Članki

Zapuščenost

Zapuščenost je neprijetno čustvo. Odraščanje v čustveno hladni družini povzroči, da močno hrepenimo po sprejetosti in pripadnosti. Problem je, ker je »osnova« zapuščenosti zelo globoka in se grožnje pred zapuščenostjo ne moremo znebiti. Ne glede na to s kako ljubečimi ljudmi smo obdani, globoko v nas še vedno preži strah, da bomo spet ostali sami, spregledani, nikomur pomembni. Ta grožnja vpliva na naše razpoloženje, reakcije, obnašanje … Ne znamo in ne zmoremo se sprostiti. V nas ves čas poteka proces, kako prepoznati nevarnost ponovne zapustitve, kako to preprečiti. Pri tem imajo veliko vlogo prepričanja. Prepričanje je verjetje. Verjamemo, da če bomo delali tako in tako, ali bomo takšni in takšni, se to ne bo zgodilo. Ampak …

… se zgodi. Zgodi se to, da nekdo nima časa takrat, ko to želimo. Zgodi se, da nekdo ni dovolj pozoren po naših merilih in pravilih. Zgodi se, da nekdo odide iz našega življenja, ker so naše želje, hotenja, prioritete postale različne. Zgodi se točno to, česar se najbolj bojimo in točno to, kar smo hoteli preprečiti.

Ko je v nas grožnja pred zapuščenostjo, je eno od prepričanj lahko to, da moramo biti pozitivni in zato bodo drugi radi z nami. Drugo, da moramo ustreči. Da v drugih ne smemo povzročiti nelagodja ali celo jeze. Da če se bomo zares potrudili, in bomo res zelo dobri, nas ne bodo zapustili. Trudimo se ne glede na to, kako se v sebi počutimo. Ustrežljivi smo, stisnemo zobe in z dobro voljo in nasmehom naredimo, kar drugi od nas želijo, pazimo na to, da ničesar ne odklonimo, ne postavimo meje. Skrbimo za druge, jim pomagamo, poslušamo, organiziramo, kupujemo, vozimo, izpolnjujemo želje … Čas, denar, trud vlagamo v odnose. Trudimo in skrbimo za druge, da bodo posledično drugi poskrbeli in se potrudili za nas.

Ves ta čas je grožnja v nas na preži. Tehta, meri, kritizira in dvomi. In zlepa ni dovolj ali dovolj dobro. Iz dneva v dan čutimo manjša razočaranja, a vložimo veliko volje in energije, da to popravimo. To nam pobira energijo, večino časa smo v stresu, a se ga niti ne zavedamo, ker se stresnega stanja navadimo. Ne vemo, da bi lahko bilo drugače. Ne vemo, kako izgleda sproščeno življenje. Ne verjamemo, da se drugače sploh da živeti. Verjamemo v to, da bomo z večjim trudom končno dobili. In se še bolj potrudimo.

S prepričanji, ne splača se, ljudem ne morem zaupati, vsi gledajo samo nase, slej ko prej me bodo zapustili, nikomur več ne verjamem in zaupam, gremo v drugo skrajnost. Ljudi ne pustimo k sebi, nočemo bližine, nočemo ponovnega razočaranja, ne upamo stkati vezi z drugimi ljudmi in zato tudi ne moremo prejeti tega, kar nam ponujajo in dajejo. Ne upamo več upati.

V resnici je tako, da ves čas mi zapuščamo sami sebe. Tako kot si starši niso vzeli časa za nas, točno tako si ga ne vzamemo mi. Tako kot je bilo staršem pomembno vse drugo, tako so nam pomembni vsi drugi. Postanite si pomembni. Podarite, poklonite, vzemite si čas zase. Potrudite se zase. Vložite vase. »Dovolj imam tega strahu pred zapuščenostjo. Karkoli naredim, kakorkoli se potrudim, vedno znova se znajdem na začetku. Polnoleten/a sem, zmogel/zmogla sem že težje stvari. Soočil/a se bom s tem in slej ko prej mi bo ratalo. Ne zanima me, kako dolgo bo trajalo. Ker ta strah pred osamljenostjo je v meni predolgo.« Povejte si s svojimi besedami. Zapišite jih. Odločite se. Razjezite se. Jeza vam bo dala moč, žalost in obup vam jo jemljeta.

Preverjen način, kako se znebiti občutka zapuščenosti, je povezava z notranjim otrokom. V knjigi Čarobni odnos je postopek opisan. Bolj kot boste vadili, bolje vam bo šlo. Na začetku boste morda čutili hkrati ugodje in odpor. Pojdite postopoma, bodite nežni, a vztrajni. Ta notranji otrok je vaše bistvo, povezava z dušo, pot k sebi, k miru, k sprejetosti. Ne zapustite ga, vedno znova se vračajte k njemu, vse lažje bo in vse bolj bo prijetno. Lahko bo trajalo tedne ali mesece. Kaj je nekaj tednov ali mesecev proti letom, ki vas še čakajo? Trudili se boste v vsakem primeru.

Občutki so merilo. Ko se prepričujemo v glavi, redko to tudi občutimo. Ko se pogovarjamo z notranjim otrokom, to občutimo. V tem je razlika in s tem se spremeni naš svet. Znotraj smo drugačni, zato je tudi zunanji svet drugačen.

več v FB skupini Čarobni odnos ali MMC