Članki

Maska

»Med iskrenimi ljudmi se nikoli ne zgodi, da zmaga laž,« je nekoč zapela Majda Sepe. Tleče nepredelano razočaranje znova vzplamti. »Ljudje nosijo maske in ne upajo pokazati pravega obraza. Hinavci.« »Če bi bili ljudje iskreni, bi bil svet lepši. Jaz si upam vsakemu povedati vse in zato sem ponosen/ponosna nase.«

Vsi nosijo maske. In nad tem se hudujemo. Ne kažejo se takšni, kakršni v resnici so. Gledamo druge in ne vidimo sebe. Ali tudi mi nosimo masko? Kaj pravzaprav je maska in ali je res tako obsojanja vredna?

Ljudje lahko zavestno lažejo, manipulirajo in se skrivajo za masko uspešnih poslovnežev, nadenejo si masko zaupanja in ljubezni vredne osebe, masko pravičneža, masko čutečega, ki nam bo prisluhnil. Verjamemo jim, ker jih hočemo verjeti. Osebi verjamemo, čeprav smo jo spoznali pred nekaj minutami. Ti ljudje načrtno iščejo osebe, ki so dovzetne za manipulacijo. Takšna oseba ima slabo samopodobo, preganja jo občutek krivde, prepričanje, ki so ji ga vcepili v otroštvu je, da mora biti poštena, odkrita in iskrena. Ker ves čas vase dvomi, se še posebej trudi, da o sebi razloži čimveč, čimbolj pošteno in odkrito, ker le na ta način ji nihče ne bo mogel očitati, da laže, se pretvarja, nosi masko ali še kaj hujšega. Odrasla je v nefunkcionalni družini, kjer je bila kot boksarska vreča za sproščanje frustracij in dram enega ali celo obeh staršev. Črno – bel svet otroštva prenese v odraslo dobo. V njej je še vedno otrok, ki se boji, da jo starši zalotijo pri najmanjši »nepoštenosti« iz katere naredijo slona samo zato, da si spet lahko dajo duška. Ne upa podvomiti v manipulatorja, ker mu lahko stori krivico. Noče podvomiti, ker v njej vse hrepeni po varnosti in sprejetosti. Vse dvome, rdeče luči in alarme v sebi utiša z izgovori. Na ta način sama ustvari masko na drugemu. Čeprav je že iz vesolja vidno, sorodniki in prijatelji jo opozarjajo in je jasno, hoče verjeti ustvarjeni maski. Razočaranje pretrese vsako celico njenega telesa. Zlepa se ne pobere, finančno in/ali čustveno izčrpana se lahko zapre vase in ne zaupa nikomur več, tudi zares zaupanja vrednim ljudem ne, ali pa se še bolj odpre in je še bolj ranljiva.

Manj dramatična in pravzaprav v naše dobro je maska, ki si jo nadenemo, ko stopimo skozi vrata stanovanja. Maska nam omogoča, da kažemo oz. skrivamo določena čustva. Prav slišim nekatere, kako ste skočili v zrak, da je to neiskrenost. Res je. Pa vendar; v nas sta moč in nemoč. Ali pa bolje rečeno, moč in ranljivost. Odločimo se lahko za eno ali za drugo, a v obeh primerih je to maska. Z masko moči prikrijemo ranljivost in z masko ranljivosti prikrijemo moč. Kaj bomo pokazali je odvisno od naših prepričanj. Včasih si nadenemo masko veselja, čeprav v sebi jočemo. Tudi o tem odloča prepričanje v nas. Zdravniku kažemo masko, s katero hočemo, da nas vzame resno, da napotnico in nanjo napiše urgentno. V službi si nadenemo masko mirnosti, čeprav v nas vre od jeze na predpostavljenega in bi ga najraje poslali v tri krasne. Če občutimo nemoč, si nadenemo masko napadalnosti zaradi prepričanja, da nam bo le tako uspelo, karkoli smo se že namenili. Teh mask je še in še in niso vedno slabe, škodljive ali manipulativne. Včasih v sebi ne znamo, zmoremo ali nimamo časa predelati določenih čustev in dogajanje v nas za masko skrijemo. Kar je ustrezneje, kot da stresemo krivdo, jezo in očitke na nekoga, ki se je znašal ob napačnem času na napačnem mestu. Ali vse to pomeni, da nismo iskreni? Ali je sploh mogoče biti vedno in z vsemi iskren?

Resnica je mnenje o sliki, ki jo imamo o nekom ali nekem dogodku. Slika, gledana iz enega zornega kota. Sestavljena slika elementov, ki smo jim mi dali pomembnost. Naša prepričanja in čustva v nas so oblikovala resnico. To je naša resnica. Slika iz drugega zornega kota in z drugimi poudarjenimi elementi je drugačna. To je druga resnica.  Katera je prava? Prepričanje, da je naša resnica edina prava lahko naredi več škode kot koristi. Ali imamo pravico razbijati iluzije nekomu, ki se jih oklepa in jih ni pripravljen spustiti samo zato, da zadostimo svoji potrebi po iskrenosti? In pravzaprav, koliko smo iskreni do sebe?

Iskrenost do sebe je začetek. Bolj kot se ukvarjamo z drugimi, manj se ukvarjamo s seboj. Zakaj? Ali sem sposoben uvida v drugi pol sebe? Ali sem to sposoben priznati, sprejeti in dopustiti? Ali sploh vem, kaj vse je v meni, kaj me žene in preganja? Ali vem kdo in kakšen sem? Ali sem res tako pošten, kot si domišljam? Ali sem res tako pravičen kot mislim? Ali z iskrenostjo koristim?

Tudi tu nam pomaga ravnotežje, harmonija, notranji mir. Z maskami lahko izgubimo sebe, izgubimo stik s seboj, ne vemo več, kaj je res in kaj ne, kaj je prav in kaj ne. Zavedanje in priznanje, da včasih nosimo masko, koristi. S tem omogočimo sebi, da izberemo, zakaj in katero si bomo nadeli. Z masko mirnosti se izognemo ali zmanjšamo konflikt, zmanjšamo stres, ki bi nastal, če bi čustvom dovolili prosto pot pod pogojem, da čustva potem predelamo sami in ne potlačimo. Preprečimo, da nekoga po nepotrebnem ne prizadenemo. Preprečimo škodo in naredimo korist zase, za oba, za vse. Zato se posvetite sebi. Odkrivanje sebe je kot potovanje v neznani svet. Znova in znova nas presenetijo prijetna spoznanja in znova in znova trčimo ob demone, pošasti in neprijazno pokrajino. Vedno znova in znova boste prijetno in tudi neprijetno presenečeni. Vse bolj in bolj vam bo jasno, kaj in zakaj se je v preteklosti dogajalo, kar se je. In tudi to je pomembno, ker sedaj ustvarjate jutri. Jutri je posledica današnjega dne.

Na začetku sem napisala, da si masko nadenemo, ko stopimo skozi vrata doma v svet. Doma mask skoraj ne rabite. Včasih pa vseeno koristi. Z masko prikrijemo skrbi, da jih ne nalagamo otrokom. Za masko skrijemo nerazumljivo divjanje v nas, dokler ne predelamo in smo pripravljeni o tem glasno spregovoriti. Govorimo o sebi, o tem, kaj čutimo, kako mi vidimo stvari, kako doživljamo in nato poslušamo. Potrudimo se, da tudi slišimo. Dajemo in prejemamo, ne vlagamo in ne računamo, ne kalkuliramo in sproti predelujemo napačna prepričanja. Tako skupaj gradita odnos. Dom je oaza, kjer smo lahko to, kar smo. Kjer se nam ni treba pretvarjati in kjer nam nič hudega ne grozi. Kjer smo razumljeni in razumemo. Kjer sprejemamo drug drugega, ker smo sposobni videti celotno sliko in ne le del nje.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC