, imamo občutek, da zmoremo življenje. To je korak naprej od gašenja požara. Na začetku preprečimo, da bi se neustrezna čustva razplamtela do te mere, da se skoraj nimamo več pod kontrolo. Veliko dela manj dela je, če se z neko težavo, nestrinjanjem ustrezno soočimo, ali če moramo še popraviti, kar smo naredili zaradi zunanjih ali notranjih izbruhov. Nihče se po prepiru v vlogi napadalca ne počuti dobro, ne počutimo se dobro niti, če ne upamo povedati in se valjamo v užaljenosti in vlogi žrtve. Ne koristi nam, ne koristi ljudem okoli nas, še najmanj pa koristi našim otrokom.

Naslednji korak je, ko z odprtimi očmi opazujete, kako se vaš notranji otrok počuti. S stavkom ali dvema po potrebi ohranjate to stanje: »Na varnem si. Dovolj dober si. Nisi kriv.« Izberite stavek ali dva po občutku. Sporočite tisto, kar rabi. Opazujte, kako se počutite. Občutite moč, občutite, da zmorete, ni se vam več treba bati, da bi vas čustvene energije obvladale, čutite, da zmorete vsakdan.

Zdaj ste pripravljeni, da greste korak naprej. Ob neprijetnem počutju se vprašajte: »Kje je ta oseba v meni, ki se ne počuti dobro?« Stopite do nje, objemite jo in jo odpeljite na travnik, združite in zaključite proces. Na začetku za to rabite čas. Učite se, dvomite, preverjate, ponovno dvomite, obupujete, ponovno poskušate … in potem gre. Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. Ko obvladate, ob naslednjem slabem počutju z odprtimi očmi najdete osebo v sebi, ki se ne počuti dobro, jo potegnete na travnik in proces steče sam od sebe. Ustvarili ste proces, ki ne potrebuje vaše pozornosti, ampak vsake toliko časa samo preverite zato, da se prepričate, ker še vedno dvomite.

Kadar razumsko nekaj veste, hkrati pa čutite drugače, naredite po zgoraj opisanem. V nasprotnem primeru se vklopijo obrambni mehanizmi, ki težavo prikrijejo, ne pa odpravijo. Če kamnov v zaprtem nahrbtniku na vidite, še ne pomeni, da jih ni v njem. Tako nalagamo skale in kamne in se čudimo, zakaj je tako težko, zakaj nikamor ne pridem, zakaj imajo drugi srečo, zakaj se ravno meni to dogaja, zakaj … Verjetno zato, ker v sebi nimajo tega kot vi. Verjetno imajo kaj drugega, ampak mi se itak osredotočimo samo na en del slike, na nekaj puzlov, ki so naša resnica. In spet smo tam, kjer smo začeli. Te avtomatske procese lahko spremenimo z ozaveščanjem, odločitvijo, vztrajnostjo in znanjem.

Če se vam zdi, da so drugi boljši, lepši, pametnejši, uspešnejši, prijetnejši, da jih imajo ljudje radi, da so radi v njihovi družbi, potem vse to povejte svojemu otroku na travniku. Na ta način popravljate samopodobo. Težko je govoriti sebi, lahko je govoriti drugemu. Če imate stik z notranjim otrokom, se vprašajte, kaj čutim, ko ga »gledam«, ko ga zaznavam. Ali si ta otrok ne zasluži sreče ali brezskrbnosti? Ja si. Torej mu to povejte. Tu si na varnem, toplem in mehkem. Ti si zato, da se naučiš biti spet srečen in brezskrben. Ponavljajte. Časa imate dovolj. Če se vam zdi, da ga nimate, poglejte za kaj ga porabljate. V kaj vlagate svoj čas? Čemu namenjate svoj čas? Katere misli, trditve ali dvomi so zdaj v vaši glavi. Katere so bile pred eno uro? Včeraj? Kaj ste mislili preden ste zaspali? Na kaj ste mislili včeraj popoldan? Ali vam je koristilo? Ali ste prišli do novega spoznanja? Ali ste karkoli rešili? Ali vam je odleglo? Če ja, odlično. Koristno ste porabili svoj čas. Koristno ste vložili svoj čas. Če je odgovor ne, pomeni, da ste svoj čas, ki ste ga imeli uporabili nekoristno. Čas imate, vprašanje je le, kako ga porabite. Prioriteta. Pomembnost. Ponovno poglejte svojo lestvico pomembnosti. Spet smo na začetku. Kaj je bolj pomembno in kaj manj? Ali tudi delujem tako? Ali svoj čas namenjam tistemu, kar je res pomembno, ali kar tako, kar pač pride? Odgovori so v vas, ne v meni. Moji odgovori so ustrezni samo zame.

Če ste se odločili, da želite mirnejše, prijetnejše življenje, če ste se odločili, da želite zaceliti rane preteklosti, potem čas, ki ga imate, namenite sebi. Povejte notranjemu otroku vse, kar želi slišati. Povejte mu vse, kar si vi želite slišati. Če vam starši 50 let niso povedali, da vas imajo radi, vam tudi zdaj ne bodo. Ampak vi povejte to svojemu notranjemu otroku. Če so vas kritizirali in zavračali, povejte dečku ali deklici na travniku, da ga/jo ne boste nikoli zapustili. Opravičite se, ker ste ga pustili tako dolgo samega, žalostnega, osamljenega, krivega. Niste vedeli, da obstaja, niste vedeli, kako do njega, niste vedeli, kaj sploh lahko storite. Prosite ga za čas, da lahko dokažete, da to kar govorite, mislite resno. Samo čas prinese zaupanje.

Morda boste na začetku jokali, morda bo težko, morda vam ne bo šlo. Ni treba povedati vsega naenkrat. Pojdite postopoma, toliko kolikor zmorete. Ponavljajte, čez nekaj dni, tednov ali mesecev boste povedali več, ne bo več tako hudo, težko, boleče. Vaš notranji otrok bo razbremenjen, čutili boste olajšanje, vaš notranji otrok se bo začel brezskrbno igrati, skakati, plesati, risati, se gugati. Bolje, kot se bo počutil vaš otrok na travniku, bolje se boste počutili vi.

več v FB skupini Čarobni odnos