Članki

Ujetost v čustvih

Kadar ne prepoznamo svojih čustev, ko jih potlačimo, ustvarimo neke vrste jez, za katerim se ti neprijetni občutki nabirajo. Ker jih je vse več in več, so vse bolj in bolj na površju. V teh občutkih se začnemo dobesedno utapljati, kot bi se utapljali v vodi za jezom.

Nerazrešene in nerazčiščene stvari pridejo najhitreje na dan, ko smo v stiku z ljudmi, torej v odnosu. Najpogosteje smo osredotočeni na drugo osebo in ne nase, zato teh občutkov ne moremo predelati. Vsakokrat, ko se osredotočimo na drugo osebo, ostajamo na mestu ali pa se še bolj utopimo.

Poglejmo na primeru:

Precej naporen odnos je tašča – snaha. Prepiri in solze ne rešijo ničesar. Če bi se ti dve osebi osredotočili nase, bi bil odnos prav prijeten in bi druga od druge dobili veliko. Lahko pa druga drugi samo jemljeta in se utapljata v svojih občutkih.

Kaj želi snaha? Želi si sprejetosti v moževo družino, želi potrditev, da je dovolj dobra, da je ustrezna, da jo sprejmejo, upoštevajo in imajo radi. Nič nemogočega, če te želje, hrepenenja in potrebe niso prevelike. Niso na lestvici od 0-10 nad 5. Ljudje smo socialna bitja in rabimo povratne informacije, rabimo potrditve, še prej pa rabimo tudi dovolj polne »prostorčke«, kamor te potrditve lahko »pristanejo in se ugnezdijo«. Vem, da zveni čudno, samo nekako bi rada razložila. Če ima snaha pri tem primanjkljaj, jo že najmanjše neodobravanje, nestrinjanje, drugačno mišljenje ali premajhen odziv prizadene, vrže in tira. Pred jezom se nakopiči več vode. Čustvena posoda se ji še bolj izprazni in potreba po potrditvi je že močnejša. Ko minejo meseci in leta, je te vode, teh neobvladljivih, že zdavnaj zmešanih občutkov neustreznosti, želje po priznanju, po upoštevanju, po sprejetju … tako veliko, da postane ena sama zmešnjava, snaha utopljena v teh občutkih in že sama misel na taščo ji povzroči jezo, stisko, nelagodje, osredotočena je le še na slabo in še tisto, kar sploh ni bilo mišljeno slabo, njen nezavedni del prevede kot novo nesramnost.

Kaj želi tašča? Ne želi izgubiti družine, ne želi imeti praznega gnezda, 30 let jo je nekdo potreboval, bila je pomembna, bilo je po njeno, ker ji je to prinašalo občutek varnosti, žrtvovala se je za družino, otroke in s tem je dobila občutek, da je dobra. Če je kot biti mati dobila več prijetnih občutkov kot biti žena, je z možem izgubila stik in tako v njenem svetu ostaja sama. V bistvu izgublja vlogo, ki ji je leta prinašala veliko dobrih občutkov in v nezavednem se vse upre. Razumsko ji je jasno, ampak jasno je tudi že nam vsem, da razum kaj hitro izgubi vlogo in moč, ko človeka preplavi veliko čustvene energije. Vlogo hoče obdržati, zato bolj ali manj zavedno, jasno in glasno, agresivno ali pasivno agresivno želi obdržati svoj »smisel življenja«.

Po letih skupnih stikov druga druge več ne preneseta. Utapljata se v vodi pred jezom, njuni »prostorčki« kričijo od pomanjkanja in druga v drugi vidita samo še slabo. To traja in se le še potencira tako dolgo, dokler vsaj ena od njiju ne zazre vas.

Kaj želim?

Kaj pričakujem?

Kaj potrebujem?

Kako se počutim ob njej?

Kaj se mi zdi, da mi jemlje?

Kaj je tisto, kar me moti in zakaj me moti?

Kaj bi dobila ali imela, če temu ne bi bilo tako?

Opazovalca sta mož-tast in sin-mož. Bolj kot je bila tašča »močna«, se pravi, več kot je imela čustvenega primanjkljaja v otroštvu, bolj je v letih zakona odrivala in postopoma kastrirala moža. Mož se postopoma od družine odmika, svojo čustveno posodo polni s kariero, prijatelji, hobiji, pijačo. Že zdavnaj je obupal, čeprav se morda nikoli ni resno vprašal, kaj je njegova vloga, kaj potrebuje žena, morda se tudi ona ni nikoli vprašala, kaj potrebuje on in tako sta se počasi odtujila, oddaljila, lahko si gresta zaradi razočaranja drug nad drugim celo na živce, v čustvenem smislu že dolgo drug drugemu ne dasta premalo. V odnos tašča – snaha je vpleten le toliko, kolikor mora poslušati taščino nerganje nad snaho. Že zdavnaj si je ustvaril svoj svet v kleti, delavnici, službi ali s hobiji.

Na udaru je sin – mož. Znajde se med dvema ognjema, med ženskama, ki ju ima rad. Ta ljubezen je različna, se ne deli in nobena ni prikrajšana pod pogojem, da tega ena ali druga ne zahteva od njega. Če mu je mati celo otroštvo verbalno in neverbalno dala vedeti, koliko se je zanj žrtvovala, se odpovedovala, vlagala vanj, čuti dolžnost. Občutek dolžnosti je včasih tako močan, da raje pobegne, kot da bi se z njim soočil. Na drugi strani žena pritiska, hoče, da se potegne zanjo, da dokaže, da mu je ona in njuna družina pomembna. Noče se odločati med eno in drugo, ker se mu v bistvu tudi ni treba.

V igro so bolj ali manj vpletene štiri osebe, in če vsaj ena ve, v čem je vzrok, lahko sčasoma doseže vsaj to, da se jez ne napolni in na vse skupaj ne uide iz vajeti, ker razbita vaza je ne glede na to, kako skrbno jo zalimate še vedno na robu novega razbitja.

Optimalno bi bilo, če bi se vsi štirje pogovorili sami s seboj in se vprašali, kaj si od drugega želijo, kaj jim manjka, predelali zamere, poiskali ranjene, spregledane, nevredne osebe v sebi, najprej dali sami sebi to, kar jim manjka.

V snahino življenje sta vstopili dve osebi, ki sta prav prijetni, zabavni in družabni in ni jima treba dokazovati, da je dovolj dobra. Ob njiju je sproščena in različna mnenja so le mnenja, o katerih lahko premisliš ali pa jih skozi druga vrata spustiš na plano. Če so njeni prostorčki napolnjeni, če je njena čustvena posoda polna, izrečenih besed ne jemlje osebno, ker tako tudi niso mišljene in ne tekmuje ne s taščo, ne s tastom.

Tašča ni izgubila sina, ampak je dobila osebo, ki jo ima njen sin rad, ki ji zaupa in s katero bo morda imel otroke. Snaha in vnuki obogatijo njeno življenje, če je njena čustvena posoda polna in prostorčki zapolnjeni. Če je v harmoniji, se bo prihodnosti veselila, bolj se bo lahko povezala z možem in delala stvari, ki jih je v preteklosti dala na stranski tir.

Če tast in mož ni že čisto obupal, ima zdaj priložnost, da pride ženi naproti in se ponovno povežeta. Postaviti mora novo lestvico prioritet, prerazporediti svoj čas, se pogovoriti s sabo, koliko zamer je v njem še vedno aktivnih. Priložnost ima, da se vpraša, kako želi preživeti naslednjih 30, 40 let.

Vprašanj je neskončno. Več kot se boste spraševali, več odgovorov boste dobili. Odgovori so v vas, ne v meni. Zato naj vam ne bo škoda časa, ki ga na ta način podarite sebi. Postanite si pomembni in imejte se radi.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC